Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ablanca

ponedeljek, 27. februar 2006, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 3351

Ko sem v najbolj strmem delu, zaropota. Kamni! Saj res, to je Gamsova grapa ...

PLANINARJENJE

Ablanca


Parkirišče pred vojašnico na Rudnem polju je skoraj prazno, ko se pripeljemo. Zgodni smo, popoldan je namreč napovedano poslabšanje vremena. Zasnežena cesta se vleče v nedogled. Končno stopimo v gozd na »pravo« pot. Nekam vlečem se, nobene energije nimam. Verjetno zaradi slabega spanja. Moja kolega mi uideta daleč naprej in me počakata na planini Konjščici. Tako sem zmahan, da se mi sploh ne da naprej. Pa mi ne pustita.

Planina Konjščica; Gamsova grapa je nejvečji snežni jezik na desni strani Ablance.

Malo oddahnem, nekaj vržem vase in nadaljujemo. Gaz je hecna, če stopiš ven iz stopinje, se globoko pogrezneš. Gora, kamor se nameravamo povzpeti, je tik pred nami. Počasi se približujemo njenemu velikemu plazu. Ko se teren začne dvigovati, se ustavimo, treba se bo namreč opremiti. Tako sem utrujen, da za pet minut kar zadremam. Vendar je to dovolj, da sem spet pri močeh. V roke vzamemo dva cepina, nataknemo plezalni pas in dereze. Kolega mi vzameta vso opremo, da sem »lahek kot ptiček«. Prvi sem pripravljen in uberem jo navzgor. Vse bolj strmo in trdo je. Daleč naprej jima uidem. Grapa je usmerjena na jug, tako da smo v soncu. Vseeno je mraz, saj je šele februar in sonce še nima prave moči. V najbolj strmem delu se grapa zoži. Kam gre pot naprej? Ko se približam izteku, vidim, da levo, meni pa se je vseskozi zdelo, da desno. Prestopim v nov žleb, ki je usmerjen na vzhod. Sneg je takoj drugačen, ves sipek in zato manj primeren za vzpon. Na koncu žleba počakam kolega. Sledi dolga prečka in spet se odpre nov, bolj skalnat žleb. Ko sem v najbolj strmem delu, zaropota. Kamni! Saj res, to je Gamsova grapa in bombardirajo nas gamsi. Na srečo zletijo mimo. Tik pod robom stene sem. Zadnji del je bolj strm. Na vrhu zapiha, da krepko zanohta. Lepo je, slikam in počakam, da smo vsi gor. Tako je mraz, da kar nadaljujemo, prej se le malo razgledamo.

Dva metra pod robom "stene"; v ozadju Sleme.

Sestopimo po grebenu, kjer poteka običajen pristop. Vso pot smo bili sami, zdaj pa se približujemo turnosmučarski magistrali, kjer je cel kup turnih smučarjev. Malo poplezamo in že smo na snežišču pod goro. Tu snamemo dereze in nadaljujemo po zadnji plati, gre ko strela. Nazaj ne gremo po isti poti pač pa po gazi okoli hriba. Vendar se ta še bolj vleče kot tista, po kateri smo prišli. »Tu ne bom hodil deset let!« pravim, »Jaz pa ne bom šel nikoli več!«, je odgovor. No, vse je pozabljeno ob kuhanem vinu na smučišču …

Pogled proti Spodnjim Bohinjskim goram

Info: Ablanca, 2004 je vrh v gorah nad Pokljuko. Odkod tako zanimivo ime, mi ni znano. V kopnem vodi na vrh neoznačena stezica po skrotju s Studorskega prevala (20 minut), pozimi pa je najlažje nekoliko nižje po snežišču. Izhodišče je Rudno polje na Pokljuki. Do Studoskega prevala gremo lahko po običajni markirani poti mimo ali pa po cesti proti Uskovnici ter mimo planine Konjščice. Vzpon 2.30 h, sestop 2 h. Zahtevna tura. Vodnika: Julijske Alpe (Tine Mihelič, Planinska založba) in Zimski vzponi po slovenskih gorah (Habjan, Sidarta), zemljevid: Triglav, 1 25.000.

Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan

Komentiraj (1):

Janez Seliškar, ponedeljek, 27. februar 2006, ob 21:27

Ja, zanimiv zimski pristop na Ablanco. Prejšnjo zimo (15.01.2005) smo se trije planinci povzpeli nanjo po tej grapi, le v zadnjem delu smo zavili v desno na greben. Tu je bilo pa nekoliko preveč moke in rušja. Tudi sestop po normalki je bil podoben plavanju po moki. Zato pa je bil greben na Veliki Draški vrh prava poezija.

eXTReMe Tracker