Razglednik, ki mu komaj najdemo enakega med Poljansko in Selško Soro
Razglednik, ki mu komaj najdemo enakega v hribih med Poljansko in Selško Soro, ni visoka gora, čeprav najvišja v svoji družbi. Je zgolj vabljiva, čokata in plešasta postava v osrednjem grebenu Škofjeloškega pogorja, ki o njej vedo veliko lepega povedati njeni najbolj zvesti častilci. In ni jih malo pri njej v gosteh, v vsakem vremenu, v vseh letnih časih, dan na dan. Že vedo zakaj, in kdor jim bo sledil tja gor in je v njem vsaj malo gorniške krvi, bo postal eden od njih. Še posebej zaradi vzdušja, ki vlada v njenih nedrjih. Ne le kulturna krajina povsod naokrog, delo pridnih rok poljanskih in selških gorjancev, tudi umetniška izpoved je zaznamovala to goro. Na njenem vrhu sta si globoko v srce pogledala Janez in Meta iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, ob njenem vznožju pa je zrasel rod slovitih slikarjev Šubicev in sta naši filozofski misli imela veliko dodati brata Ušeničnika. Sodobni čas je tik pod njen vrh, na Leskovško planino, postavil prijazno kočo, ki lepo obnovljena zdaj tudi v zimskem času (v poletni sezoni je odprta vsak dan) konec tedna in ob praznikih gostoljubno odpira vrata.
Blegoš (1563 m)
Nanj je speljanih dovolj poti za vsak okus, izhodišča pa najdemo tako v Selški kot Poljanski dolini, čeprav je slednja bolj pri srcu Blegoševim častilcem. Naj bo izhodišče tudi nam. Iz Poljan na dnu, ob Poljanski Sori, se skozi Javorje pripeljemo v Gorenjo Žetino, naše zgornje izhodišče, kajti v snegu je cesta na Črni kal (1103 m) in naprej na Murove tik pod Kočo na Blegošu (1391 m) ali na Prvo ravan (1289 m) neprevozna, je pa zato v dobrih snežnih razmerah prav prijetno »smučišče«. Iz motoriziranega popotnika se v gornika prelevimo na dvorišču kmetije odprtih vrat pri Andrjonu, od koder potrebujemo do Črnega kala dobre pol ure. Od tod lahko proti vrhu Blegoša krenemo naravnost navzgor, po severovzhodnem rebru, lahko sledimo levemu cestnemu kraku na Prvo ravan in od tam po južnem pobočju na vrh, lahko pa krenemo po desni, nekdanji vojaški cesti na sedlo Murave in od tam v nekaj minutah dosežemo Kočo na Blegošu, od koder je do vrha še kake pol ure vzpona.
Blegošev vrh je zaobljena, plešasta glava, ki jo v poletnih mesecih pridno »obdelujejo« kravji gobci, spomladi, ko skopnijo zadnje zaplate snega, se pobočja obarvajo s cvetano enega najlepših in najbogatejših vrtov v naših gorah, jeseni pa še zadnjič, v pričakovanju zime, zažarijo obsežni bukovi gozdovi po Blegoševih pobočjih. Tudi zima je na Blegošu lepa in izzivalna, naj bo v kristalni modrini jasnega, mrzlega neba, ali kadar prek njegovega vrha divjajo snežni viharji. Posebnega gostoljubja so na Blegošu deležni turni smučarji, saj je spust z vrha v Gorenjo Žetino užitkov polno, vendar povsem resno turnosmučarsko dejanje.
Seveda Blegoš ni zgolj cilj ampak tudi križišče poti, ki vodijo na vse strani in se od vseh strani stekajo na njegov vrh, od koder imamo predvsem Julijce kot na dlani. In to vse, Vzhodne in Zahodne. Spogledujemo se s Karavankami in Grintovci, na dosegu roke pa so nam cerkljanski in idrijski hribi s Poreznom in Javornikom na čelu. Tudi zaradi teh prelesti velja stopiti Blegošu v goste.
Za večjo gotovost poglejte v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici in Igorja Jenčiča Slovenija-turnosmučarski vodnik (Sidarta 2000 in 1998) in si oglejte zemljevid Škofjeloško pogorje 1:40.000.