Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mitja Košir 1978 3

Grmada

V svoji družbi najbolj izstopa zaradi drzne pojave in visokogorske imenitnosti

V svoji družbi najbolj izstopa zaradi drzne pojave in visokogorske imenitnosti, čeprav ji manjka dobrih sto metrov do tisočaka in je šele četrta v Polhograjskem hribovju, za Toščem (1021 m), Pasjo ravnjo (1020 m) in Velikim Babnikom (905 m). Izročilo pravi, da sta njen prirezani vrh in rogljati greben v času Ilirskih provinc spominjala francoske vojake na nos in brado kralja Ludvika XIV in so jo enostavno poimenovali Louis Quatorze. Posebnega ugleda je bila deležna tudi med sloviti druščino »piparjev«, ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva konec 19. stoletja, saj so na njenem vrhu postavili leseno kočico, o kateri pa danes ni več nikakršnega sledu. Zato pa je še dandanes njen vrh lep razgledni balkon, od koder se vidi »pol slovenske zemlje«, v res lepem vremenu pa, se mi zdi, tudi veliko več. V tem zimskem času, ko so visoke gore dobesedno zasute s snegom in zato izredno nevarne, pa je s svojimi več kot petstotimi metri višinske razlike med izhodiščem in vrhom pravšnji izziv tudi za zahtevnega gornika, še posebej, kadar mora tja gor utirati globoko gaz.

Grmada (polhograjska, 898 m)


Vzpetin in gora iz imenom Grmada je na Slovenskem obilo in tudi v neposredni okolici prestolnice jih ne manjka. Dobesedno na dosegu roke imamo kar tri. Našo, torej polhograjsko, šmarnogorsko Grmado (ki je 7 m višja od »prave« Šmarne gore) in stranski, komaj opazen vrh Polhograjske gore, ki se dviga tik za Logarjevo domačijo. Toda naša Grmada je najvišja in najbolj alpska.


Grmada se koplje v soncu in snegu. Foto: Mitja Košir

Z izhodišči za naš vrh res ni zadrege. Najpogostejšega in najštevilčnejšega obiska je deležna s Topola (650 m) pod sv. Katarino, saj pot ni dolga (za dobro uro jo je) in je strma le zadnjih nekaj metrov nad sedlom, ki ločuje dolino Ločnice na severu in dolino Gradaščice na jugu. Vsi ostali pristopi so seveda bolj strmi in daljši, pa naj gre za tiste iz Ločnice (500 m) mimo Gont (kmetija odprtih vrat), ali one iz Polhovega Gradca (405 m) mimo Ravnika ali Mehačka in cerkvice sv. Uršule (727 m) v Setnici. Zanimiva in dokaj dolga (za dobri dve uri jo je) je pot skozi Mačkov graben in na Gonte, od koder nas kar vabi lepa vezna pot na Tošč, ki smo ga v »tišini, ki šepeta« že obiskali. Mi pa bomo stopili Grmadi v goste po najdaljši in najvišji poti (seveda gre pri južnih pristopih za komaj omembe vredne razlike v času in metrih).

Naše izhodišče je vas Belica (350 m) v dolini Gradaščice, od koder krenemo proti severozahodu, v dolino Velikega in Malega grabna. Ob njunem sotočju zagrizemo strmo v breg, na greben Kregovnika (692 m) in na njegov vrh, od koder se nekoliko spustimo v sedlo med Kregovnikom in Grmado. Od tu nas do vrha čaka le še pol ure krepkega vzpona po strmi, ozki stezici, ki pa je bila zadnji petek pred Novim letom kljub obilju snega lepo prehodna. Do izhodišča se lahko vrnemo po isti poti, lahko pa jo uberemo po južnem grebeni na Malo Grmado (859 m), ter mimo lovske koče in Kuclja (705 m) sestopimo v Dvor s slovito gotsko cerkvijo sv. Petra, od koder je še dobrega pol kilometra asfaltne hoje do Belice.

Zemljevidov za ta konec je veliko, gorniško morda najpreglednejši pa je Polhograjsko hribovje in Šmarna gora 1:25.000. Veliko napisanega najdete v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000) in v številnih drugih spisih o Polhograjcih.
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Dnevnik KjerTišinaŠepeta novosti rubrika v2

3 komentarjev na članku "Grmada"

Iztok Snoj,

Vsaka Grmada ima svojega Pavleta

V ponedeljek sem hotel nekaj napisati o tej Grmadi, vnesti nekaj imen, pa po dveh mesecih nisem bil povsem prepričan. Ali sem novembra v vpisni knjigi videl poleg imena Tina di Batista vpisano še ime Tomaža Jakofčiča ali koga drugega. Si predstavljate, kaj vse se lahko izcimi iz ene take banalne pomote! Torej, da ne dolgovlačim, sklenil sem iti na Grmado pogledat, katera znana imena so vpisana na njenem vrhu, predvsem pa tudi, če bom videl vnešeno in zabeleženo Pavletovo ime.

Bil je prevelik zalogaj za ponedeljek in na večernem povratku iz službe sem se zatrdno odločil, da grem v torek popoldan. Jasno, vreme je bilo zares tako. Topot sem se odločil za "Pot Dvornih p...", kot sem kasneje ugotovil po poti. Ne bi tu delal neke asociacije na Pot dvornih norcev, nikakor ne. Pomen tistega P se bo razkril kasneje.

Ob cerkvi je bil parkirni prostor velik natanko za 1,5 avtomobila in eden je tam že stal. Ko sem naredil prvi korak navkreber, se je vrnil pohodnik in rekel "Daša, a avto". Imena ljudi se malo težje zapomnim, tudi je lahko kdo užaljen, če se njegovega ne spomnim, kaj se ve. Ampak če treniram na pasjih imenih, ne bo škode. Zapomnim si Dašo, prvega psa. Lastnik je odpeljal in vrnil sem se prestaviti avto.

Drči, drči... Proti malo zamišljenemu Iztoku pridrvi temna mrcina. Prvi hip sem presenečen, potem pa se odločim, da se ne bom bal. In res, Nera je prijazen pes. Vidite, kako sem si zapomnil drugo pasje ime! Nekaj besed z lastnico iz Dvora, torej je bila Nera Dvorni pes, zato tudi ime Pot Dvornih psov, in nižje zaslišiva močno lajanje. Nisva opazila, kako sta se sporekli dve psici. Lastnik ... uh sem ime že pozabil! ... prijazen gospod, domačin, gre hitro mimo mene. Kljub drsenju ima močan odriv. Ha, bom dal pa takoj gor krempeljce in ne šele ob sestopu! Tudi psi jih imajo nataknjene venomer. Le da so moji namesto s petimi kar s šestimi zobmi in ne samo s štirimi, kot so za človeške krempeljce običajni. Dobro je začelo leteti navzgor in na jasi pred opazovalnico sem ga ulovil. Psa je imel namreč gospodar privezanega, sicer ga ne bi ujel nikoli.

Iz gozda se v mešanici mesečine in odseva večerne svetlobe poženem vodoravno v desno. Opa, spregledal sem odcep mimo lovske koče! Nič zato, nekaj korakov nazaj ne bom hodil. Prečna pot je namreč zelo lepa. Nese me proti varianti iz Belce... Na vrhu sem razočaran. Narava je edinstvena in fantastična, a za Božič so menjali vpisno knjigo. Listam po njej in edino znano ime bi lahko bilo Pavlič. Le da je bil tisti po imenu Boris. Glavno vprašanje mi je ostalo nerazrešeno. Je bil takrat vpisan Tomaž ali ne? Mogoče bi o tem lahko vprašal Uršo, ki je bila vpisana tiste dni... Na vrh prideta Leon in Damjana. Edina sta, ki sem ju srečal, pa sta brez psa. »A vidva pa nimata nobenega psa s seboj?« »Ga ne potrebujeva, ker imava eden drugega«.


Igor Pavlič,

Potka, ki jo avtor predlaga kot sestop (v vasico Dvor), je meni zelo ljuba za dostop, prva trretjina gre po lepi strmini, potem se za kakšnih 10 minut zravna (lepe jase) in doseže tisto lovsko kočo, kjer je razpotje.

Ta potka je lepa v vseh letnih časih, tudi obljudena ni kaj dosti, le lokalno. Ta konec Polgograjskih hribov odlikuje zelo pestra "biodiverziteta", predvsem raste veliko vrst drevja in grmovja, redko kje v Slovenji naletiš na tako pestro rastje.

Pavle


Igor Pavlič,

Samo za "štos" se oglašam v zvezi s prispevkom g. Snoja . Ne vem sicer zakaj zapisuje moje ime in s kakšnim razlogom brska po vpisnih knjihah po vrhovih ter išče, kdo se je kje vpisal ter o tem modruje po forumih. Naj le omenim, da imam rottweillerja, ni pa popadljiv, na tisto Grmado gre vedno brez vrvice...

Pozdrav,

Pavle

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Smučarski reli GRS na Krvavcu
Naslednja objava Mary Woodbridge’s Everest Expedition
  • Število objav: 46075

Novosti