Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rudnica

četrtek, 29. december 2005, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 2923

Je nespregledljiva ločnica dveh dolin, ki sta jih izdolbla ledeniška jezika

Na turističnih razglednicah Bohinja, kjer so »glavne vloge« lepo porazdeljene med jezero z nepogrešljivim Sv. Janezom ob njem in gorami visoko zgoraj, seveda z obveznim Triglavom v prvi vrsti, je komaj opazna. Do veljave, ki ji gre po vseh zakonitostih krajevne odličnosti, pride le v geoloških razglabljanjih o ledeniškem nastanku bohinjske kotline. Je nespregledljiva ločnica dveh dolin, ki sta jih izdolbla ledeniška jezika in najvišja v sredogorskem hrbtu, ki se z njenega vrha prek Senožet in Šavnice spušča v Korita pod Jereko in nad Bitnjami. Zaradi svoje središčne lege med Zgornjo in Spodnjo bohinjsko dolino je tudi prvovrsten razglednik, s katerega so obzorja kot zazidana z julijskimi mogočneži, od »bukovskih« Spodnjih bohinjskih gora na jugu, prek prostranstev Komne na zahodu, do severnega zidu gora nad Fužinskimi planinami, ki jim preko ramen pogleduje kralj vseh Julijcev. K tej gori, skromni po višinskih metrih in bogati vsakovrstnih doživetij, velja stopiti tudi v tem veselo skrivnostnem času med Božičem in Novim letom. Konec zadnjega adventnega tedna, preteklo soboto, se je kopala v radodarnih sončnih žarkih.

Rudnica (946 m)

Vse poti nanjo bi težko prešteli, še posebej tiste stare, rudarske, ki so vodile do že davno opuščenih rudniških rovov (odtod gori ime) in se zaraščale kot je usihalo bohinjsko fužinarstvo, ter se z njegovim koncem dokončno zarasle. Še vedno živahni so številni kolovozi do rovtov, kjer še kosijo in spravljajo seno, čeprav tudi tega ni več v nekdanjem izobilju, nekaj steza, ki sežejo prav na vrh Rudnice, pa je dobro prehodnih in označenih. Najbolj obiskani sta tista z Broda v Spodnji dolini in ta, po kateri se tokrat mi odpravljamo Rudnici v goste, od Sv. Janeza ali s Stare Fužine.


Na sliki: Gore nad meglenim Bohinjem z Rudnice. Foto: Mitja Košir

Začetek te poti je onstran kamnitega mostu čez Ribnico, do kamor je po cesti enako daleč od Sv. Janeza in s Fužine. Že na robu prvega travnika naletimo na lesen kažipot in potem ves čas sledimo udobno speljani stezi do prvega razpotja in kažipota, ki nam (neobvezno) veleva nekaj minutni skok do znamenite razgledne goličave Peč (720 m), ki jo prav posebej cenijo panoramski fotografi. Ta prvi »višinski« pogled na jezero in njegovo nižinsko in višinsko okolico nas prepriča, da imajo prav tisti, ki Rudnico uvrščajo v prvovrstne bohinjske razgledne balkone.

S Peči se vrnemo na razpotje in krenemo po poti proti vzhodu, preko dveh lepih senožeti in globoke grape, kje se nam z leve priključi ena od poti s Fužine. Ves čas se polagoma vzpenjamo po lepem mešanem gozdu, ko pa stopimo na prostrane senožeti Široke police, se nam prvič razprostrejo pogledi na najvišja bohinjska gorska nadstropja. Pot se še vedno polagoma vzpenja po robu vedno bolj izpostavljenih pomolov, s katerih gledamo na »bukovske« vasi v Spodnji dolini kot iz letala, prekorači zgornje rovte in se še enkrat vzpne skozi strmo goščo na vrh naše gore, ki se prepadno spušča v Zgornjo dolino, k Srednji vasi in Češnjici. Smo na cilju, po kakršnem prav hlepi duša v teh, miru željnih časih.

Čeprav tja gor ni ne predaleč in ne težko vendarle poglejte v knjigo Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 1995).

eXTReMe Tracker