S stičišča cest je mimo Kašne planine na vrh le dobre pol ure hoda
Na nekdanji deželni meji med Kranjsko in Štajersko, na Črnivcu, stoji starodavna gostilna Pri mejašu, zdaj zapuščena in zaprta, onstran ceste pa vsa ponosna ponuja gostoljubje sodobna hiša vsakovrstnih dobrot. Stara gostilna, ki je ni več, nekdanjega vandrovca po tamkajšnjih gozdnih prostranstvih spominja na »lepe, stare čase«, novo gostišče pa je sodobnemu »turističnemu nomadu« zgolj postaja na poti iz ene globoke doline v drugo. A gremo lahko s Črnivca tudi navzgor, proti vzhodu na Menino, na sever pa po dolgem grebenu med Podvolovljekom in Zadrečko dolino do zašiljenega Rogatca, od koder se strmo spustimo k Savinji. Prvi vrh, ki v tem grebenu seže krepko nad tisoč metrov, je sicer neizrazita, a razgledna vzpetina, prijazna popotnikom v vseh letnih časih, v snegu turnim smučarjem, geološkim navdušencem pa s svojo kamninsko ponudbo, ki opozarja na ognjeniški izvor tamkajšnjih tal.
Kranjska reber (1435 m)
Kadar ni snega, se ji tik pod vrh lahko pripeljemo po gozdnih cestah z Volovljeka (od Kranjskega Raka) in s Črnivca. S stičišča obeh cest je mimo Kašne planine na vrh le dobre pol ure hoda, vendar ti »podvigi« sodijo v izletniška poglavja. Kadar pa se na Kranjsko reber vzpnemo iz Črnega kota pod Črnivcem, mimo kmeta Podpečnika, ali iz Mačkinega kota in čez sedlo Kunšperk med Lepenatko na vzhodu in Kašnim vrhom na zahodu, je pustolovščina svojega imena vredna in tudi razdalje po višinskih razlikah, gor in dol, ter čas, ki ga porabimo do vrha, so veliko več kot zanemarljive.
Najmogočnejši v Grintovcih s Kranjske rebri. Foto: Mitja Košir
Naša tokratna pot na Kranjsko reber krene s Črnivca (902 m) pod Lomom (1184 m) in mimo Plešivca (1329 m) po oblem, poraščenem grebenu na prostrano sleme, ki se le zlagoma dvigne v skalno rebro, ki se komajda dvigne nad pašnike Kašne planine. Zato Kranjski rebri le stežka rečemo vrh, o gori pa lahko govorimo le, kadar nanjo zremo z Marjaninih njiv in Gojške planine s severa ali z Menine na jugu. Kdor ve zanjo, jo zlahka opazi tudi z ljubljanske ravnice, kadar se, posebej v zimskem času, njena mala, bela pleša zasveti desno ob boku Velike planine.
Kranjska reber je vedno gostoljubna, dobro opremljenim obiskovalcem v vseh letnih časih. Tudi te dni jih je pripravljena sprejeti, saj k njej v naročje s Črnivca vodi široko utrta gaz. Darežljivo rada sprejme turne smučarje, kar je v veliki meri dokazala konec preteklega tedna. Na vrhu je ponudila obilo spremenljivega, v gozdu spodaj pa puhastega snega, primernega za užitkov polno vijuganje. Tudi to je Kranjska reber, od koder so Kamniške in Savinjske gore od obeh Kočen in Grintovca do Planjave in Ojstrice videti kot eno samo obzidje, nenavadno z neobičajnega razglednika.
Na poti tja gor nam je lahko v oviro le velika obilica novega snega in orientacijske težave, dokler ne naletimo na udobno gaz. Nanjo bomo čakali le kak dan ali dva. Tudi smučine bodo utrte v prvem lepem vremenu, saj nam na Kranjski rebri ne grozijo plazovi visokih gora. Sicer pa o naši poti lahko več preberete v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000) in pogledate na zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe 1: 50.000.