Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pred Bohinjem in po njem

torek, 20. december 2005, ob 00:00, Pavle Kozjek, ogledov: 2640

Pred Bohinjem so bili naravni ledni slapovi. Pred naravnimi lednimi slapovi, ki so pri nas stari četrt stoletja, so bile ledne smeri...

Pred Bohinjem in po njem


Pred Bohinjem so bili naravni ledni slapovi. Pred naravnimi lednimi slapovi, ki so pri nas stari četrt stoletja, so bile ledne smeri. Pri nas samo pozimi in bolj snežne, v višjih hribih tudi poleti in iz bolj trdega ledu. In preden so se pojavile ledne smeri v stenah so bili splezani normalni pristopi na zasnežene in zaledenele vrhove.
Naš prvi Bohinj se je zgodil leta1993. Kar precej po prvi znani tekmi v lednem plezanju, ki se je odvijala že leta 1912 na ledeniku Brenva nad Courmayerom. Organiziral jo je izumitelj klasičnih derez Oscar Eckenstein, da bi dokazal prednosti derez pred sekanjem stopinj, ki je bilo dotlej »zakon« za plezanje v ledu. O tekmi se ve le to, da je bila hitrostna. Bolj zares so stvari v sedemdesetih letih zastavili v Rusiji, a zunaj njenih meja se do devetdesetih ni prav veliko dogajalo. Tako lahko Bohinjske organizatorje prištevamo med tiste, ki so orali ledino tekmovalnega lednega plezanja tudi v evropskem merilu.


Ogrevanje

Na dan prve bohinjske tekme sem šel plezat slap Vis-a-vis v Soteski in pod Skalco me je pripeljalo samo dejstvo, da v preostanku dneva nisem imel početi kaj pametnega. »U, madonca – hudo...« sem najprej ugotovil ob pogledu na prizorišče. Potem pa, ker je tekma še trajala, sem nenadoma proti svoji volji zašel v tekmovalne skušnjave, dokler se navsezadnje nisem navezal in zaprašil po slapu navzgor. Hitrega plezanja sem bil sicer vajen, a pretiravanje in višina ledenega slapa sta naredila svoje in za zadnje navpične metre pod vrhom Skalce se imam zahvaliti samo paščkom, ki so bili takrat seveda še dovoljeni: brez njih bi cepini popadali iz lesenih in tresočih se rok. A zaključni občutek je bil dober... V naslednjih letih je Bohinj vsako zimo za en dan postal tradicionalno zbirališče plezalcev, alpinistov, tudi himalajcev in tam si lahko srečal Johana Jegliča, Slavca Svetičiča, Marka Čara in še koga... Konkurenca je bila huda, pogosto je odločal en sam dober udarec v led, in sreča je bila zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Tekma Pod Skalco je bila razburljiva in zanimiva za gledalce, ki jih nikdar ni manjkalo. Res se je pojavilo tudi nekaj težav s pravili, ki takrat še niso bila uradno zapisana, a to so bile bolj izjeme. Zmaga ni bila edino merilo in ko se je nekoč Johanu sredi slapa snela dereza ni bilo pomislekov: sotekmovalci smo brez oklevanja izglasovali, da lahko začne še enkrat...
V naslednjih letih, posebej po letu 1997 so mile zime spravile tekmo na mejo regularnosti. Zadnji metri so nekajkrat potekali kar po skali in vsakdo se je znašel kot je vedel in znal. Na koncu pa je omagala organizacija: bohinjski »spiritus movens« Andrej Pikon pač ni več imel zadostne ekipe in podpore za prireditev, ki je postajala vedno zahtevnejša. Zadnja bohinjska tekma se je dogajala leta 1999, Skalca pa nam je ostala v spominu kot dobra tekma v enem naših najlepših naravnih lednih prizorišč.
V tujini so se medtem prebudili Francozi, in veličastni 40 metrski stolp v Courchevelu je postal simbol težavnostnih lednih tekem v Evropi od 1995 do 2000 - ko je nekaj ur pred začetkom tekme zgornji del stolpa zgrmel na tekmovališče. V želji po večjih in hujših previsih so prireditelji namreč preveč spodjedli sredino stolpa...Na srečo takrat tam še ni bilo nikogar. Takratna pravila so določala, da je najboljši tisti, ki pride v čim krajšem času čim višje - s čim manj udarci. Skušali so simulirati plezanje v slapovih, zato se je plezalo z vpenjanjem od spodaj, razdalja med vijaki pa je bila kar velika in padci so se pogosto končali s šivanjem ran in zvitimi gležnji. Tekmo leta 1997 je gladko dobil Janez Jeglič tako v hitrostni kot tudi težavnostni tekmi in tako pokazal, da izkušnje in rezultati iz Bohinja nekaj pomenijo tudi v tujini.
Od Bohinja smo se – upam, da ne za zmeraj – poslovili in za kratek čas je kazalo, da bo pri nas zavladalo zatišje. Na mednarodni sceni v težavnostnem plezanju sta se medtem dobro uveljavila naša mojstra za led Aljaž Anderle in Klemen Premrl. A tudi prva domača tekma je hitro dobila naslednika: Solčava je z umetno »boulder« konstrukcijo ponudila naš prvi pravi poligon za težavnostno plezanje. Naporne in z akrobatskimi detajli začinjene tekme so se zaključevale z obveznim rokerskim žurom do jutranjih ur – le ta je tekmovalcem verjetno prizadel več poškodb kot ledni previsi in padajoči cepini. A če si ga zamudil, potem kot da nisi bil v Solčavi... Leta 2002 sta se tekmovalnemu lednemu dogajanju pridružili še dve prizorišči in rodil se je Slovenski pokal v lednem plezanju. Udeležba na osrednji tekmi v Solčavi je medtem dosegla vrhunsko raven, prihajali so tudi svetovnimi prvaki v ledu kot sta Nemec Hari Berger in Ukrajinec Evgenij Krivošejcev. A z množičnostjo in kvalitetno udeležbo so spet prišle organizacijske težave in tudi solčavski Ledenium je trenutno v mirovanju...

Pobudniki in organizatorji lednega pokala – v prvi vrsti Jasna in Andrej Pečjak ter Branko Ivanek - pa so kljub bolj ali manj prazni finančni malhi doslej uspeli peljati tekmovanja naprej. Lokalna Pečjakova skalca na Češnjici pri Podnartu se je po lanski premieri letos ponovno izkazala kot prizorišče lepo pripravljenega tekmovanja v dry toolingu, ali zatikanju (bomo videli, če se bo ime prijelo...). Dogodek je bil kar pravi uvod v novo sezono lednih tekem, saj je prve dni decembra za takšne ali drugačne akcije v ledu še prezgodaj. Po Novem letu se pokal seli na Štajersko, kjer bo Dolfa spet poskusil pridelati dovolj mraza za svoj ledeni »kozolec« na travniku ob cesti, ki pripelje iz Ruš. Nekajkrat mu je že uspelo, in srečanja so bila vedno dobra. Od lani so v igri tudi Korošci s Črno, kjer se nam v novi sezoni obeta tudi težavnostna tekma. Za konec pa nas čaka finale v Mojstrani, ki pod vodstvom domačina Pavla Skumavca postaja dobro opremljen ledno-plezalni center, kjer je mogoče tudi trenirati – ne le čez dan, pač pa tudi zvečer pod žarometi. Težavnost v soteski Mlačca bo verjetno spet popestrilo nekaj detajlov skalnega zatikanja. Hitrostna tekma pa bo po okusu šprinterjev: za 20 metrov precej navpičnega ledu si lahko privoščiš kakih 15 sekund, če ne lahko pozabiš na zmagovalne stopničke..

Posebno mesto na lednih tekmah ima oprema. Moderna orodja za težavnost so futuristične iznajdbe, s katerimi komaj še lahko udariš po ledu: v resnici gre bolj ali manj res samo za zatikanje... Klasičnih derez skoraj ni več v igri: nadomestili so jih lahki čeveljci z bodicami in ostrogami. Hitrost ima spet drugačna pravila: nekateri bodo drveli navzgor z ruskimi kavlji, podobni tistim ki jih lahko vidimo v mesariji (z malo nepazljivosti je tudi uporabnost podobna), drugi z doma izdelanimi krepelci, prototipi in unikati, tretji spet s pisano industrijsko robo, ki jo razen na tekmi lahko uporabiš le še za Pusta... Vse mogoče je videti, a rezultat je ponavadi vseeno najbolj odvisen od tega, kdo ta čuda tehnike drži v rokah.


Lahki čeveljci z bodicami in ostrogami

Če na koncu vprašate, kaj tradicionalnega alpinista vleče v s črtami označene ledene previse, odgovor ne bo kaj prida filozofski: veselje do plezanja in gibanja v ledu, prijetna družba podobno mislečih, malo tekmovalnosti... in izkušnja, da se ti po nekaj »previsnih« tekmah zazdi pokončen ledni raztežaj v veliki steni prav nemarno lahek. To pa je že kar nekaj.


Avtorji fotografij: Pavle Kozjek, Rado Miklavčič, Pečjaki in Branko Ivanek

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker