Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vsak ima svojo goro

petek, 31. december 2004, ob 05:52, Marko Renčelj, ogledov: 2539

Večer, 29.12.04 – Urška Šprogar: To je gora, ki je za nekoga nepremagljiva, ki je usodna zavoljo nesreče, zaradi neizbrisnih spominov. To je gora, ki neprestano vleče…

NARAVA, GORE IN LJUDJE

Vsak ima svojo goro


Mogočna skala z vhodom v Potočko zijalko. Foto Urška ŠprogarVsak planinec ima svojo usodno goro. To je gora, ki je za nekoga nepremagljiva, ki je usodna zavoljo nesreče, zaradi neizbrisnih spominov. To je gora, ki neprestano vleče, priteguje našo pozornost, nam ne da miru in ima magično moč, s katero smo zasvojeni. To ni nujno poznana visoka gora, planinska meka, to je ponavadi gora, pogorje, kjer smo doživeli kaj nenavadno lepega, navdušujočega, kar bi želeli, da se ponovi. Za nekoga je to hrib sredi parka, za drugega oddaljeno brezpotje. Mogoče je na pogled manj očitno, da določena vrsta gora priteguje določeno vrsto ljudi, to je ljudi, ki so si na nek način podobni, ne v fizičnem, ampak v duševnem smislu. Zimske gore so privlačne predvsem za ljudi, ki imajo radi mir, neobljudenost, nedotaknjenost, ki se zavedajo svoje majhnosti, ki prihajajo v zimske gore kot v svetišče narave, da počastijo naravo v njenem mogočnem zimskem počitku. Lepota zimske narave v gorah je v mogočnosti, tišini in spečih energijah. Dovoliti si smemo samo kratek obisk v soju dnevne svetlobe, prilagajajoč se spremenljivim klimatskim razmeram. Mraz, veter, slepeča svetloba, sneg, zabrisane markacije in sledi, kratek dan, vse to so igralci v igri zimske planinske pokrajine. Če jih uspemo za kratek čas obvladati, nam bodo zaupali skrivnost nas samih, spoznali bomo sebe, in prav to je tisto, kar določene ljudi priteguje, da žele spoznati igro zimske narave.

Pa vendar je še mnogo ljudi, ki sledijo klicu reklame. Po bregu navzgor z žičnico, navzdol pa čim hitreje, in to čim večkrat, narava je samo kulisa, ki jo je treba poteptati in z lučmi podaljšati dan. Tudi ti se lahko dokopljejo doskrivnosti človekovega zadovoljstva, samo pot je drugačna, zavita in goljufiva, za to spoznanje pa potrebujejo čas, mnogo časa.

Urška Šprogar


Anonimnež:Mikac (sreda, 29. december 2004 ob 7:55)
Podatki o uporabniku - IP: 194.242.36.222 - ponudnik:

Prelep povzetek in skupek občutij ljudi, ki zahajajo v gore zaradi sebe, svojih tihih želja, ljudje, ki želijo občutiti majhnost pred naravo, mogočnost gore, na katero se odpravljajo in ne zgolj zato, da se pohvalijo sosedu z odtisnjenim žigom osvojenega vrha.
V novem, prihajajočem letu, Urška ,vse najboljše in čim več takšnih in podobnih člankov.

Komentira: PETER (sreda, 29. december 2004 ob 9:35)
Podatki o uporabniku - IP: 195.245.216.100 - ponudnik: stena.merkur.si

Tako lepo,da človeka spajtla.tudi sam študiram,da bi se kam podal. Čuj Vanka a bi šla iz Loga čez Pečke na Areh in nato mimo Zarje čez gošo do Planice in nato v Fram.


eXTReMe Tracker