Zdaj so dobri tudi ti ponižni polhograjski in škofjeloški hribi
Le kdaj bi se, zvesti visokim gorskim prostranstvom, ozrli k ljubkim nižinam sredogorja, če ne takrat, ko nas k temu prisili narava z vsemi svojimi različnostmi, včasih tudi muhavostmi. Te dni nam je nasula snega obilo in modremu, pametnemu gorniku vsaj za nekaj časa zažugala z zameti in plazovi ter zaprla pot v visokogorje. Zdaj so dobri tudi ti ponižni polhograjski in škofjeloški hribi, pohorska prostranstva, kraške in primorske vzpetine, kjer se z globokim snegom da spopadati z močjo in trmo, veliko manj pa je potrebne opreznosti pred pastmi, s kakršnimi se slej ali prej srečamo visoko v Julijcih, Grintovcih in Karavankah. Naj tokratna »tišina, ki šepeta« izzveni kot klic k iskanju gorniške pravljice tam, kjer ji lahko varno sežemo v roke.
Tošč (1021 m)
Pred tednom dni smo v tej rubriki stopili na vrh visoke gore triglavske soseščine, na brezpotni Tosc, danes pa, dobro zasuti s snegom in odrezani od visokih gora, zremo k njegovemu skoraj soimenjaku, vendar zaradi bližnje barjanske kotline in zaradi drugačne polhograjske na eni ter škofjeloške pogovorne tradicije zaznamovanemu z dvema šumnikoma. Dvatisočmetrski debeli bohinjski orjak Tosc in z lepimi gozdovi poraščeni prvak Polhograjskih Dolomitov Tošč sta si v nekakšnem bratstvu tudi zaradi tega, ker sta v svoji soseščini najbolj širokih pleč.
Polhograjski Tošč je pohlevna gora, vsakemu na voljo in iz vseh dolin lahko dostopna. Iz Polhovega Gradca skozi Mačkov graben, mimo Jelovčnika in Gont po njegovem vzhodnem grebenu. Iz Male Božne v Petačev graben in mimo Kozjeka ter Gabrš v Široko dolino ter po južnem (brezpotnem) grebenu na vrh. Z zahoda pa iz razprostranjene vasice Sele in mimo cerkvice Sv. Jedrti po lahko prehodnem slemenu na vrh. Tudi s severne strani na Tošč pripeljejo zanimive poti iz Ločnice in iz Hrastenice ter po slemenih z Govejka prek Gontarske planine in Velikega Babnika, mimo še vedno vidnih sledi nekdanjih kopišč in sedla pod Malim Toščem prav na vrh Velikega.
Tudi v globokem snegu Tošč ne ostaja osamljen, zato se ni bati neuhojenih poti, še posebej zdaj, ko ni kreniti v visokogorje, ne. Povsod, kjer vodijo poti na ta vrh, kjer ni nič s civilizacijskimi zoprnostmi zaznamovanega, čeprav vse naokrog kar odmeva od človekove poseljenosti, se nimamo bati zasneženih brezpotij. Vedno bo pred nami, pa naj dvignemo sidro še tako z zoro v očeh, nekdo, ki nam bo utrl vsaj skromno gaz.
Nekaj posebnega pa sta poti iz konca Ločnice, mimo lepih in v hudem mrazu zamrznjenih slapov na greben nad Gontami, ali pa skozi Beli potok, po razglednem pobočju, po poti razglednega in povsem julijsko razdrapanega zatrepa, kjer tudi kak gams ni nič nenavadnega, njegovi »čokoladni bonbončki« na posteljicah pa res prav nič. Na stezah mimo slapov iz Ločnice na Gonte bomo našli sem ter tja celo rdečo piko, ki oznanja, da gremo prav, skozi Beli potok pa moramo zgolj slediti sicer skromni, a lepo speljani lovski poti. Obe zadnji opombi veljata zgolj izkušenim sledosledcem in gorniškim zaljubljencem.
Da bo vse v najlepšem redu vzemite v roke zemljevid Polhograjsko hribovje in Šmarna gora 1:25.000 in knjigo Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000).