Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Panoramska pot čez panoramsko goro

sobota, 1. januar 2005, ob 05:39, Marko Renčelj, ogledov: 2131

Večer, 29.12.04 – Urška Šprogar: Sončni dnevi vabijo v Potočko zijalko in na Olševo

NARAVA, GORE IN LJUDJE

Sončni dnevi vabijo v Potočko zijalko in na Olševo

Panoramska pot čez panoramsko goro

Olševa je človeka očarala že v kameni dobi - Pot so uhodili lovci, ki jim je tukajšnje bogastvo živega sveta pomenilo preživetje


Zimske gore se dotaknejo vsakogar. Paleta občutkov ob opazovanju ali doživljanju zimske narave v gorah je vseobsegajoča. Od največje lepote in zanosa pa vse do groze in odbojnosti. Seveda si vsi želimo videti to lepo podobo sveta in pozabiti tisti del zimskih gora, ki pomenijo trpljenje in hladno grozo. Gore v ledu pomenijo lepoto in zanos za tiste, ki občudujejo naravo in so od malih nog imeli možnost, da so v njej in z njo živeli, ter se niso prepustili izolaciji navideznega napredka. Predvsem pa je važno, da imamo z zimskim svetom izkušnje, potrebno znanje in opremo. Nujna je določena fizična vzdržljivost, predvsem pa psihološka trdnost in sposobnost trezne presoje. Zimske gore spustijo k sebi samo izbrance, ki upoštevajo zahteve krute narave, in ti se po uspešni turi vračajo v običajni svet prerojeni, polni vtisov in energije. V svojem naročju pa obdržijo nerazsodne, lahkomiselne, podcenjujoče in nevedne.

Pozimi so planine še posebno lepe


 Alenka Leskovic, zadolžena za vpis v knjigo. Foto: Urška ŠprogarOlševa je panoramska gora, 1900 metrov visoka; severno od Solčave, osamelec, tesno povezan z Raduho. Dolg planinski hrbet se pne v smeri vzhod-zahod in s svojim mogočnim grebenom brani hladnim vetrovom dostop do južnih pobočij, ki so že od nekdaj domovanje redkih kmetij, rastlin in živali. Mogočni smrekovi in macesnovi gozdovi pokrivajo od sonca ožarjeno in s potoki prepredeno južno pobočje. Rastlinski svet v višini prehaja v svet trav in skal, ki se belijo vse do vrhov.

To je svet lovcev, pastirjev in dandanes ljudi, ki se predajajo lepi naravi. Solčavska panoramska cesta preseka to južno pobočje na polovico ter odpre dostop z avtom od severa iz Črne na Koroškem, z juga pa iz Solčave in Logarske doline.

Na greben Olševe se je mogoče povzpeti iz štirih smeri, za zimski čas pa je najprimernejša tradicionalna smer mimo Potočke zijalke. Pot je markirana in primerna za planinca, ki mu par ur hoje ne predstavlja problema. Pogoj sta primerno vreme ter zimska oprema; cepin, dereze in čelada. Pot v megli ni prehodna in priporočljiva!

Na pot se napotimo od cerkvice Sv. duha. Zavijemo proti vzhodu in po 200 metrih navkreber mimo kmetije Rogar po markiranem kolovozu v gozd. Gozd je prepreden s kolovozi in zaledenelimi potoki. Treba je pazljivo spremljati markacije in se držati smeri zahodnega grebena Olševe. Po petnajstih minutah hoje nas markacije pripeljejo do table, ki označuje državno mejo z Avstrijo. Meja ves čas poteka po grebenu vse do vrha Obel kamen. Pot se začne strmo vzpenjati in nas v okljukih kmalu privede do gozdnega roba, od koder se odpre čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Kdor ne hiti, se tukaj ustavi, da si napolni dušo s tem, zavoljo česar je sploh prišel: mir, vonjave, trave, resje, macesni, viharniki, ptice in širna panorama. Pot pa se vzpenja in kmalu se znajdemo pred ogromnim portalom Potočke zijalke. Odgrne se zastor pradivjine, prevzame nas občutek minljivosti vsega živega in vprašanje smisla našega bivanja. Z lesene table preberemo opis jame in njeno zgodovino. Z visokega stropa visijo ledene sveče, in ko se oči navadijo teme, opazimo tudi zasigan strop, kot ga poznamo iz kraških jam.

Pogled iz Potočke zijalke na Kamniške Alpe. Foto: Urška ŠprogarIz zgodovinske ure nas predrami pogled na jekleno vrv, ki nas vabi više. Pot je čudovita, polna nepredvidljivih obratov in širnih razgledov se vzpne v skalovje nad Potočko zijalko med mogočne skalne balvane. Ko pridemo do tablice, ki kaže pot na vrh Olševe, Govce, smo na točki odločitve. Pot se razcepi; levo navzgor se začne pot čez Obel kamen. Tisti, ki ni vešč strmih travišč, ki je vrtoglav ali pa želi po najkrajši poti na vrh Olševe, bo nadaljeval pot v nakazani smeri. Če pa želimo obiskati Obel kamen, gremo levo in nadaljujemo pot po grebenski poti do vrha Olševe. Poti se na koncu grebenskega dela poti pod vrhom Olševe srečata in tam se spet snidemo s tistimi, ki so šli naravnost.

Ozka steza vodi skozi rušje in travinje, ves čas smo priča prekrasnemu razgledu, tako stezica mine kot v sanjah. Po slabe pol ure smo na grebenu pred tablo z opozorilom, da smo na mejnem prehodu. Napotimo se po grebenu proti vzhodu in po nekaj minutah smo na Oblem kamnu pred velikim križem. Pogled proti vzhodu nam razkrije nazobčani skalnati greben Olševe, ki ga bomo prehodili, saj je pot speljana sila spretno. Skozi stoletja so jo uhodili lovci, ki jim je tukajšnje bogastvo živega sveta pomenilo preživetje. Panorama je veličastna. Najlepša je v hladnih zimskih dneh, ko je Triglav z vsem svojim spremstvom kot na dlani, ko lahko v mislih še enkrat prehodimo vse že tolikokrat prehojene ture.

Zaradi ledu in snega je treba vsak korak zanesljivo postaviti, pot pa je jasno vidna. Govco, to je vrh Olševe, dosežemo čez pol ure. Sam vrh ni izrazit, impozanten pa je razgled na vrhove, ki jih doseže oko.

Navzdol se vrnemo po klasični poti mimo Potočke zijalke. Pot je lepa in na dveh mestih varovana, vendar gremo pozimi ob jeklenicah. Brez orientacijskih težav se spustimo do izhodišča.

Urška Šprogar


Anonimnež: Mikac (sreda, 29. december 2004 ob 8:7)
Podatki o uporabniku - IP: 194.242.36.222 - ponudnik:

Res je lepa gora, razgled z nje pa še lepši.Sam sem bil v novembru kar dvakrat na vrhu, enkrat samo na Govci in enkrat prečenje iz Govce preko Obel kamna,mimo zijalke, navzdol do Sv.Duha.Ljubitelji gora, ki še niste bili na Olševi, enostavno jo morate obiskati.

eXTReMe Tracker