»Ta dan sva vremenu pa ukradla,« je izustil Gusti. Nekaj korakov sem potreboval, da sem dojel.
Četrtkova zgodba
Kepa
Lep dan v gorah je bilo darilo vremena
Kam greš? vpraša prijatelj. »Na Kepo.« In takoj zatem zinem »lahko greš zraven, če hočeš«, vsega tri ure pred odhodom. »Za konec tedna zopet ne bo vremena. Grem.« In sva bila zmenjena. Na začetku poti bi ob potočku najraje zavil v Žakelj, tako osvežilen je bil njegov zvok. Vedela sva, da se morava še pred koncem plota takoj zagristi v breg. Markacije na potki čez Erjavčev rovt so bile zelo redke, druge poti pa tudi ni bilo. Dva velika jesena, pod katerima je cvetel jesenski podlesek, sta še vedno zaščitni znak planine. Čez Julijce so se prebili oblaki in pokrajini vzeli nekaj barvne svežine. Ne vem, zakaj sem pozabil slikati tisti drevesi. Kot vedno imam s seboj notranjega prijatelja, danes pa sem peljal še enega iz mesa in krvi.
Keltska domišljija je poznala notranje prijateljstvo, ki pozdravlja naravo, božanskost, podzemlje in človeški svet kot eno. Dualizem, ki vidno ločuje od nevidnega, čas od večnosti, človeško od božanskega, jim je bil povsem tuj. Njihov čut za ontološko prijateljstvo je ustvaril izkustveni svet, bogato prepojen z drugačnostjo, protislovnostjo, simbolizmom in domišljijo. (*)
Prezračen gozd. V letih, ko sem bil še planinski pripravnik, so me zanimale le zavarovane poti v stenah in hlastno grabljenje klinov. Zadnje leto sem se že navadil opazovati naravo v celoti in občudovati še kaj več od golih skal. Gozd je bil lep, čeprav brez posebnosti. Takšne podobe je skozi ozek objektiv težko uloviti. Fotografski format je premajhen, predvsem pa nezmožen posneti osvežujoč dih gozda, ki se bolj čuti in duha kot vidi. »Višje bo lepše,« sem slišal za hrbtom. Meni je pa všeč raznovrstnost terena in pozorno pogledujem okoli sebe, da bi med redkejšimi drevesi, ki ne zastirajo pogleda na okolico, opazil kako posebnost. Nad nama se nekaj premika. Prvi Dovžan pride mimo urno. Drugega nenavadno zanaša in za prvim sumljivo zaostaja. »Mal‘ sva podel‘va« ob srečanju pove z zadovoljno utrujenim nasmeškom. Šele takrat opaziva na lesenem oprtniku težak svitek jeklenice, ki ga močno vleče k tlom in precej pogosto rine iz ravnotežja.
Vznemirljiva resnica je, da je od tega, kako in kaj vidimo, odvisno, kdo smo in kako smo. Notranje delo je zanimivo začeti tako, da najprej raziščemo, svoj lasten način gledanja. Vprašajmo se, na kakšen način zaznavamo svet? S pomočjo tega vprašanja bomo spoznali lasten vzorec gledanja. Obstaja mnogo različnih načinov gledanja. (*)
Meje vseh vrst
Koritec. Prišla sva do večjega števila obtesanih in pripravljenih debel, da se po traktorski vlaki potegnejo k nakladališču. Nad njimi začutiva prijetno samoto, zamenjala pa se je tudi vrsta drevja. Oblaki, ki so se že namotali okoli vrhov, niso omajali vere v vremensko napoved, ki za pozno popoldne obeta izboljšanje. Ko so oblaki prekrili nebo tudi za najinima hrbtoma in tako ugasnili gretje, sva prišla h Koritcu. Do sedaj nisem opazil nobenega posebnega ali novega motiva. Mogoče sem bil preveč napet ali premalo sproščen, v premočnem pričakovanju in prešibki odprtosti do okolice. Ko zavijeva na pobočja Visokega Kurjeka, mi še vedno zavija v trebuhu. Zdi se, da gredo vse preusmeritve v pravo smer.
Če želimo sprejemati ljubezen, ki nas obkroža, moramo biti velikodušni do sebe. Trpimo lahko brezupno lakoto po ljubezni. Dolga leta lahko iščemo po samotnih krajih daleč stran od sebe. … Če želimo biti sposobni sprejemati, moramo ostati pozorni. Boris Pasternak je rekel: »Ko velik trenutek potrka na naša vrata, trkanje pogosto ni glasnejše od bitja vašega srca in zelo lahko ga je preslišati.« (*)
Vmesni svet. Veter pod grebenom je napovedoval spremembo. Prišla sva na vmesni prostor med pokrajino in oblaki, na pravo mejo. Ozračje se je spremenilo in prevladalo nad vsemi drugimi vtisi. Celo trebuh je utihnil s svojim tarnanjem. Z nama se je dvigovala tudi spodnja meja oblaka in širila pogled v Avstrijo. Ko sva obšla vrh Gubnega, najdeva ostanke balona, na katere je s pentljo skrbno privezan listek. Prebereva, od kod je priletel in kdo ga je spustil, preden nadaljujeva po stezi, ki naju čez lažje skalovje spravi še okoli Dovške Male Kepe. Vmesni svet med Gubnim in Kepo je še posebej zanimiv in svojstven.
Mnogim med nami je svet postal tako domač, da ga nič več ne vidimo. Zvečer si lahko postavimo zanimivo vprašanje: »Kaj sem danes zares videl?« Lahko nas preseneti, česa nismo videli. Morda so naše oči ves dan delovale avtomatično brez vsake pozornosti in prepoznavanja. Gledali smo, a v nič se nismo resnično zazrli, nikjer nismo bili zares prisotni. (*)
Zahodna stran gore
Poroka. Pogovarjava se o slavju, ki je bilo v Celovcu pred 11 dnevi. Visoko in daleč je poneslo balon s te poroke, njegova najdba pa se mi je zdela neobičajna. Bi mladoporočenca razveselilo, ko bi jima poslal fotokopijo zemljevida, na kateri bi označil mesto pristanka njunih tako visoko letečih želja, napisanih na listku papirja? Za vsak slučaj sem ga spravil v nahrbtnik. Oblak nama je medtem razkril pogled na vrh. Čez škrbino prestopiva v skale, ki so za lažji prehod bogato opremljene z železjem. Bilo je prijetno, ko so roke za krajši čas potipale skale. Zaposlen sem z vrtenjem vratu v vse možne smeri. Notranji pritisk je splahnel, ko sem se pustil vplivati mehkim potezam pokrajine, ki se je pravkar začela razkrivati.
Ljudje se s pomočjo svojih rok dotikamo sveta zunaj nas, ga raziskujemo, mu sledimo in ga čutimo. Roke so čudovite. Kant je dejal, da je dlan vidni izraz našega uma. Dotik je eden najbolj neposrednih čutov. Jezik dotika je jezik zase. V sebi nosi zelo prefinjen spomin. (*)
Preleti. Velikega križa Avstrijci niso postavili na najvišjo točko, ampak na rob, da bi se ga iz doline dovolj dobro videlo. Vtem doživiva letečo dobrodošlico. Jata kavk nama je med pristajanjem s perutmi pomahala v pozdrav. Spomnim se, da se tu upajo jemati iz roke, kar preverim s koščkom podarjenega jabolka. Ptičem je sadež slasten in strinjam se z njimi, da Gustiju rastejo na vrtu odlična jabolka. Ko nama je zmanjkalo hrane, so odletele na osončene poličke in se tudi kasneje niso več vrnile. Iz doline se ves čas sliši močan ropot. Prijatelj zagleda letalo, kako nad Baškim jezerom dela luping za lupingom. Najina pogleda strmoglavita v doline pod nama, medtem ko čez naju drsijo mogočne gmote kopastih oblakov.
Jezik, organ okusa, je prav tako organ govora. Mnogo besed, ki jih uporabljamo, izhaja iz izbora duhovne hitre hrane. Te besede so pretanke, da bi izrazile resnično doživetje, in preslabotne, da bi zares izrazile notranjo skrivnost stvari. Podeželani imajo krasen občutek za jezik. Njihov občutek za izražanje je poetičen in živahen. Njihova moč intuicije in iskra prepoznanja se živahno pretakata v spretne pripombe. (*)
Dobrodošlica
Kepica. Ob povratku sva imela v načrtu še skokec čez Gubno, že v škrbini pa sem začel gledati, kako bi zlezla tudi na Dovško Malo Kepo. Nič lažjega. Ko po poti zlezeva čez pečevje, zagledava ostanke stezice mejnih vojakov. Z ruševnatega vrha si ponovno ogledujeva Kepo. Sonce sije na okolico toplejše barve. Reliefi gora postanejo izrazitejši, rastlinje barvno oživi v rahlo jesenskih odtenkih. Glavni greben je v pravilnih razmakih posejan z malimi betonskimi kockami, ki označujejo državno mejo. Zlahka jim slediva še čez Gubno in na običajno pot za Plevnike stopiva na sedelcu. Jugozahodnik se je okrepil in za prijetnejši počitek se ustaviva nekoliko nižje, ko se spustiva v južna pobočja. Trave so imele to poletje veliko dežja in v nizkem soncu še vedno žarijo v živo zelenih odtenkih.
Svet misli domuje v zraku. Vse naše misli se odvijajo v zračnem elementu. Velikodušnost zraka nam pošilja naše največje misli. Prav tu korenini zamisel o navdihu. Navdihujejo nas misli, ki so skrite v elementu zraka, oziroma te misli vdihujemo. Navdiha nikoli ne moremo načrtovati. Navdih nas vedno preseneti. (*)
Darilo. Vesel sem, da sva šla skupaj. Lepega izleta se lahko veselim naglas in veliko podrobnosti imam nekomu razlagati sproti. Izpolnila sva si isto željo. »Dan sva vremenu ukradla,« komentira Gusti, ki se je spomnil vremenske napovedi za konec tedna. Nekaj korakov sem potreboval, da sem dojel. Saj nikomur nisva nič ukradla, ali vzela kar ni bilo najinega. »Ne, ne, podarjen nama je bil. Podarjen!« Lahko je tudi nagrada, nima pa to nič opraviti s srečo. Bolj kot Gusti sem izgubil pravi občutek za čas, ki je danes zame na gori tekel počasneje, za urne kazalce pa ne. Malo pohitiva v spuščanju pod mejo obzorja.
Svet keltske duhovnosti je povsem domač z ritmom in modrostjo čutov. Ob prebiranju keltske poezije narave vidimo, da so vsi čuti prebujeni: slišimo piš vetrov, okušamo sadje, vrh vsega pa čudovito občutimo, kako se narava dotika človeške prisotnosti. Keltsko oko odlično zazna ta vmesni svet med vidnim in nevidnim. Učeno temu pravimo domišljijski svet. (*)
Smer povratka - travnati Mala in Gubno
Telovadnica. Zanimal me je zaključek neke oddaje in za četrt ure si nataknem slušalke. Med poslušanjem radia se brez težav pogovarjam in z lahkoto hodim po poti. Ko pa si po zaključku oddaje snamem slušalke, dojamem, da narave okoli sebe med spremljanjem oddaje nisem več občutil tako dobro. Kot da bi bil v telovadnici, kjer bi po stenah predvajali posnetke z izleta. Šele s tihoto sem zaznal svojstven zvok narave. Da v dolino nisva prišla zadnje trenutke, je poskrbel prijatelj. Kdo ve, če mu bo to uspelo na naslednjem izletu. Sedaj sem prepričan, da je pot iz Mlince lepša kot ona iz Belce.
Čudovito je imeti dar sluha. Pravijo, da je gluhota hujša od slepote, ker nas osami v notranji svet grozovite tišine. Če nas zvok in človeški glas ne dosežeta, smo lahko zelo osamljeni, pa čeprav lahko vidimo ljudi in svet okoli nas. Med poslušanjem in slišanjem obstaja nadvse pomembna razlika. Z resničnim poslušanjem dosežemo celo tisto, kar ni bilo izrečeno in je neizgovorljivo. (*)
Želva. Čez dva tedna grem iz Belice po meni eno lepših poti na Polhograjsko Grmado. Na poznani stezi premlevam nekatere reči. »S tem razčistim in potem zaključim.« Pa mi uleti misel »Ne. Takoj končaj.« Presenečen se ustavim. Ali sem videl kaj takega, kar bi lahko slikal? Poskušam narediti zanimiv posnetek poti po grebenu, pa nič. Stopim celo nekaj korakov nazaj, če sem bil že mimo zanimive podrobnosti. Še vedno nič. Počasi in pozorno se odpravim naprej, ko pridem do skale, iz katere štrli nekaj v obliki želvje glave. Tolikokrat sem šel mimo nje, pa se mi je vedno zdela povsem brezoblična gmota apnenca. Ker se mi je vedno nekam mudilo. Sneti slušalke z glave je veliko premalo. V glavi sem moral izklopiti notranji hrup misli. Kasneje sem spoznal, da še celo s slušalkami na glavi čutiš naravo, če le ohraniš pozornost navzven in odprtost.
Narava je najintimnejši odsev božjega občutka za lepoto. Narava je ogledalo božje domišljije in mati vse čutnosti. Narava je neposreden izraz božje domišljije. Domišljija je sposobnost, ki pomaga povezati, predstavljati, in izoblikovati vidno in nevidno. (*)
(*) John O‘Donohue,
Anam Cara - duhovna modrost keltskega sveta