Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Maratonec

ponedeljek, 26. september 2005, ob 00:00, Pavle Kozjek, ogledov: 2383

V enem redkih lepih dni letošnjega poletja sva z Borutom uživala v Dolgi Nemški in vmes debatirala...

Maratonec

V enem redkih lepih dni letošnjega poletja (ali kaj je že bilo to...?) sva s soplezalcem Borutom uživala v Dolgi Nemški in vmes debatirala o tem in onem. Tudi o denarju, s katerim lahko - med drugim – »dokupimo« nekaj prostega časa. Le-ta se na borzi dobro drži, delnice mu stalno rastejo... Ker pa večina od nas razen plezanja počne še kaj drugega, nas čas vedno stiska in baše. Pripomnil sem, da je za trening splošne kondicije prav zaradi tega tek kar prava stvar: v kratkem času narediš za svojo »mašino« zelo veliko. In čez letošnje poletje je bilo - glede na silno medijsko odkrivanje in razlaganje alpinizma - včasih bolj preprosto reči, da si, na primer, maratonec.

Pravzaprav imata dejavnosti več skupnega kot bi si mislil na prvi pogled. Če vzameš zadevo zares - in seveda odmisliš problem odstopa - so zadnji maratonski kilometri kar primerljivi s prebijanjem proti vrhu kakega himalajskega osemtisočaka. Velja poskusiti na lastni koži... Jesenski čas tekaških tekmovanj spet prihaja, in doslej je bilo med udeleženci moč srečati kar nekaj plezalcev: Marjona, ki pravi, da gre tudi brez prstov, Vikija, Zvoneta s K2, pa Frenka, ki prihaja iz čisto drugačne plezarije, in še koga... Tudi tek se izide enkrat bolj, drugič manj uspešno, a vsaj toliko kot lepa zmaga ti ostane v spominu dober poraz. Prav o slednjem, namreč svojem najbolj zavoženem maratonu, sem nekoč v dobrem, starem Grifu zapisal nekaj svojih doživetij in občutkov. (Grif, kje si - pogrešamo te...!).


Tri srca


Odgovor na vprašanje zakaj človek gre na maraton je verjetno precej podoben tistemu, zakaj gre v težko steno. Odgovore lahko iščeš v filozofiji, psihologiji, astrologiji in še kje, pa jih ne najdeš: vsaj tistih splošno veljavnih ne. Greš in poskusiš: si za, nisi za, in nič ni narobe, tudi če nisi...

Kako uro pred startom pride trema. Nič je ne briga, če si neambiciozen rekreativec, da je to pravzaprav le preizkus samega sebe ali kvečjemu trening za nekaj drugega. Trema in konec. Treba je poiskati najbližje stranišče, še enkrat preveriti, če so vezalke na copatih ravno prav zategnjene in si na dlan napisati predvidene vmesne čase, za dobro in slabo varianto. Možgani tam po tridesetem kilometru počivajo še bolj kot noge delajo, zato je treba biti usmiljen z njimi. Nazadnje, že med potjo na startno mesto ugotovim, da je moja številka ostala nekje v avtu. In ko se končno drenjam v množici pod velikim napisom TRI SRCA ugotovim, da ne znam nastaviti moje izposojene štoperice. Zadnji trenutki pred velikim pokom so tako namesto v duševnem miru minili v mrzličnem in brezuspešnem pritiskanju gumbov na plastičnem čudu tehnike...

POK, in pisana reka se počasi odvali po ulicah Radencev. Začetna zmeda je velika in vsak se komolči za svoj maratonski življenjski prostor. Zagrmi pa tudi bolj zgoraj in pomladanska ploha poskrbi, da ne bomo preveč prašni in žejni. Gate se prilepijo na rit, majica postane odvečna mokra cunja. Po kilometru zagledam v gneči dva sorodna rdeča dresa kluba Novice Extreme: žena Nada in veteran Lojze. Prejšnji teden je na teku na Urh padel komentar: pa smo spet tam - sami ta rdeči... Se pa zato daleč in dobro vidi. Nekaj časa ubiramo skupni tempo, nato pa se Lojze prilepi za neko lepo ritko (menda iz daljne Rusije, smo ugotovili kasneje) in se oddalji. Kaj češ, Lojze je faca, med veterani mu ni para in tudi tukaj bo na koncu na stopničkah, verjetno kar na najvišji v svoji kategoriji. Nada pa ima težave z nogo, zaostaja in kmalu smo spet vsak zase. Dež curlja in kolona se razteguje. Leva, desna, leva, desna... dobro gre, z lahkoto, in pogled na uro ob desetkilometrski oznaki pravi, da celo prehitro. Na meji v Radgoni tokrat nič carine, gremo naprej v Osterreich, kjer presedlamo na makadam. Blato šprica izpod copat, mimo se pripelje naš klubski fotograf in strelja (s Kanonom !) po nastopajočih iz kar iz odprtega prtljažnika karavana. Prihaja petnajsti kilometer, kjer bodo polmaratonci zavili na desno, na krajšo pot. Majhna osvežitev z limonado in pogled na uro, ki me hkrati razveseli in opozori : ena ura je nekoliko prehitro za moj načrt. Ampak, mogoče pa je to znak, da bi šlo... V mislih imam seveda skromno željo, čas pod tremi urami in rezultat boljši od tistega v Ljubljani. Namerno zmanjšam tempo. Zdaj smo že pošteno razredčeni, borimo se z vetrom in kot osamljeni Don Kihoti nabiramo kilometre čez neskončna polja panonske nižine. Prav udobno je takole, ko malo zmanjšaš ritem, čeprav te drugi počasi lovijo. "Ma povej na kolko štartaš... " me ogovori Tržačan, ki me prehiteva."Tri ure." "Aha..." pravi in odpeketa naprej. Da le ne grem zdaj prepočasi, nekam čudno izgleda tole... O groza, seveda je prepočasi, ugotovim, ko spet pogledam na uro in jo primerjam z razmazanim urnikom na moji levi roki. Do enaindvajset sem zapravil ves prejšnji plus in pridelal še nekaj zaostanka.

Akcija! Prilepim se za močnejšega mladinca, ki mu na pogled ne bi prisodil kaj dosti kondicije. Ne gre, po par kilometrih sem spet sam in nekaj me prične zbadati tam okrog jeter. Od zadaj z biciklom pride klubski kolega Bojči, ponuja pijačo in vzpodbuja, jaz pa sem bolj mrk in redkobeseden, tako kot se pač počutim... Potem ugledam mladinca, kako čepi ob cesti s toaletnim papirjem v roki. Aha, davek brzine, si mislim. Vendar me čez petsto metrov spet prehiti… Zdaj se ne sekiram več, dovolj dela imam sam s seboj in vse moje misli in želje so usmerjene samo še k odrešilnemu dvainštiridesetemu kilometru. Noge postajajo lesena polena, čas je že čisto nepomemben faktor in počasi tudi jaz postajam pameten: kakršen trening, takšen maraton... Čudežni recepti so samo v filmih. Gledalci so usmiljeni, bodrijo tudi takšne, katerih tempo je bližji malo hitrejši hoji, vendar učinka ni: noge ne poslušajo več ukazov od zgoraj. Nikakršnih. Ne pomaga daljši korak, ne krajši korak, ne bolj po petah, ne bolj po prstih. Ne pomaga dobra psiha, ne spomini na Himalajo. Ne pomaga nič, rdeča lučka v glavi pravi, da je zmanjkalo bencina… Postajam neznansko lačen, po zraku okoli mene letajo pohane piške in zdi se mi, da se mi tudi malo vrti. Nogavica pod desnim stopalom se je nabrala v nekakšno kepo, da že sicer pekoči podplat na vso moč prosi za milost. Mokra rdeča majica je označena z nekoliko bolj temno rdečimi markacijami, ki so posledica odrgnjenih prsnih bradavic. Samo še malo... Na devetintridesetem me prehiti okrogla Madžarka, se ustavi na štantu s pijačo in nato brez večjih težav spet odkotali mimo mene. Za zjokat... ampak šele potem, po koncu zadnjega kroga Dantejevega Pekla. Za tremi srci. Zadnji kilometer je začuda kar nekako lažji; verjetno samo zato, ker je zadnji. Sto metrov pred ciljem me čaka šef kluba, vesel sem ga in upam, da se ni med čakanjem preveč dolgočasil. In potem spet TRI SRCA in ura se ustavi. Amen.

Med nami povedano, ni bilo preveč lepo. Kakršen trening, takšna tekma. Ampak naslednjič bo lepše...


Oznake: ALP
eXTReMe Tracker