Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ojstrica

sreda, 27. julij 2005, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 2167

razkazuje najbolj elegantno podobo tistemu, ki se potrudi v Robanov kot

Ta savinjska gora prav gotovo razkazuje najbolj elegantno podobo tistemu, ki se potrudi v Robanov kot. Z juga, s Korošice, je najbolj gostoljubna. Na tiste v Logarski dolini pa zre ena najbolj strmih in težavnih sten v naših gorah. Skratka, od koder koli jo gleda oko, je to lepa gora, gora z vabilom v roki, kajti ni ga gornika, ki da kaj nase, da si ne bi vsaj enkrat zaželel stopiti tej vitki gorski dami na teme.

Ojstrica (2350 m)

Od Kocbekovega doma na Korošici (1808 m) ji zmore na vrh zlesti vsakdo, ki ve vsaj, kako se na strmih poteh grize v kolena. S severa, od koder se odpravljamo Ojstrici v goste, torej iz Logarske doline, pa na njen vrh pripelje zahtevna, lepot divjega gorskega sveta polna zavarovana plezalna pot, imenovana po njenem avtorju, celjskem gorniku Andreju Kopinšku - Kopinškova pot. Seveda gre za najlepši in najtežji pristop na Ojstrico, za visokogorsko potovanje, polno neprestanih presenečenj. Človek se ves čas sprašuje, le kje je Kopinšek nadeloval pot, potem pa vseskozi hodi po čudovitih izpostavljenih prehodih vzdolž severovzhodnega grebena, tistega najlepšega, ki kleše čudovito piramido, kakršno zremo iz Robanovega kota.

Naše izhodišče je Koča na Klemenči jami (1208 m), do koder imamo uro hoda od Doma planincev v Logarski dolini. S Klemenče jame se držimo označene poti na Škarje in Ojstrico, vse do dobro označenega odcepa poti, kjer nam kažipot pove, da velja na našo (Kopinškovo) pot zaviti odločno levo navzgor. Od tod dalje ni več orientacijskih težav, vse je povsem jasno, pot je natančno začrtana, na Škrbini (1800 m), sedlu med Krofičko in Ojstrico, pa se oprimemo prvih klinov in jeklenic ter jih ne izpustimo vse do vrha.

Tistemu, ki so mu pri srcu širni razgledi, bo na izpostavljenih policah in ostrih skalnih robovih, zgoraj pod vrhom pa na izpostavljenem grebenu, ki pripelje v strmali severne stene, duša vriskala polna veselja, ko se bo kot po nebeški lestvi vzpenjal k tako želenemu vrhu. Zato recimo takole: na Kopinškovo pot pojdimo, če ne vemo, kaj je to vrtoglavica, na zgornjih policah, kjer pelje pot prek severne stene, pa moramo zaradi morebitnih nevarnih snežišč imeti s seboj cepin, še bolje pa gorskega vodnika, ki bo poskrbel za našo varnost.
Na vrhu je tako, kot se za tako veličastno goro spodobi. Kot bi stali na balkonu velike katedrale. Kamor koli se ozre oko, vsa zemlja kipi, le tja proti jugu in vzhodu belina kamenja prehaja v nežno zelenilo gozdov Dleskovške planote in Velike planine. Ojstrica je gora z zlatimi rokami. Da nam več, kot smo od nje sploh upali pričakovati. Tudi zato je prav, da imamo s seboj zaradi bolj tehtnega razgleda zemljevid Grintovci 1:25.000, zaradi boljšega občutka varnosti na zahtevni poti pa knjigo Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 1996).

eXTReMe Tracker