Od daleč strma gora, ki ima lahke pristope, v svoji notranjosti skriva vojne rane. Samotar, kjer narava in zgodovina živita v sožitju.
Porezen (1632 m)
Gorenjsko-Primorski mejnik
Od daleč strma gora, ki ima lahke pristope, v svoji notranjosti skriva vojne rane. Samotar, kjer narava in zgodovina živita v sožitju.
Od Škofje Loke do Baške grape se dviga loško pogorje, njegovi nešteti kuclji in grebeni. Porezen je zadnji med njimi, mejnik med Gorenjsko in Primorsko. Če ga pogledaš z Blegoša deluje strmo, golo, saj vrh prekrivajo travniki. Dviga se nad Davčo, teritorialno največjo slovensko vasjo, ter daje občutek varuha tamkajšnjih osamljenih kmetij. Davška stran je travnata, primorska pa polna grezečih se grap in nižjega pečevja. Pa pojdimo na Porezen iz Davče.
Po Selški dolini se peljemo mimo Železnikov in pri smerokazu za Smučarski Center Cerkno zavijemo levo proti Davči. Ozka ovinkasta cesta nas vodi naprej po zanimivi soteski, ob cesti pa vidimo le nabiralnike hiš, ki sicer ležijo visoko v hribih. To vse je Davča. Levo je odcep za Smučarski center, mi pa po cesti nadaljujemo naprej. Ves čas nas tudi spremljajo smerokazi za Porezen. Pri zadnji kmetiji, pri Pustinarju, nadaljujemo po gozdni cesti na lastno odgovornost. Vozimo naprej mimo kapelice. Cesta je precej razrukana. Parkirate na videnem parkirišču in se odpravite po cesti naprej, ter kmalu skrenete levo. Pot se nekaj časa vzpenja, potem pa boste imeli občutek kot da hodite naravnost po pobočju. No, pot gre ves čas navzgor. Prečkali boste par gozdnih potočkov, ob koncu gozda pa prišli do rampe, ki označuje, da vstopate na pašnik. Ne pozabite za sabo zapreti vrat! Sledite poti desno v smeri markacij, mimo opuščene hišice, mimo vodnjaka za živino, ter se vzpnete do poti, ki na vrh Porezne pripelje iz Smučarskega centra Cerkno. Pot je priljubljena med gorskimi kolesarji, kakšna pa je, pa ne vem, ker jo še nisem prebrcala.
Na poti imate dve možnosti, da greste po njej naprej, ali pa zavijete levo in se vzpnete po grebenu. Kaj vam priporočam? Če bo sonce že močno, definitivno svetujem pot, kajti greben je vroč, čeprav občasno zapiha kakšna sapica. Pot se zložno vzpenja, zopet prečkate pašniško rampo. Pred časom, ko sem hodila po poti, sem morala mimo konj, ki so se pasli, zato pravim, da se del upravičeno imenuje Konjsko Brdo. Bilo jih je sigurno 40, od tega večina na poti. Priznam, da mi ni bilo ravno prijetno iti mimo, kljub temu, da imam rada konje. A nikoli ne veš, kaj bo konj naredil. Preden pot zavije proti koči Andreja Žvana – Borisa se odpre čudovit razgled proti Julijcem. Triglav, v vsej svoji veličini, je najbolj viden, vam najbližji pa bo bohinjski greben od Črne prsti do Vogla.
Vrh Porezna je od koče oddaljen še 5 minut hoje, hoje skupaj pa je uro in pol. Odlično kislo mleko v koči je balzam za razgreto telo v teh vročih dneh.
Ob poti na vrh Porezna je vhod v betonirane rove, ki goro povezujejo z bunkarji na njeni drugi strani. Te utrdbe pa so bile usodne za skupino izdanih partizanov marca 1945 in njim je postavljen spomenik tik pod vrhom.
Z vrha se do poti spustite po grebenu, občudujte čudovito floro in uživajte v družbi osamljenega junaka, ki ga povezujejo narava, zgodovina in človek.