Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Silili so ga, da naj študira violino

petek, 24. december 2004, ob 12:18, Franci Savenc, ogledov: 1876

Delo, 23.12.04 - Jasna Kontler – Salamon: Akademik, upokojeni redni profesor za fizikalno kemijo, letošnji Zoisov nagrajenec za življenjsko delo na področju fizikalne kemije, dr. Davorin Dolar

ZNANOST

Akademik prof. dr. Davorin Dolar – utemeljitelj sodobne fizikalne kemije v Sloveniji

Silili so ga, da naj študira violino


Z akademikom, upokojenim rednim profesorjem za fizikalno kemijo, letošnjim Zoisovim nagrajencem za življenjsko delo na področju fizikalne kemije, dr. Davorinom Dolarjem, sem se pogovarjala v njegovem stanovanju v središču Ljubljane, v katerem prebiva že 65 let in ki mu omogoča, da je kljub zdravstvenim tegobam, ki so mu jih prinesla zadnja leta – v kratkem bo dopolnil 84 let – še vedno v stiku s fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo na ljubljanski univerzi, na kateri je poučeval fizikalno kemijo in raziskoval skoraj do svojega sedemdesetega leta.

Foto: Ljubo Vukelič

Tako pravzaprav skoraj ni aktivnega slovenskega kemika, starejšega od 35 let, katerega profesor ni bil dr. Dolar. In velika večina ima nanj lepe spomine, saj je veljal – tako piše tudi v obrazložitvi Zoisove nagrade – za univerzitetnega profesorja v najboljšem pomenu te besede, ker je znal izredno uspešno združiti pedagoško in raziskovalno delo ter znanje, pridobljeno v raziskavah, prenašati na študente in mlajše sodelavce.

Veljate za utemeljitelja sodobne slovenske fizikalno-kemijske šole. Ali to pomeni, da je Slovenija na tem znanstvenem področju prej zaostajala za svetom?
Fizikalna kemija, ki sem jo sam poslušal na univerzi, je bila kemija brez enačb, brez matematike, skratka, to je bila kemija prejšnjega stoletja. Profesor Samec, ki nas je učil fizikalno kemijo, je bil sicer sijajen pedagog in odličen znanstvenik, vendar je pripadal stari šoli. Da je fizikalna kemija lahko bistveno drugačna, sem se zavedel šele, ko sem to spoznal v tujini, vendar ne – kakor mogoče pričakujete, da bom rekel – kje na Zahodu, temveč v Sovjetski zvezi. Nepozabna so bila zlasti predavanja iz fizikalne kemije prof. B. P. Nikolskega. Leta 1945 sem po naključju spoznal profesorja Pavla Savića, kemika, ki je pozneje vodil jedrski inštitut v Vinči. Očitno sem naredil nanj dober vtis, saj me je vprašal, ali bi šel z njim v Moskvo, kjer je delal pri nekih poizkusih. Seveda sem bil za to, a potem ni bilo iz tega nič. Mi je pa dr. Savić pozneje pomagal, da sem dobil štipendijo, s katero sem leta 1947, čeprav nisem bil nikdar član partije, odšel v Sovjetsko zvezo. Tako sem skoraj leto preživel na leningrajski univerzi, kjer sem imel priložnost učiti se od sijajnih znanstvenikov. Morda bi ostal še dlje, a sem bil tam kljub štipendiji preveč lačen ...

Verjetno ste bili tudi priča njihovemu preganjanju, ki ga je bilo menda v Leningradu še več kakor drugod?
Seveda, leningrajske intelektualce je bilo težko pokoriti. Tedaj ko sem bil tam, so mi, ko pogovorom ni nihče prisluškoval, skoraj vsi govorili, da komunistični režim ne more več dolgo trajati. Sicer niso imeli prav, a to kaže, kako težko jim je moralo biti. Tam je bil svetovno znani teoretski fizik židovskega rodu Fock – 14 let je živel v hišnem zaporu. Drugi so jo odnesli še veliko slabše. A ne glede na to so imeli vrhunsko znanost in njihova fizikalna kemija mi je bila odkritje, ki je temeljito vplivalo na moje delo in na vse moje življenje.

Znano je, da ste večino svojega znanstvenega dela posvetili raztopinam polielektrolitov. Zakaj ravno tem?
Preden sem šel v Leningrad, sem bil asistent na medicinski fakulteti. Po vrnitvi iz Sovjetske zveze pa sem se zaposlil v predhodnici današnje fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Tedaj je bilo takšno pomanjkanje strokovnjakov, da smo bili tam nastavljeni kot učitelji tudi tisti brez doktorata. Svoje prvo znanstveno delo sem po vrnitvi iz Sovjetske zveze opravil leta 1952 na Inštitutu za nuklearne vede v Vinči, kjer sem odslužil del vojaškega roka. Takrat je bilo aktualno vprašanje, kako iz urana odstraniti razne nečistoče, na primer redke zemlje. Najobetavnejša je bila metoda z ionskimi izmenjevalci. To so trdne snovi z množico vgrajenih atomskih skupin, ki disociirajo ter tako tvorijo električne naboje, trdno vezane na skelet, in gibljive protiione za kompenzacijo teh nabojev. V kolonskih procesih je mogoče prvotne vodikove protiione zamenjati z raznimi kationi. Naj navedem uspešen poizkus iz tistega časa. Raztopini uranove soli, ki je vsebovala kilogram urana, smo dodali miligram radioaktivnega evropija. S kolonskim postopkom in uporabo nekega trika nam je uspelo kvantitativno izločiti evropij; napaka ni bila večja od petih odstotkov.
V naslednjih letih sem nadaljeval raziskave ionskih izmenjevalcev na katedri za fizikalno kemijo in delno na Inštitutu »Jožef Stefan«, kjer smo raziskali več novih, doma sintetiziranih ionskih izmenjevalcev. V letu 1955 sem se ukvarjal s posebno zanimivim polimerom, ki je imel poleg ionskih izmenjalskih še oksidacijsko-redukcijske lastnosti, in sicer pri prof. H. P. Gregoryju na Polytechnic Institute of Brooklyn v ZDA. To delo sem doma nadaljeval in ga predložil kot doktorsko disertacijo. Na katedri pa smo opravili vrsto raziskav nabrekanja polistirensulfonskih izmenjevalcev in določili ustrezne termodinamske funkcije. Vendar se mi nadaljevanje tega dela ni zdelo dovolj zanimivo in sem se zato lotil novega področja, ki se je takrat šele odpiralo. Gre za polielektrolite, ki imajo podobno strukturo kakor ionski izmenjevalci. Ker niso premreženi, so vodotopni. To so torej linearni polimeri z ionskimi skupinami in pripadajočimi protiioni.
Za raziskavo raztopin so na voljo številne lastnosti, ki so merljive s sorazmerno preprostimi aparaturami. Zato so raztopine polielektrolitov za raziskovalca mnogo bolj privlačne od ionskih izmenjevalcev, saj omogočajo pridobiti veliko več pomembnih podatkov. Med termodinamskimi lastnostmi smo raziskovali predvsem osmozne in aktivnostne koeficiente, molske volumne in razredčilne toplote, med transportnimi lastnostmi pa električno prevodnost in transportna števila. Vse to v odvisnosti od koncentracije in temperature. Za razlago eksperimentalnih podatkov smo uporabljali dva modela: celični model, ki ga je uvedel A. Katchalsky, in model nabite premice po Manningu. Porazdelitev protiionov po prostoru okrog poliiona je mogoče izračunati na podlagi rešitve ustrezne diferencialne enačbe in od tod prosto energijo sistema. Ta pa je osnova za izračun drugih termodinamskih funkcij in lastnosti, ki smo jih določili eksperimentalno. Enačba je analitično rešljiva samo za sistem z enakovrednimi protiioni. Za mešanico protiionov z različno valenco pa je treba poiskati numerično rešitev. Ujemanje med teorijo in eksperimentom je bilo zadovoljivo. Še boljše pa je bilo z vpeljavo dodatnih, kratkosežnih interakcij med protiioni in poliionom. Izkazalo se je, da je celični model bolj uspešen za razlago eksperimentalnih podatkov, model nabite premice pa pomeni le limito celičnega modela za nizke koncentracije.

Kaj je odločilno prispevalo k temu, da so vaše raziskave doživele tako velik mednarodni odziv?
Imeli smo srečo, da smo se začeli ukvarjati s polielektroliti, ko so bile raziskave na tem področju šele na začetku. Zato so naša dela sprožila ugoden odmev v strokovnih krogih. Tako sem z raznih koncev sveta prejel mnogo pisem s prošnjo, da bi jim omogočil delo v našem laboratoriju. Ni bilo težko sprejeti raziskovalcev, ki so imeli lastna finančna sredstva, žal pa je bilo treba zavrniti tiste, ki naj bi jih štipendirali mi, saj te možnosti tedaj nismo imeli.

Ste kdaj razmišljali, kako bi bilo z vami, če bi se odločili za kakšen drug poklic, kakor je delo znanstvenika?
Verjetno bi se našlo kaj, kar bi lahko počel. Denimo, se ukvarjal z glasbo. V mladosti sem se učil violino osem let, igral sem jo tudi vso gimnazijo, bil sem član godalnega kvarteta kranjske gimnazije. To mi je bilo v veliko veselje. Učil me je Uroš Prevoršek in me nagovarjal, že kar silil, naj grem študirat glasbo. A nisem hotel, ker sem vedel, da bi bil kot glasbenik srečen le, če bi bil izreden talent. To pa nisem bil. Toda bil sem zelo dober dijak, ki se je odlikoval zlasti v znanju matematike.

Še kdaj igrate violino?
Ne, že dolgo nič več. Zato pa še vedno zelo rad poslušam klasično glasbo in tudi na koncerte še vedno zelo rad hodim. Toda po drugi strani zelo trpim, ko poslušam nekatere zvrsti sodobne zabavne glasbe – rock, techno in še kaj. Ta hrup resnično težko prenašam. Žal ga je povsod vse polno.

Nič čudnega torej, da ste pred njim dolga leta bežali v hribe?
V hribe sem vedno rad hodil in tam sem resnično zelo cenil tudi blagodejni mir, ki ga je kdaj pa kdaj zmoti le kak kamen ali plazovi pozimi. Ti niso prijetni, a jih človek sprejme kot del življenja. Dolga leta nisem bil doma na nobeno soboto in nedeljo – tedaj smo v soboto do dvanajste ure še delali, nato smo tekli na vlak, v nedeljo pa spet šli na zadnji vlak, ki je tedaj vozil iz Rateč. Zelo zgodaj, še kot gimnazijec, sem postal gorski reševalec in bil to skoraj dvajset let. Prehodil in preplezal sem tudi veliko tujih gora. In vedno sem veliko smučal, še do pred nekaj leti, ko sem se moral, na zahtevo zdravnika, temu veselju odpovedati. Nič ni pomagalo moje dopovedovanje, da na smučeh nikoli ne padem.

Prej ste rekli, da ste v gimnaziji blesteli v matematiki. Tudi vaš oče je bil matematik. Zakaj torej niste študirali matematike?
Saj me je vleklo tja, matematika je bila moj najljubši predmet, a nisem šel zato – morda bo zdaj videti smešno –, ker nisem hotel poučevati. Ravno pri očetu sem videl, kako težek je ta poklic. V tistem času si lahko kot matematik delal samo v šoli, zato sem šel na kemijo, a me je precej razočarala. V marsičem se mi je zdela dokaj dolgočasna. Zato sem se usmeril v fizikalno kemijo, kjer je še največ matematike.

Študent ste postali tik pred začetkom druge svetovne vojne. Kako se je sploh dalo študirati v vojnih letih?
Prvi dve leti so še bila predavanja, nato pa nič več. Univerza je bila uradno zaprta, a profesorji študentov niso hoteli pustiti na cedilu, zato se je kljub temu dalo delati vaje in bili so izpiti. Tako se je nekako dalo študirati. Vmes sem, da sem se izognil vpoklicu v vojsko, tudi fizično delal na regulaciji potoka Glinščice. Diplomske izpite sem sicer naredil še med vojno, šele po njej pa sem dobil veljavno diplomo.

To, da ste nekoč šli na drug študij, ker ste se hoteli izogniti poučevanju, zveni nenavadno, saj ste bili skoraj vse življenje univerzitetni učitelj, in to celo eden najbolj priljubljenih. Očitno ste po diplomi spremenili svoje mnenje o učiteljskem poklicu?
Drži, pozneje sem vzljubil to delo in ugotovil, da imam tudi smisel za poučevanje. Kar pa se priljubljenosti tiče, mislim, da je uspeh v tem poklicu odvisen predvsem od tega, ali spoštuješ tiste, ki jih učiš, in ali kot učitelj dovolj temeljito obvladaš snov, ki jo poučuješ. Le tako jo boš sposoben dovolj dobro razložiti tudi drugim.

Jasna Kontler – Salamon


Akademik prof. dr. Davorin Dolar se je rodil leta 1921 v Kranju. Od tam se je leta 1939 s starši preselil v Ljubljano, maturiral na prvi državni realni gimnaziji in nato študiral kemijo na ljubljanski univerzi. Leta 1956 je doktoriral iz kemijske znanosti. Leta 1945 se je zaposlil na ljubljanski univerzi in tam ostal do leta 1989, ko se je upokojil. Po tistem je še nekaj let sodeloval v raziskovalnem delu na univerzi. Za rednega člana SAZU je bil izvoljen leta 1977. V več kakor štirih desetletjih znanstvenega dela je akad. Dolar pomembno prispeval k razumevanju lastnosti raztopin elektrolitov, si s tem pridobil velik mednarodni sloves in v najuglednejših revijah s sodelavci objavil vrsto člankov iz fizikalne kemije.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker