Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V narodni park brez zavor

sreda, 28. januar 2004, ob 15:45, Franci Savenc, ogledov: 1860

Delo, 28.01.2004, Mnenja - Katja Roš: Pred dvema desetletjema, ko je bil v Trenti en sam obup, je nekdo napisal razpravo o umiranju dolin "mlade Soče"

V narodni park brez zavor

Pred dvema desetletjema, ko je bil v Trenti en sam obup, je nekdo napisal razpravo o umiranju dolin "mlade Soče" ; njihovo usodo je označil z retoričnim vprašanjem, kako starki narediti otroka. Sestavni del trentarskega obupa je bil takrat tudi zakon o Triglavskem narodnem parku s prepovedmi, omejitvami oziroma, kot se je zdelo takrat, predpisanim nerazvojem. Dvajset let pozneje je Trenta povsem drugačna, obnovljena in vsaj poleti samozadostna in živahna.

Če ostanemo pri prispodobi, trentarska starka se je pomladila, postala je lepša, bolj živahna in po živžavu v domači šoli sodeč tudi rodna. Težko je reči, koliko zaslug ima Triglavski narodni park za čudež, ki se je zgodil v Trenti. Ima pa jih zagotovo. Najmanj, kar je, je park kakor dobra blagovna znamka. Če jo imaš, potem laže prideš do tega, kar potrebuješ. Trenta je dobila veliko kajpak tudi na račun odpravljanja posledic naravnih nesreč in pomoči za razvoj. Na drugem koncu doline Soče, na Tolminskem, je podoben razcvet doživela neznatna in od sveta povsem odmaknjena vas Čadrg. Pri Čadrgu, ki tudi čepi v Triglavskem narodnem parku, govorimo že o pojavu, ki je neponovljiv. Pripisujejo ga predvsem podjetnim Čadržanom, ki so v inštituciji parka odkrili priložnost za razvoj.

Čadrg in Trento, ki sta se zbudila, čeprav sta bila pod težo okornega starega zakona o Triglavskem narodnem parku, zdaj v nekaterih gorskih vaseh Posočja jemljejo za zgled. V krajih ob vznožju Rodice in Črne prsti, v Rutu, Grantu, Stržiščih, v Bači in Kneških Ravnah so se praktično že opredelili, da si želijo, da bi meje parka spustili z grebenov in gozdnih meja navzdol mimo naselij vse do struge rek, ki daje dolinam ime. Tudi na Kobariškem, predvsem v vasi Krn, upajo, da jim bo vstop v park omogočil boljše življenje in razvoj. Razvoj bi zanje pomenila že naložba v javni vodovod. Za park se ogrevajo - sicer še previdno - tudi na Vrsnem in Selcih. Pri ljudeh, ki so za, so vodilni motivi denar oziroma v evropskih konvencijah za petino bolje ocenjene finančne spodbude za negovanje kulturne krajine zavarovanega območja. Pomemben je torej status zavarovanega območja; ta je v Evropi, ki nima dovolj denarja, da bi spodbujala vse, kar je povezano s kmetijstvom oziroma kultiviranjem krajine, ključ za odpiranje evropskih skladov.

Razprava o predrugačenju zakona o Triglavskem narodnem parku, je torej kar precej drugačna, kakor se je nadejala skupina poslancev s prvim podpisanim Dušanom Vučkom, ko je lani začela obravnavati predloge sprememb zakona o parku. Parka naj ne bi zmanjšali za Ribčev Laz, Staro Fužino in Studor, kakor je bilo predlagano. In če bo obveljalo to, kar si želijo na Tolminskem in Kobariškem, bo zdaj 83.807 hektarov veliki park v prihodnje večji, in to za 3 do 4 hektare zemlje pod Črno prstjo, Rodico in Krnom. Za toliko bi se povečalo robno območje, število njegovih prebivalcev, ki je sedaj okoli 2200 v 25 naseljih, pa bi naraslo na približno 2700 v 33 naseljih. Vsi bodo živeli v robnem oziroma vplivnem območju parka, to pomeni, da bodo notranje meje parka prilagodili tako, da bodo iz strogo zavarovanega osrednjega območja, recimo na Primorskem, izločili naseljene kraje Zgornje Trente, Lepene, Bavšice, mejnega prehoda Predel in po predlogu Bovčanov tudi Mangartske planine. Ta odločitev je bila sprejeta v imenu poštenosti do ljudi, njihove pravice do usmerjenega razvoja in sodobnih pogledov na to, kaj naj bodo narodni parki.

Revirni gozdar Marko Kenda, ki s svojo mlado sedemčlansko družino sestavlja več kot polovico prebivalcev baškograparske vasi Bača, se v nasprotju s peščice ostarelih sovaščanov ne boji novega in novotarij, ki bi jih prinesel nadzor delovanja človeka v parku. Nasprotno, sodi, da bo od nadzora dolgoročno, pri tem ima v mislih obdobje recimo dveh desetletij, mnogo več koristi, kot jih je bilo od tega (prepuščenosti usodi umiranja in izseljevanja), kar je bilo doslej. Leta 1910 je v 38 hišah Bače živelo 270 ljudi. Sedaj jih je s Kendovimi vred 13. Kendovi, ki so v Bači priseljenci, so edini, ki se bojujejo zoper divjanje tamkajšnje pokrajine. V taki bitki pa ni dobro biti čisto sam.

Katja Roš

eXTReMe Tracker