Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Polnočno sonce nad vrhovi

(2241);
(2242);
(2245);

torek, 30. november 2004, ob 15:37, Franci Savenc, ogledov: 1991

Planinski vestnik 1965 – Marko Butinar: Odprava Spitzbergi 1964

 

Planinski vestnik 1965/10/449-451

Polnočno sonce nad vrhovi

Butinar Marko


Dolga zvijugana sled sani in smuči se vleče za nami preko rahlo nagubanih zasneženih prostranstev. Ponekod se v navidez ravnem, skorajda brezmejnem prostranstvu izgubi, da jo potem spet zagledamo kot drobno črto, v neizmerni belini, bleščeči v polnočnem soncu. Da, ura je malo čez polnoč; sonce pa sveti enako močno kot zjutraj, ko smo zapuščali Ny Alesund, ki je sedaj samo neznatna temna točka ob obali Kongsfjdrda. Za nami je pot ob obali pa preko zevajočih razpok plavajočega ledu v zaledenelem fjordu in pa vzpon po razmočenem peščenem svetu ledeniške groblje. Tam ob ledeniku v zavetju bolvanov smo razvezali tovore in na kuhalnikih pogreli obrok, ki ni bil zajtrk in ne večerja. Sedaj pa že nekaj ur vlečemo sani naložene s šotori, hrano in opremo po rahlo vzpenja-jočem se ledeniku proti našemu cilju. — Trem Kronam.

 

To je ime, ki smo ga že na poti proti tem tako oddaljenim goram najpogosteje izgovorili. In sedaj so pred nami mogočne in nepozabne. Kot zasnežene piramide se dvigujejo iz bleščečega prostranstva ledenikov proti modrikastem nebu, po katerem se podi nekaj oblakov.
Čeprav hodimo skorajda že deset ur, se nam zdi, da so ti vrhovi na obzorju enako daleč kot takrat, ko smo zapuščali Ny Alesund. Edini dokaz, da se res premikamo v tem za-sneženem prostranstvu, so kapljice potu, ki kljub hladnemu vetru polze čez obraz, in pogled proti desni, kjer neznatni Mt Collet počasi ostaja za nami. Ko čez nekaj ur povsem premine, smo na platoju, kjer razpnemo šotore.
Utrujeni smo in kmalu izginemo v prijetno notranjost šotora, kjer pogrejemo konserve in skuhamo zdravko. Šelest drobnih kristalčkov, ki jih veter dviguje iz tal, nas kmalu uspava.
Ob dveh popoldan naspani in spočiti stojimo zbrani med šotori. Molče zremo proti vrhovom, ki nas obdajajo na vseh straneh. Odločitev je težka, vsak izmed številnih vrhov je vreden obiska. Vendarle ta nepozabna panorama kmalu premine, ko sonce izgine za oblaki s severa.

Poslavljamo se, z Janezom sva kmalu stran od šotorov. Najin cilj je daleč na obzorju, ledena stena Mt. Queena s priostrenim, zasneženim vrhom.

Izmenoma gaziva novino na ledeniku, ko pa opaziva prve razpoke, se naveževa na vrv. Okrog naju je ena sama navidezna neskončnost, v kateri so edine temne točke vrhovi na obzorju in pa, nekje daleč, troje komaj opaznih pik — to so naši šotori. Drobna sled se v ravni čuti vleče preko ravnine v vklenjene večni sneg. Drži tja proti Kronam, ki jih vse hitreje zagrinja megla. Polarna lisica je tu gnana od nagona ubirala svoja pota.

Večerna svetloba je medla, a vendarle tako močna, da vseskozi nosiva naočnike, ki se vedno znova zarose. Opotekaje se gaziva sneg. Veter postaja vse močnejši in tako zlahka zdrživa v puhovkah. Strmina pa se neopazno veča in kmalu se v ključih dvigu-jeva navzgor.

Ne mudi se nama nikamor, saj dan je tu dolg 24 ur. Lahko občudujeva zasnežene vrhove Arktike ali pa v mislih grebeva v sebi.

Vendarle gnana od pričakovanja gaziva navzgor. In kmalu potem sva v krnici pod steno. Sedeva na cepin in razveževa nahrbtnik. Megla pa med tem povsem zagrne steno, da je malo kasneje tudi okrog naju ena sama brezoblična sivina. Se preden pojeva prepečenec in konservo mesnega zajtrka, se megle razkade, da zagledava steno in vrh. Mogočni ledeni odlomi temnijo v njej in zelenkasto se blešči stena.
Strmo navzgor gaziva istočasno, navezana v steno. Strmina je precejšnja, čeprav je v megleni tančici videti vse manj strmo in težko. Kmalu zelenkast led zahrešči pod derezami. Tu je strmina največja. Janez varuje, sam pa se počasi po konicah dvanajsterk vzpenjam v strmino. Vrv utriplje v zraku, ponekod pa drobna sled v novini ostaja za njo. Ob koncu raztežaja se ozrem navzdol k prijatelju; edina temnejša točka je v tej monotoni sivini.

Zavihtim cepin, da uredim stojišče, pa že po prvem udarcu zamolklo zagrmi. Cengljanje ledenih sveč, ki se odbijajo od sten v razpoki. me šele zdrami iz opravila. Razpoka prekrita s svežim snegom je prav globoka, do dna pogled niti ne seže.

Janez potem previdno preči v desno ob robu razpoke, ki jo slutiva pod snegom. Ob koncu raztežaja zabije ledni klin in že poglabljam stopinje v strmini. Previdno zagazim navzgor, sneg nad razpoko je zdržal. Toda vseeno sedaj s cepinom sondirava pred šeboj, kjer je sneg seseden in kjer slutiva razpoko. Po nekaj raztežajih priplezava pod ledene odlome pod vrhom stene. Umakneva se jim v levo in že sva v položnejšem svetu. Prečiva na severni greben, kjer naju pozdravi močan mrzel veter. Sneg je tu slab, vdira se do kolen; enakomerno meljeva suh napihan sneg na grebenu. V meglo pada strmina pod grebenom, mogočnim sneženim streham se izogibljeva s prečenji na zapadno stran. Ob polnoči si stisneva roki na vrhu 1263 m visokega Mt. Queen. Vesela sva, tega veselja nama ne skalita ne megla ne veter, ki se podi čez povsem zasnežen vrh. Za trenutek skozi okno v megli opaziva v daljavi Kongsfjord in Ny Alesund ob njem. Ozreva se še proti Kronam, a te so v megli, tako da je okrog naju le ena sama sivina, ki se pod udarci vetra le malokdaj razredči. Malo pod vrhom se v zavetju razveževa z vrvi, da jo pospraviva v nahrbtnik. Sestopava po južnem grebenu navzdol. Od tu pada stena strmo navzdol v krmico med Mt. Queen in Mt. Pretender. Strmi, z ledom zaliti žlebovi režejo steno in mogočne opasti visijo nad njimi.

Kričavih ptič niti tu ne manjka, tako daleč stran od obale morja, kjer jih je največ. Po-sedajo na skalah grebena, potem pa zdrsnejo in izginejo v meglo, ki visi nad vrhovi. Sama pa se ženeva po snegu in pozneje po prodiščih navzdol h koncu, kjer se greben spusti na ledenik. Stena pa je tako strma, da na spust čez njo še pomisliva ne. Ob koncu greben zavije na levo, da se v prostranih prodiščih spoji z ledenikom. Po zagruščenem žlebu se spustiva pod steno na gladko zasnežen ledenik. Dobro uro gaziva sneg, da prigaziva do opoldanskih gazi. Na sedelcu, kjer sva pred nekaj urami sedela in gledala v steno, se ustaviva. Sede na razvezanih nahrbtnikih pojeva preostanek hrane. Mt. Queen s svojo steno je še vedno v megli, le prostrana ledena planota pred nama je osvetljena. Nekje daleč, malce na desni so na obzorju začrtane Krone. Ob njihovih poličastih stenah se pode megle, tako da so še veličastnejše kot takrat, ko jih obžarja sonce. Med njimi in gorami na zapadnem obzorju pa ni nič drugega kot ena sama zasnežena ravnina. Izgineva v navidezno brezkončnost, le tri neznatne, skorajda neopazne točke same vajo na tem prostoru. To so naši šotori — naš tabor! Neznatni so v tem prostoru, kot je neznatno in nepomembno vse živo v tem zaledenelem svetu Arktike.

Po izvijugani gazi stopava proti njim. Gaz je zametel veter, ki neprestano vleče čez ledenike. Nad gazjo pred nama se podi ptica, ki ji ne veva imena. Kriče se spušča nad sneg in se potem sunkovito dvigne pod nebo. Drugače pa je tu razlit neskaljen mir in šamota, le zmrzel sneg, ki ga veter ob tleh nosi s seboj, šelesti.

Malo pred četrto zagledava pred nama oranžne šotore.

Oznake: PV, VTG
eXTReMe Tracker