Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dolga Nemška smer v Steni

sobota, 30. julij 2005, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 6222

To je ključno in verjetno najlepše mesto smeri, na vrsti je namreč prestop z luske v navpično steno z malimi oprimki, medtem ko imaš med nogami velikanski »luft« …

PLANINARJENJE

V steni


Pred mano in soplezalko je najzahtevnejši del ture: znamenita luska! Po ven nagnjeni polici se splaziva na njen vstop in čez nekaj zahtevnih mest splezava v vlažen kamin med lusko in steno. Po njem se vsa mokra povzpneva na sam vrh luske. Rob stene je blizu, vendar so nad nama le črni in vlažni previsi, navzdol pa pogled seže vse do tisoč metrov nižje doline …

Noč je še, ko se ustaviva na koncu parkirišča v dolini Vrat. Preden se odpraviva, se že dani, tako da svetilka ni več potrebna. Ne glede na zgodnjo uro, je obiskovalcev kar precej, večina je namenjena na našega očaka. Gor in dol v enem dnevu je kar naporno. No, tudi najina tura ni od muh, plezalska klasika, Dolga Nemška smer. Do vstopa misli bežijo sem in tja, pogledi pa so občasno namenjeni Steni in njenemu najdaljšemu Nemškemu stebru. Večina planincev krene proti Pragu, midva pa jo mahneva v desno pod steno. Zdaj gre zares! Nadeneva si opremo – nahrbtnih je zdaj bistveno lažji – in kreneva. Čez siten vstop, kjer se še ogrevaš, doseževa široko polico in stopiva pod steber. Do Nemškega turnca je 400 metrov lepega in ne pretežkega plezanja. Prvi prijemi so še togi, kmalu pa se telo ogreje in dokaj hitro napredujeva – smer je le dolga … Plezava po stebru ali ob njem, z iskanjem nimava težav, saj potek dobro poznava. Skala je res dobra in večinoma oprimki in stopi dobro držijo. Že pred deveto sva pri vpisni knjigi na Nemškem turncu. Čas je za razgledovanje, malico in vpis v knjigo. Listanje po njej vedno odkrije kakega od kolegov, tudi tokrat je tako. Nemški steber visoko zgoraj se že koplje v soncu, midva pa žal še ne …

Grad z Nemškega turnca
Pogled z Nemškega turnca navzgor: Nemška grapa in raz stebra v soncu

Nadaljujeva ob zasneženi grapi do mesta, kjer jo morava prečiti. Prestop je kar neroden, saj ima snežišče skrite luknje in globoke poči. Končno sva čez. Zdaj morava na sam steber. Ubereva eno od »variant« in že se kopljeva v soncu na travah ene od mnogih polic. Na noge romajo plezalke, v nahrbtnik pa gojzerji. Nemški turnc je že globoko spodaj. Stena je res zanimiva, prepredena je s črnimi, previsnimi strehami, prečno pa tu in tam vodijo neverjetno široke, gruščnate in celo travnate police. Če pogledaš gor, vidiš le steno, navzdol pa se odkrijejo tudi zelene trave. Sonce premaguje sence, ta črno bela slika pa okoli naju tvori mogočno skalno pregrado. Saj je vse skupaj res zahtevno in večini ljudi neobičajno, vendar tu, sredi tega izjemnega gorskega veličastjasveta, začutiš čudovito gorsko naravo in tudi sebe v njej ...

Slovenski stolp in izstop Slovenske smeri

Treba pa bo naprej. Po izpostavljeni polički obideva steber in spet nadaljujeva ob njem. Višino v lažjem svetu hitro pridobivava in kaj hitro se znajdeva na široki polici. Pred nama je najtežji del smeri. Previsna zapora nama odvzame sonce, na desni levi strani pa skupina skupina planincev ravno izstopa iz sončne Slovenske smeri. Njihovi vriski zmagoslavja zamrejo, ko prestopiva v desno za rob, v izpostavljeno steno. Šele tu, ko pogledaš v globino, se zaveš vse pridobljene višine. Kje je že zelena dolina …

Nad Lusko

Plezava po znanih prehodih in kmalu družno stopiva na lusko. To je ključno in verjetno najlepše mesto smeri, na vrsti je namreč prestop z luske v navpično steno z malimi oprimki, medtem ko imaš med nogami velikanski »luft« … No, klinov je tu dovolj in po 15-metrskem prečenju po izpostavljeni polički sva ven iz »najhujšega«. Zadnji metri se kar vlečejo … končno pa z dolgim vriskom sprostiva napetost! Od Stebra se posloviva, ko ga zadnji sončni zdihljaji nežno božajo …

Info: Običajno sicer plezalnih smeri v naši rubriki ne opisujemo, vendar smo tokrat naredili izjemo. Slovenska smer v Triglavski steni namreč ni posebno težavna, težji sta Kratka in Dolga Nemška smer. Vendar lahko tudi te smeri v spremstvu gorskega vodnika opravi običajno gibčen planinec. Težavnost: Slovenska smer (III/II, 800 m), Kratka Nemška smer (IV-/II-III, 800 m), Dolga Nemška smer (IV/III, 1000 m). Opomba: prva številka pomeni najtežje mesto smeri, številka za poševnico pa je težavnost celotne smeri. Več informacij v vodniku: Tine Mihelič, Rudi Zaman: Slovenske stene, Didakta, 2003.

Besedilo in foto: Vladimir Habjan

Pogled s Kugyjeve police na Cmir in Begunjski vrh

eXTReMe Tracker