Kočna in Grintavec sta dve markantni gori, prisotni skoraj na vseh panoramskih fotografijah Kranja. Od nižine do vrha pa je precejšnja višinska razlika
Kočna (2540 m)
Gospodična z dvema vrhovoma
Kočna in Grintavec sta dve markantni gori, prisotni skoraj na vseh panoramskih fotografijah Kranja. Od nižine do vrha pa je precejšnja višinska razlika.
Že v prejšnji številki Gorenjskega glasa sem vam obljubila, da se bomo danes podali v resnično visokogorje. Tura, ki je pred vami, ni družinska, temveč je za izkušene in kondicijsko dobro pripravljene gornike, saj bo potrebno premagati kar 1650 metrov višinske razlike; v vodnikih pa je tura opisana kot zelo zahtevna. Povzpeli se bomo na Kočno.
Kočna na zahodnem koncu zaključuje verigo Grintavcev in na njen vrh se bomo podali od Suhadolnika nad Kokro, kjer lahko tudi pustimo avto in si prihranimo 2 kilometra hoda. Sledimo markacijam na Kokrsko sedlo. Po pol ure hoje dosežemo zatrep Suhega dola in pred nami je Taška, skalni skok, preko katerega vodi strma, mestoma zavarovana pot. Na vrhu Taške je rahla uravnava terena; pred nami pa pot naprej do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, mi pa skrenemo levo. Prečimo gozd in visoke trave. Steza je speljana zelo slikovito; in ves čas je pred nami dama, ki nas pričakuje. Vmes se pot tudi precej spusti in seveda ponovno vzpne. Kmalu dosežemo Spodnje Dolce, barviti travnati svet med Grintovcem in Kočno. Tukaj se tudi priključi pot s Kokrškega sedla. Skrenemo levo, proti bivaku, in tukaj nas čaka tisto, česar sama pri vzponih ne maram: melišče. Potrebna je previdna hoja, sicer boste naredili tri korake naprej in dva nazaj. Ko sem se sama vzpenjala po tej poti, sem le pogledovala proti skalam, in komaj čakala, da jih dosežem. Melišče mi je pobralo precej energije. Ko dosežete skale, pa previdno. Svet je krušljiv in to zelo, pa tudi varovala so v spodnjem delu bolj redka. Proti vrhu Kokrške Kočne je varoval precej, a potrebna je pazljivost. Morda čelada ne bi bila odveč. Z vrha Kokrške je do Jezerske Kočne slabe pol ure zavarovane plezalne poti. In mogočna dama je naša! Če zbirate žige, jih nikar ne pozabite pritisniti v knjižico. Vrh je ponavadi precej vetroven in zelo ozek, a tik pod vrhom je prijeten prostorček za zasluženo malico. Spustimo se proti Dolški škrbini, proti tistemu znamenitemu stebru, kjer je potrebno "ruzak" sneti z ramen in se po trebuhu splaziti po poti naprej. Ni tako grozljivo kot se sliši!
Od tukaj nadaljujemo v smeri Kokrskega sedla oz. Suhadolnika ali pa morda še na Grintovec. Spust po melišču v Zgornjih Dolcih nam v enem delu omogoča tek, tako da nam da tolažbo, za prejšnji vzpon po tistem drugem melišču. Sledi le še spuščanje po poti jutranjega pristopa do jeklenega konjička.
Tura je dolga in naporna, saj vas čaka približno 9 do 10 ur hoje po terenu, ki je krušljiv, zato sta previdnost in koncentracija NUJNA. Svetujem pa tudi pazljivo prehrano en dan prej, saj bo vzdržljivost na veliki preizkušnji.
Ko sem se vrnila do avtomobila, sezula gojzarje, obula Tewa sandale, se vsedla za volan avtomobila, sem si rekla: "Gore res niso nore..."