Janez s Kredarice bi mi rekel – sedaj si pa spet za nekaj časa napolnil akumulatorje.
Četrtkova zgodba
Alibi v Kalških gorah (2/2)
po moč in skromnost v šolo Narave
O Življenju se vsega ne da izvedeti iz knjig. O moči in neškodljivosti, pa o tekmovalnosti in skromnosti sem se šel učit tudi v Naravo. In Janez s Kredarice bi mi gotovo rekel – sedaj si pa spet za nekaj časa napolnil akumulatorje.
2. četrtek
Samo videti je slabo. Še vedno mi manjka alibi s Kalškega grebena. Zjutraj je levo oko krvavo rdeče, vremenska napoved za popoldan pa temno siva in črna. Pred odhodom k zdravniku se spomnim na goro in v pričakovanju v avto zložim še gorsko opremo. Po cesti proti Ambrožu voda od naliva komaj sproti odteka. Na radiu poročajo o nevihti, ki se je razbesnela nad Ljubljano, in o nekaj težkih prometnih nesrečah. Zares primeren čas, da se umaknem proti Tihi dolini, kjer je videti mirneje. Dvakrat se pred dežjem umaknem v avto, potem pa so se začeli umikati najtežji oblaki.
Tako kot vsak vrh ima tudi Planjava svoj oblak.
Moč ni sposobnost, da uveljavljate svojo voljo na drugi osebi. V taki vrsti moči ni nobene notranje varnosti. Je samo znak časa, in ko se spreminja čas, se spremeni tudi to. Imate močno telo, s katerim se drugi ne more meriti? Spremenilo se bo. Kaj boste naredili takrat? Imate fizično lepoto, ki se jo da uporabiti in vplivati na druge? To se bo spremenilo. Kaj boste naredili takrat? Imate bistrost, ki zna voditi druge? Kaj se bo zgodilo, ko boste preutrujeni, da bi jo uporabili, ali ko boste zamudili priložnost? (*)
Na pravi sledi. Po upočasnjenem dvigu preko kratkega smučišča si privoščim hitri spust na Dolgo njivo. Sledi me zapeljejo na neoznačeno pot in šele s karto najdem markirano sled proti Škrbini. Kamniške planine so umite in sprane, le vrhovi imajo še vsak svoj oblak. Slan pot, ki se mi je začel pocejati s čela, je najboljše zdravilo za moje oči. Ko nad seboj zaslišim glasove, sem že vedel, da je pot prava. Višje so stale v skupini. No, kdo bo prej na vrhu, ve ali jaz? »Me, me.«
Na tekmi - kdo bo prej gor? Namesto da bi se mi umaknile na levo in v desno, so se pred menoj prav po planinsko pognale po poti navzgor. Niso hotele poslušati mojega nasveta, za svojega vodnika pa me tudi niso imele. Zabavam se ob njihovem prerivanju po ozkem prehodu skozi ruševje, kjer se njihova hitrost na polovico ožjem prehodu kar podvoji. Ko pa zagledam malčka, ki jim ni več mogel slediti in je šel raje čakat v borovje, se ustavim, da bi se ponj lahko vrnila mama. A čredni klic je bil premočan. Dvakrat je pogledala za njim, preden je pognala navzgor svojega drugega mladiča in v procesiji šla kot zadnja. Spustim se nižje, če bi se mali premislil in sam šel za glasovi, ki so višje v grebenu že začeli zamirati. Kaj naj storim s tem majcenim, nevajenim gorskega teka; pravzaprav se v ruševju niti premakniti več ne more.
Na vrhu, tik pod oblaki.
Moči ne nehate izgubljati, če si svojega strahu nočete priznati in če omrtvičite, kar čutite v sebi. Pot k avtentični moči vodi vedno skozi vaša čustva, skozi srce. Pot srca je pot sočutnosti in čustvenega dojemanja. Zato ni nikoli primerno zatreti čustev in ne upoštevati svojih občutkov.(*)
Reševanje malega backa. Nisem prepričan, da bo lahko sam našel čredo. Vzamem ga pod pazduho in tečem za njo. Po slabem letu je to moj prvi gorski tek. Dvakrat jih dohitim in položim mladička na travo za njimi, potem pa se hitro umaknem. Vsakič teče čreda naprej, mali pa v nasprotno smer. Ko se začno ovce premikati po travah navzdol in tudi na drugo stran gore, ga zgrabim še tretjič. Odvržem pohodne palice in mednje stečem na vso moč. Del črede je ostal višje ločen od glavnine. Med oba dela spustim malega, tam mimo bodo morale iti zaostale ovce. Odvržene palice sem iskal po travah med ruševjem dlje, kot sem si mislil. Vmes sem lahko videl, kako sta mama in njen drugi mladič z ovohavanjem prepoznala malega. Rešen! Pred vrhom sem si ogledal še vzhodno steno, da bi ugotovil, do kje sem prilezel prvi četrtek.
Pozdravi v Naravi. Mimo drsijo oblaki, ki hitijo na zborno mesto v notranjosti dežele. Kot v pozdrav so plavali čisto blizu vrha. Telefonska zveza je dobra, le nihče mi ne odgovarja. Nimam namena predolgo čakati. Pod vrhom spet srečam isto čredo ovac, ki gre nižje po travah. Sem ter tja kakšna zameketa. Bom prepoznal backovo družino? Večina jih je že na robovih nad Kokro, ko zaslišim glasno in navdušeno meketanje dveh malih ovčic. Prepoznali sta me, prepoznali! Še slikati ju moram, in tudi s Kalškega grebena imam pravi alibi! V Naravi cvetočih rožic oživi na Krvavcu tudi petje ptic. Iz žepa poberem tri storžke lepih oblik.
Raj za ovce. In za ljubitelje Narave.
Kaj pomeni biti neškodljiv?
Pomeni biti tako močan, da vam ni treba škodovati nikomur. Pomeni prav to: tako sposobni ste in v sebi imate tako notranjo moč, da vam zamisel, da bi dokazali svojo moč tako, da bi škodovali, ne pride niti v en sam delček zavesti. Brez prave skromnosti ne morete imeti te vrste moči. Moč vas namreč zapusti, ko začutite, da položaj, v katerem se znajdete, ali ljudje, s katerimi ste, ne zaslužijo vašega spoštovanja. (*)
3. četrtek
Postavljanje velike začetnice. Vedno je bilo najpomembnejše postavljanje »pike na i«, sedaj pa se na koncu ukvarjam z »veliko začetnico«. Za tisto, kar je bilo na izletu osebnega in zame velikega. Zato bom Naravi povsod postavil veliko začetnico. Naslednji četrtek so napovedane nevihte dober izgovor, da grem na znano goro, in celo izberem pot mimo odprte planinske koče. Letos prvič nosim kratke rokave. Nekaj opojnega je v naprezanju, ko se ženem navkreber. V Kokrsko sedlo posije sonce in povsem premočeno majico obleti velik roj muh, sestradanih planinskega znoja.
Manjkajoče podobe gore. Hodil sem le na Grintovec, ki danes uspešno zadržuje oblake na jezerski strani. Iz oddaljenosti je slišati grmenje. Zahodna pobočja Kalške gore ostajajo zračna, prijetna in privlačna; hitim jim vse bližje. Oblaki so počakali, da sem si na vrhu lahko ustvaril celotno predstavo tega dela Narave. Ko mi je ostal le še pogled pod oblak, na Kalce, mi jadralno letalo v spuščanju zapiska, da debelina oblakov ni kritična. Za nič viden vrh si lahko vzamem vsaj še petnajst minut.
S poti na Kokrsko sedlo se na levi odpira pogled na svet Kalških gora.
Skromen duh hodi po znanem svetu. Ljudje mu niso tujci; so njegovi tovariši na Zemlji. Skromen duh ne prosi za več, kot potrebuje, in Vsemirje poskrbi za to, kar potrebuje. Skromen duh je zadovoljen, da izpolni svoje avtentične potrebe in ni obremenjen z umetnimi potrebami… Ne tekmujejo za zunanjo moč. To ne pomeni, da niso ponosni, če znajo nekaj dobro narediti, ali na se ne potrudijo, da nekaj narede po svojih najboljših močeh, ali da jih ne spodbujajo naprej drugi ljudje, kadar je to primerno. (*)
Slavnostna postrežba domače juhe. Rad se vračam po isti poti. Tako opazim tudi kakšno podrobnost, ki mi je zaradi hitenja navkreber ušla. Celo stražarja, velikega mejnega kamna, prej nisem opazil. V Naravi niso samo obsežne gorske gmote robatih oblik; vse je skrbno izdelano do najmanjših podrobnosti. V koči so le štirje tujci, ki so prej tiho in skrbno opazovali dogajanja v Naravi. Pred kočo Peter in Špela čakata na kavo in sveže kuhano govejo juho. »Zares je domača. Bi jo tudi vi?« Če bo kmalu. Vsak dobi svojo slavnostno postrežbo. Nova ekipa – Vike, Zilke in Katje uživa, ko lahko koga postreže.
Simboli Narave. Že navzgor grede mi je bila pot lepša kot ponavadi, med sestopom pa se v ritmičnem premikanju nog vanjo vživim. Na kamne in skale med gruščem, ki so me običajno motili, gledam kot na malenkosti, s katerimi opozarja nase Narava. Ko prehitim Špelo, ki po poti navzdol lovi Petra, se mi zazdi, zakaj imajo fantje tako radi gore. To je edini kraj, kjer ženske love fante. Ampak moč te vrste bo verjetno presahnila že pri avtomobilu.
V žepku nimam samo lističa z abstraktnim simbolom Narave. Že četrtič sem pri hoji navzgor pobral nekaj lepih storžkov borovja, konkreten in tridimenzionalen primerek Narave. Za obujanje prijetnih in lepih občutkov ga obračam v rokah in zazdi se mi, da so bile gore letošnjega junija rezervirane za tiste, ki jih hočejo občutiti malo drugače.
Skuta se mi je še najbolj odkrila.
Tekmovati pomeni prizadevati si za nekaj v družbi ali imeti skupni cilj, poskušati nekaj doseči, iskati nekaj z drugimi. Če je vaš cilj veljava ali pozornost ali zlata medalja namesto pločevinaste, potem vaša osebnost spodbuja tekmovanje. Prizadevate si izraziti svojo moč na račun drugih, potrjevati svojo večvrednost nad drugim ali drugimi človeškimi bitji. Prizadevate si za zunanjo moč. Če skušate dobiti to ali ono priznanje, prosite svet, naj ovrednoti in prizna vašo vrednost, preden se ocenite sami. Svoj občutek lastne vrednosti postavljate v roke drugih. Nobene moči nimate, tudi če dobite vse zlate medalje, kar jih premore ta svet. (*)
(*) Knjigo Gary Zukav, Domovanje duše sem si ogledal z vseh strani. Čas je še za kako novo knjigo in drugo goro. Čeprav se bom še vrnil k obema.