Narava, ta paša za oči… tudi zato je internet Velika slikanica za odrasle, kjer brez sličic niti ne gre.
Četrtkova zgodba
Alibi v Kalških gorah (1/2)
Štirje zaporedni izleti v posebno Naravo
Izola. Mimoidoči trdi po telefonu, da je v Kopru. Spomnil sem se gospodiča, ki je v miru gostinskega predverja zatrjeval po mobilcu, da še ne more domov, ker mu je šef nepričakovano naložil dodatno delo. Ideja! V četrtek bi lahko Maretu na Duru natvezil, da sem spet v gorah…
1. četrtek
Sledenje spremembam Narave. Oblaki so bili v gorah tokrat hitrejši od mene. Privlačuje jih nenehno spreminjane Narave. Namesto proti Krvavcu jim v Vodicah sledim skozi Komendo v Kamniško Bistrico. Upam, da se Narava na tej stani gore občuti močneje. Pri Žagani peči sem se hitro vživel v spremenjeno Naravo, zato me ne moti slabšanje vremena. Zemljevid skrbno spravim v najgloblji nahrbtnikov žep. Danes hočem maksimirati predvsem doživetje Narave, zato sem ga vzel le za skrajni primer. Ko zamre ptičje petje, pogledam na uro, koliko časa mi je ostalo do prvih deževnih kapelj.
Kakšne misli se mi podijo po glavi pri podrobnem opazovanju narave?
Niso vse oblike fizične. Misel je na primer oblika. Iz česa je misel? Misel je energija ali Luč, ki jo je izoblikovala zavest. Brez zavesti ni nobene oblike. Obstaja Luč in obstaja oblikovanje svetlobe z zavestjo. To je stvarstvo. (*)
Pod smreko počitka. Pri lovski koči se spomnim na Vida in jamarje. Pred tridesetimi leti sem tu pozimi z njimi prespal in staršem naredil večje skrbi. Takrat ni bilo mobilnih telefonov. V Kamniški Bistrici sem samo označil v vpisni knjigi, da izlet podaljšujem za en dan. Neprijazno vreme me potegne v zavetje gozdu. Z rahlim naletavanjem postajajo oblaki gostejši. Usedem se v razmislek, v zavetje košate smreke. Bližnje mravljišče je navzven opuščeno; mravlje so se pripravile na slabo vreme globoko v njegovi notranjosti. Poizkusim dobiti telefonski signal, a vse kaže, da vpliva Narave tu nič ne more zmotiti. Adijo, gorski alibi, narejen za debelim drevesom! Naslonjenega na hrapavo deblo me počasi mine želja po takojšnji vrnitvi. Morda bom višje le dobil mobi signal.
Prvi poletni sneg. Na travah Ovčarije se beli kristali ne topijo več sproti. Vedel sem za steno ob poti, pod katero je možno poiskati zasilno zavetje, a v zeleno beli pokrajini je privlačneje. Vse okoli mene je živo, polno življenja. Čeprav ni videti žive duše, nimam občutka, da bi bil sam ali osamljen. Vzpenjam se proti nejasnim obrisom gorskih grebenov, do prečne planinske poti. Kalška gora na desni se mi zdi prelahka in greben nad menoj neprivlačen. Pod stenami me potegne v levo, na škrapljast svet Kalc. Ko sem se spomnil, da ta pot zavije predaleč okoli, je bilo za spremembo načrta že prepozno.
Kdo ve, koliko ljudi je v teh skalah videlo podobe obrazov.
Kakšen je odnos med fizično resničnostjo in vašimi izbirami v življenju?
Resničnost je mnogoplastna stvaritev. Niti dva človeka nimata enake resničnosti. (*)
Jasen notranji glas. Zapustim označeno pot, da bi našel prehod na greben. Na strmem skrotju, delno pokritim z mokrim snegom, se mi počutje takoj dodatno izboljša. Višje daje lahko skalovje rokam dobro oporo. Predvsem me zanima, če se malo višje odpre prehod v spet lažji svet. Primem za skalo nad glavo, da bi se potegnil višje in v sebi razločno zaslišim »Vrni se.« Nekoliko nižje ponovno poskušam srečo po levem grabnu, a zaman. Niti tega ne vem, koliko mi še manjka do vrha. Tudi z alibijem danes ne bo nič, signal se mi po vsaki vzpostavljeni telefonski zvezi takoj prekine. Narava tu prevladuje na vseh frekvencah. Takoj za tem, ko se obrnem navzdol, čez goro zapiha močan in mrzel veter.
Pripravljeni morate biti prisluhniti temu, kar vam govori intuicija, in tudi ustrezno ukrepati. Veliko ljudi ne želi slišati, kar je tako lahko slišati, in zato zanikajo, da kaj slišijo. (*)
Ledeni obkladki za razgreto glavo. Z nogami po zamrznjenem grušču preizkušam trdnost stopinj. Sčasoma postanejo sunki vetra močnejši in daljši. Pozimi mi je bil trak okoli ušes dovolj, tega junijskega dne pa me glava kar boli od mraza. Pred natikanjem toplejših rokavic si razvijem še kapuco. Ah! Saj je glava debelo obložena z pomrznjenim snegom! Da bom Naravo občutil v največji možni meri? V dolini, kjer je toplejši dež kar dobrodošel, premišljujem, če ima simbol Narave, ki ga nosim v žepku, kaj prste vmes pri današnjih doživetjih v gorah.
Občutki na vzhodnih pobočjih Kalškega grebena.
Kar čutite, kar mislite, kako ravnate, kar cenite in kako živite, odraža način, kako oblikujete Luč, ki teče skozi vas. To so miselne oblike, oblike občutkov in oblike dejanj, ki ste jih dali Luči. Odražajo ureditev vaše osebnosti, vašega prostorsko-časovnega bitja. (*)
Sobota po 1. četrtku
Na goro še z dvema pričama. Večer pred soboto pokličem Gustija, če bi šli skupaj na Kalško goro. Nič ne bo z mojim poležavanjem zjutraj, Gusti vedno vstane ob Zori. Pri Žagani peči stopim naprej, da se ne bi prehitro zagnali navkreber. Skrb je bila odveč. Kaj vse se lahko človek domisli na začetku hoje! Slačenje srajce, iskanje robca, pripravljanje fotoaparata, vsakič še nekajkratno prekladanje nahrbtnika z ramen in nazaj. A vsa zavlačevanja niso preprečila, da imamo po eni uri na jasi pri lovski koči za zajtrk tunino.
Učiteljica Zora. Prevečkrat hodim sam, da bi se znal najlepše obnašati in najbolje znajti na skupinskem izletu. Danes sem dobil priložnost, da se učim tudi tega. Skrbno gledam naokoli, da niti slučajno ne bi zgrešil poti, kajti vseskozi imam za seboj budni Zorini očesi. Zaman sem iskal manj znani odcep na pobočja Male Kalške gore. Medtem so oblaki zakrili Kalški greben. Očitno tudi danes z alibijem na tej gori ne bo nič. Ko dobim občutek, da po tej poti še nikdar nisem hodil, začnem vrteti glavo v vse možne smeri in pod najrazličnejšimi koti. O grabnu ni ne duha ne sluha. Smo že na planotah, poraslimi z ruševjem. Zgrešil sem pot. Kakšna blamaža! Kaj ni bila to edina?
Proti vrhu Kalške gore
Fizični prostor je veličastno učno okolje. Je šola, v kateri začenjamo s poskusi razumevati, kaj povzroča, da se širimo, kaj povzroča, da sklepamo pogodbe, kaj povzroča, da rastemo, in kaj, da hiramo, kaj hrani naše duše in kaj jih prazni, kaj deluje in kaj ne. (*)
Veliki užitki na Mali Kalški gori. Običajno pot na Ovčarijo, ki sem jo prehodil le en dan in pol nazaj, sem zgrešil, in znašli smo se na taisti poti, ki sem jo brezuspešno iskal nižje doli. To je priložnost, da poiščem travnate jezike, po katerih se prebijemo skozi ruševje. Izhojenost strmih trav se zelo zmanjša, a brez težav najdemo prehode mimo skalovja na vršni del gore. Z Male Kalške gore lahko z Gustijem samo nekaj minut strmiva v cikcak planinske poti, ki s sedla izginja v še večje globine, potem se okoli vrha ovije oblak. Veličina Velike Kalške gore je verjetno le v njeni višini. Predvsem naju na njej čaka Zora v družbi planinca.
Kronska priča iz štirice. Vrh je torej že ustoličen pred nama. Nacetu se kar smeji, ker je pri 65 letih sam plezal steno. No, saj poznam take, ki so pri sedemdesetih plezali dvojke in trojke. »To je bila pa štirica!« Bolj trdnega alibija, da sem na Kalški gori, zares ne bi mogel imeti. Telefona zato niti ne vklopim. Kljub pravkar odprti Cojzovi koči se hitro dogovorimo za skupen sestop čez Kalce, osnovo vseh treh Kalških gora. Nacetu je jasno – ali se hodi ali pa govori, nikakor pa ne oboje hkrati. Sestop postane še manj naporen. Tudi prve deževne kaplje ne spremenijo našega ritma. Ustavimo se pri moji smreki počitka in občudujemo veliko mravljišče. Tam je danes živahno in delovno, predvsem pa brez najmanjšega glasu.
Pogled na Kokrsko sedlo, kakršnega še nisem videl. Je zato manj resničen? Je potem resnično samo tisto, kar vidim?
Fizična resničnost ni mrtev in prazen oder, na katerem se odvija Življenje. Vsaka fizična oblika, tako kot vsaka nefizična oblika, je Luč, ki jo je zaznamovala zavest. Ločeno od zavesti ni nobene oblike… Resničnost je mnogoplastna stvaritev. Niti dva človeka nimata enake rsničnosti. (*)
(*) Tokrat sem pred izletom in po njem prebiral knjigo Gary Zukav, Domovanje duše