Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Supermatita

Če oprimek ni uporaben, se pomakneš gib ali dva nazaj in preprimeš na sosednjega; če pa je zadeva dovolj težka, potem se lahko celo zvrneš. V tem primeru je treba računati na drugo posebnost - varovanje, ki je po pravilu precej skromno, včasih pa ga skoraj ni.

Supermatita

Smeri v vzhodni steni Saas Maora. Označeni sta Supermatita (rumena) in Solleder (rdeča). Vožnja v italijanske Dolomite me vedno znova preseneti. Zdrviš po avtocesti do Trsta, nato nekje na poti proti Benetkam zaviješ na sever in naenkrat si pod hribi. A ko misliš, da si že na cilju se prava pot šele začne. Iz doline v dolino – na zemljevidu so si seveda čiso blizu – se prebijaš čez ovinke, prelaze, galerije, tunele… A tokrat sva se z Urbanom izgubila že prej, tam nekje okrog Pordenona, ko sva nehote zapustila avtocesto in se znašla v labirintu lokalnega prometa. Ponte del Muda, sva prebrala na tabli pred manjšim krajem. “Ha ha ha…” - z malo domišljije in poznavanja jezikov naše ranjke Juge se to sliši kot nekaj, kar bova potrebovala naslednji dan. Asociacije… Nobenih iluzij si nisva delala: v steni Sass Maora ne bo nič poceni ali celo zastonj, treba bo delati “na ful”.
Dolomiti so gore, ki so mi pri srcu. Zdi se mi, da se imam tam vedno dobro, celo takrat ko dežuje. Zgodba o tem, zakaj sva z Urbanom šla ravno v Sass Maor bi lahko nosila naslov “Kako si izbereš cilj v dobi interneta?” Iskal sem nekaj čisto drugega – kaj, sem že pozabil - in potem se je na ekranu nenadoma pojavila slika hude stene, ki jo je bilo treba najprej pomanjšati, da je šla “v enem kosu” na računalniški monitor. Tisoč dvesto metrov vertikale, po sredi pa zarisana črta smeri Supermatita, velike dolomitske plezarije, ki jo je že pred četrt stoletja “zakrivil” legendarni Maurizio “Manolo” Zanolla, eden pionirjev moderne dobe alpinizma v teh krajih. Dolomitski čarovnik, kot ga tudi imenujejo zaradi izjemnih sposobnosti plezanja v kopni skali je zapustil marsikatero kost za glodanje tudi najodličnejšim športnim plezalcem mlajših generacij. Istrsko Malvazijo, na primer, ki še kar povzroča glavobole…Supermatita je seveda drugačna vrsta plezarije, izredna linija v veliki steni, prava dolomitska direttissima in plezalski izziv, obenem pa dober razlog, da se ti nekoliko tresejo hlače že ob misli na to, kaj vse te tam lahko čaka. Marsikaj zanimivega sem izvedel, ko sem spraševal naokoli za informacije…

Kar nekaj italijanske Benečije sva obdelala z Urbanom, preden sva spet našla avtocesto do Belluna. Od tam naprej je spet šlo počasi in počitniško do mesteca Feltre, še počasneje pa nato po vegasti cesti skozi galerije in tunele do dolomitskega letovišča Fiere di Primiero, ki je izhodišče za gorsko skupino Pala. Verjeli ali ne, tudi pregovorno hitri Italijani imajo nedeljske voznike in na njihov praznični četrtek se jih je očitno mnogo odločilo za izlet v hribe. A ko na sva najinem cilju v dolini Val Canali pogledala na uro, niti ni bilo tako slabo: dobre štiri ure iz Ljubljane. Svet postaja manjši, Evropa tudi…. Dovolj bo časa, da še za dne prideva pod najino steno, ki se je nekoliko nepričakovano skrivala v megli. Zdaj sva tu in najbolje bo še naprej verjeti meteorologom, ki obljubljajo lepši jutri. Kar se tiče vremena, seveda…

V naslednji uri in pol sva pod steno. Peščeno poličko nad markirano potjo, ki te pripelje prav pod vstop spremeniva v udobno prenočišče: tri, morda celo štiri zvezdice po plezalskih standardih…Še večerjo iz zalog najinih nahrbtnikov si privoščiva, nato pa se na nebu prižgejo tiste prave zvezde. Kdaj sem že nazadnje takole prespal pod steno…?
Pol petih zjutraj je skrajno neugodna ura za vstajanje, a nimava izbire - za visoke cilje se je treba menda žrtvovati…. Čez noč so izginile še zadnje meglice in prvič vidiva celo steno Sass Maora, ki je iz najine žabje perspektive nekako zbita skupaj, a kljub temu precej mogočna: videti je, kakor da zgornja tretjina visi nekoliko izven vertikale. Zajtrk je sila skromen - le kdo bi imel apetit ob tej uri - nato navesiva nase prejšnji večer pripravljeno opremo in že tipava prve hrapave dolomitske oprimke.
V začetnih sto metrih ni večjih težav, prehod pod veliko črno streho pa obeta prvo resnejšo plezarijo, petnajstmetrsko prečnico v desno čez nemarno gladko ploščo. Ne vem ali je tako težko ali pa sem tako neroden, zdi se mi, da se prestopam skoraj na mestu, naprej se prebijam le po centimetrih… Če bo šlo tako naprej bova v treh, štirih dneh mogoče celo na vrhu. A nad streho se nama stena in plezarija le odpreta, posije tudi sonce in razpoloženje zraste na cilju primerno višino. Tako je to: če nisi pri volji, je v takšni steni najbolje spakirati takoj, četudi si prišel od daleč. Gore počakajo… A začetna kriza je mimo in v spodobnem tempu kmalu doseževa strme platke brez vidnejših razčlemb, po katerih bo treba najti prehod navzgor. Parete d’argento, srebrna stena, piše v vodniku, in če gre verjeti skici in opisu, plezaš kar nekje po sredi ? Hmmm…
Značilnost dolomitskega plezanja po takšnih odprtih stenah je, da iščeš prehode zares sproti, od metra do metra. V čvrsti kamnini ponavadi naletiš na večje ali manjše vdolbine, luknje in vbokline, kamor sežeš z roko in šele takrat zares vidiš, pravzaprav otipaš, ali je oprimek uporaben ali ne. Če ni, se pomakneš gib ali dva nazaj in preprimeš na sosednega; če pa je zadeva dovolj težka, potem se lahko celo zvrneš. V tem primeru je treba računati na drugo posebnost - varovanje, ki je po pravilu precej skromno, včasih pa ga tudi skoraj ni: poči za kline je malo, ostali pripomočki kot so metulji in zatiči pa v takšnem svetu tudi niso kaj prida uporabni. Ključ do uspeha je dobra “psiha”, ki pa pride le z dovolj plezanja. Na začetku sezone ponavadi ni ravno blesteče forme, in oba s soplezalcem sva čutila, da sva še nekaj korakov od nje. In Urban, ki je pred kratkim postal srečni “foter” pravi, da tudi to malo vpliva na psiho. Verjamem…pravzaprav, vem. Plezanje čez ploščate trebuhe nama je bilo tako kljub odlični skali in lepim prehodom precej naporno. V prvih osemsto metrih stene sva našla kakih deset klinov, za ostalo sva morala poskrbeti sama: vrv je bila vpeta vsaj po dvakrat, trikrat na raztežaj, sem in tja sva našla tudi mostičke in peščene ure. Plezala sva previdno in zato seveda ne preveč hitro…
Na poličkah pod zadnjo tretjino stene, kjer se z leve priključi Sollederjeva smer je bilo za nama osem ur plezanja brez večjega počitka. Nisva mogoče malo pozna, počasna, posebej glede na to, da naju ključ smeri še čaka… ? Tudi vreme se kvari, nekaj dežnih kapelj je že priletelo iz goste megle, ki se je spet ovila okrog gore. Kljub nekoliko obžalovanja sva soglasna v odločitvi, da bo pametneje zapustiti najino Supermatito in nadaljevati po Sollederju. Na hitro obdelava nekaj manj strmih raztežajev proti desni in se ustaviva na nekakšnem balkonu pod rumenimi previsi. Da, tega se spomnim: tu sem že plezal kakih dvajset let nazaj, sam, in prav tako v megli… kar po svoje niti ni slabo, saj tako ne vidiš celega kilometra zraka pod seboj.

Prve oprimke v previsni, nazaj proti levi obrnjeni poči prepoznam takoj, kot da sem bil tu včeraj. A že čez nekaj metrov mi ni jasno nič več: poč izginja v nekakšnem previsnem rumenem podoru, ki ga takrat vsekakor nisem plezal. Sem zašel? Vrnem se par metrov nazaj, a druge poti očitno ni, zato sem kmalu spet na istem mestu. Zdaj opazim tudi nekaj klinov, ki tičijo v rumeni podrtiji. Torej bo res treba naprej v tej smeri…? A po nekaj negotovih metrih se spet vrnem: saj ne more biti prav! To ni ista smer…. Morda bo najbolje, da zabijem še kak klin in počakam na Urbana, da skupaj preveriva situacijo. Če opis iz plezalnega vodnika drži, potem bo vsekakor res treba proti levi v odurno rumeno skalo. Na sumljivih klinih visim nad praznino, megla pa postaja še gostejša, tako da ne vidim niti konca vrvi v zraku pod seboj. Urban pripleza iz belih meglic kot duh. Pravi, da je medtem spodaj na hladni in vetrovni polici kar malo otrdel. Nič čudnega, ko sem pa tako dolgo iskal in “štrikal” po steni… Koliko je ura, ga raje ne vprašam – bojim se, da je že preveč. Čelna svetilke imava, a kaj nama bodo v tej megli? Sass Maor je velika gora in če ne prej, bova zatavala na sestopu, ki tudi ni med najlažjimi.

Urban že pleza naprej, izza vogala ga slišim preklinjati, kar ne obeta prav lepih novic. Res, zasidral se je v nekakšni podrtiji in tudi pot naprej ne izgleda kaj dosti boljša… Pa kje sva midva, v kompaktnih Dolomitih ali v kamnolomu?? Poleg tega mraz kar pritiska, plazeča se megla pa onemogoča prav vsako orientacijo: zaupava lahko le koščku papirja z opisom smeri, ki pa naju očitno le zavaja. Zdaj mi je že jasno, da se je od mojega prejšnjega “zgodil” v steni precejšen podor, a tudi tega mora biti enkrat konec. Vendar na naslednjem stojišču spet visim v klinih, zabitih v rumeno skalo, medtem ko Urban zgoraj v previsu poskuša nekaj skoraj nemogočega, da bi se končno le izmotala iz mračnega kota. Stiskam pesti, da bi mu uspelo… Bravo! Res je dober… Nato izgine zgoraj na poševni polici in ko me čez nekaj minut pokliče, se zavem, da bom moral tu čez tudi jaz, skupaj z nahrbtnikom. Kako - tega še ne vem… Izpnem vrvi, se potegnem za najvišji klin na stojišču in - resk… se prepadeno znajdem kak meter nižje na napeti vrvi, s klinom v roki. “Urban, drž…!!!” Le kaj, hudiča, bova še doživela tu? Zakadim se v previs, ki me gladko odbije in že se mi prikazujejo razne črne zgodbe in scenariji, ko se z nekakšnim obvozom v levo končno le spravim čez. Zgoraj na polici se odločiva za počitek, skromen prigrizek in požirek pijače.
Nisva več prav sveža. Prej nasprotno… Za nama je kilometer stene, kjer se v glavnem pogovarjaš z vertikalo. V telo počasi leze utrujenost, noge pečejo in blazinice na prstih so boleče in zatekle. Ura je šest, a v gosti megli se zdi, kot da se že mrači. Hitro naprej, ne smeva popuščati… “Pazi, kamen…” sporočim Urbanu, ko se mi zazdi, da je nekaj padlo iz previsa, ki ga obdelujem v upanju da nama končno odpira pot v lažji svet. Ne vem ali sem ga odkrušil s kolenom ali z vrvjo, a ko Urban pogleda navzgor, ga dobi v glavo. “Au…!” Kamen ni bil velik, a če ga dobiš prav med oči je hitro zadosti... Stene pa je še kar strma, kot da se dviga v neskončnost, sem in tja se na policah pokaže tudi sneg. Nič čudnega, saj se bližava višini našega Triglava. Potem pa le pride zadnji vogal izza katerega zagledava odrešilni greben in kipec Marije Pomočnice na najvišji točki Sass Maora. Nama bo pomagala, da prideva še dol? Pravzaprav ne bi imela nič proti… Brez odlašanja se spustiva v meglo na drugi strani. Časa za vtise bo še dovolj, ko prideva na varno v dolino…

V trdi noči nato pritipava do koče Velo pod sosednjim vrhom Cima della Madonna in se hvaležno prepustiva udobju “konjskih” dek v zimski sobi. Koča je zaprta, saj še ni čas za množične obiske dolomitskih vršacev, a zimska soba je oskrbljena z vodo, nekaj zavitki piškotov, konzervo rib in na pol prazno steklenico grappe. Zdi se mi, da sva oba nekako prazna in zdelana: bilo je skoraj preveč za en sam dan. Treba bo še predelati, premisliti, zbrati občutke, za katere je zmanjkalo časa… A nekaj že veva: za naju bo tale dan ostal na posebnem mestu med vtisi letošnje sezone. Morda ne samo letošnje… Čeprav sva zlezla samo dve tretjini Supermatite.








;

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti