Pogled na mogočnega, a krušljivega lepotca. Ko obstane dih...
Slemenova špica (1911 m)
Razglednik Julijskih Alp
Pogled na mogočnega, a krušljivega lepotca. Ko obstane dih...
Če pogledate v Slovar slovenskega knjižnega jezika, boste pri razlagi besede "sleme" lahko prebrali: najvišji rob strehe, kjer se stikata strešni plošči, hkrati pa beseda "sleme" pomeni tudi enakomerno visoko, podolgovato gorsko vzpetino. Ne zanima nas strešna kritina, pač pa vzpetina, razgledni balkon v smeri Mojstrovk in čudovitega Jalovca, Slemenova špica.
Hoditi začnemo na najvišjem slovenskem prelazu Vršiču (1611 m). Najprej nas čaka nekoliko strmejši vzpon za 200 višinskih metrov na sedlo Vrat"ca (1807m) skozi rušje, zaplate trave polne cvetlic in čez melišča. S sedla lahko opazujemo markantne vrhove Prisanka, Razorja, Špika. Najbližja nam je markanta severna stena Male Mojstrovke, kjer poteka dobro zavarovana in izpostavljena Hanzova plezalna pot. Od sedla dalje sledimo markacijam proti Tamarju. Levo gre pot pod steno Mojstrovke, mi pa zavijemo rahlo desno, na pot nad dolino Male Pišnice proti travnatemu Slemenu. Ves čas uživamo v lepih razgledih, saj se na naši desni bohotijo Karavanke.
Najvišjo točko doseže Sleme pri 1911 metrih kot Slemenova špica, ki se v smeri proti severu nato odrezano spusti navzdol. Samo ime Sleme natančneje označuje travnato planoto, ki je poraščena z macesni in posejana z velikimi balvani in majcenimi jezerci, leži pa pod Slemenovo špico. Ena najlepših razglednih točk v Julijskih Alpah, razgled, ki buri domišljijo in v ta prečudoviti kotiček neokrnjene gorske narave privablja številne fotografe ob različnih urah dneva in v različnih mesecih leta, ko narava spreminja svojo obleko... in se zdi kot kameleon. Takrat pa... pogled na markantni, 2645 metrov visoki Jalovec, najlepšo slovensko goro; gora, ki je logotip Planinske zveze Slovenije. So že vedeli zakaj!
Vzpon na Sleme je lahek; na delu poti, ki je rahlo krušljiv in za nekatere izpostavljen, je napeta "zajla". Na vrhu Slemenove špice se poleti pasejo ovce, kar dokazujejo številni "kakci", zato je treba kar gledati pod noge. Sama sem ovce srečala, ko sem prišla do sedla Vrat"ca. Spustile so se proti sedlu s Sprednjega Robičja (1941 m). Verjetno so pričakovale kaj dobrega za pod zob. Pobožala sem ovco, ki je imela okoli vratu zvonec, a glej ga zlomka. Takoj naslednji trenutek je oven vame uperil svoje močno rogovje, tako da sem raje hitro odskočila, s palicami zamahnila proti njemu in pospešila korak. Cel trop je šel še 100 metrov za menoj, potem pa so obstali. Še sreča ...
Vrnete se po isti poti kot ste prišli, saj vas verjetno na Vršiču čaka jekleni konjiček, sicer pa priporočam spust do Doma v Tamarju, preko Slatnice; ali pa spust čez Grlo, kjer je pa kar primerno strmo.
Zame osebno je Sleme idilična gorska točka, do katere niti ni potrebno veliko truda, a tisto, kar vam nudi, je neprecenljive vrednosti. Odsev mogočnega Jalovca v Slemenovih jezerčkih, jesenski rumeni macesni, abstraktne figure naravi kljubujočih viharnikov, svež gorski zrak in prvinska narava ... v kateri je človek lahko svoboden.