Jutranji voditelj Vala 202 zahteva od Janeza vremensko napoved za lep in sončen dan. »Sončen ne bo, celo kakšna popoldanska ploha je lahko. Lep pa bo, če si ga bomo naredili sami.« In sem si ga.
Četrtkova zgodba
Debeli vrh
V vsaki podrobnosti lahko najdemo nek smisel
Jutranji voditelj Vala 202 zahteva od Janeza vremensko napoved za lep in sončen dan. »Sončen ne bo, celo kakšna popoldanska ploha je lahko. Lep pa bo, če si ga bomo naredili sami.« In sem si ga.
Brez turistov je v Bohinju še vedno idila. Na umirjeni in sproščeni vožnji lažje začutim, katera gora me bo pritegnila danes. Opazujem se, kako ne vozim več po glavni magistrali v Zgornjesavsko dolino, ampak na bohinjski konec. Vzdušje pri sv. Janezu je prijetno; domačini konec maja še niso nervozni, ker tu še ni trum turistov, planincev, kolesarjev. Ni še nastopilo poletje. Reklo »V Bohinju ima dež mlade« so se verjetno domislili prav poletni turisti. Triglav je v oblakih, Fužinske gore so že pod belim pokrovom in na Ribčevem Lazu sije sonce. Včasih sem imel občutek, da bi v Bohinju turiste najraje odgnali. Če pa jim poleti prinašajo predvsem dež… Na vožnji proti Blatu me preleti ptič, za katerega je bil usek ceste med drevjem komaj dovolj širok za njegov let. Verjetno je bila kanja. Ptič je vzbudil nekaj popolnoma novih občutkov, ki jih še ne znam pravilno in v celoti zaznati. Izlet bo danes drugačen.
Ko govorim o tem, kaj smo in kaj postajamo, uporabljam besede petčuten in mnogočuten. Mnogočuten ne pomeni boljši kot petčuten. Zdaj je preprosto ustreznejši… Izkušnje mnogočutnega človeka so manj omejenekot izkušnje petčutnega. Nudijo več priložnosti za rast in razvoj ter več priložnosti izogniti se nepotrebnim težavam. (1)
Z lahkoto zaidem s poti. Načrtoval sem umirjen in prijeten izlet, zato vso dodatno opremo, potrebno za povišanje adrenalina v krvi, pustim v prtljažniku avta. Iz navidezno prijetne hoje po skrbno poravnanem in zglajenem kolovozu za Planino pri Jezeru me kmalu potegne v desno na širšo gozdno pot. Hitro postaja vse slabša in spomnim se, da nisem opazil smerokaza za v Laz. Ko se vrnem na tisti lepo izdelan traktorvoz, mi postane jasno, zakaj me je vleklo dol z njega. Okolje je izgubilo pristnost, celo nekaj motečega skriva v sebi. Še nezaceljene rane. Gora jih bo zacelila v zelo hitrem času, vendar tega verjetno ne bom doživel. Stara pot v Laz je tudi široka, nadelana, a imam na njej občutek, da je nastajala z ljubeznijo, potrpežljivo in počasi. Z naravo bi morali iskati nove načine sinteze.
Delo J.E. Lovelocka je povzročilo masovno zanimanje za »ponovno odkrivanje« nekaterih starih in razvoj novih znanj o sožitju človeka z okoljem, kot so feng sui, geomantija, radiestezija, itd., medtem ko konvencionalna fizika obstoja »žive Zemlje« uradno ne priznavam čeprav mnogi fiziki najresneje razmišljajo v tej smeri. Vendar pa je do trenutka, ko bo tudi uradna znanost vzpostavila odnos do Zemlje kot živega bitja, le še korak, kajti nekdanja meja med živo in neživo naravo je že zdaj močno zabrisana. (2)
Spodnji del Ogradov
Ali kdo verjame še v škrate? Tudi za Krstenico sem zavil en odcep prezgodaj. Med hitenjem skozi gozd za hrbtom nekaj začutim. Ogradi so, od katerih se vse bolj oddaljujem. Markacij nisem gledal, a jih ne bi niti videl. V podrasti je od krav ali drugih živali po malem shojeno in med vrtačami prečim eno nemarkirano in
pravo, markirano pot. Skalam se ogibam v desno in se po lažjem in s travo preraščenem grušču dvignem na čokat gorski hrbet. Občutek imam, da sem našel najbolj skrite kotičke gore. Najugodnejše travnate prehode so tudi tu verjetno shodile živali. Kot majhen sem še verjel v škrate in vile. Pred seboj zagledam posušen les nenavadne oblike. Lahko da se v njem skriva kak
vilinec. Enkrat bom šel ponj, da si ga prinesem domov.
Vse kulture poznajo opise energijskih bitij, ki živijo v resničnosti, ki je naši vzporedna in se z njo prepleta… Žal smo se z industrijsko revolucijo zelo oddaljili od tovrstnih vedenj in današnji človek je tako obremenjen s pozitivizmom in darvinizmom, da v prisotnost teh bitij v glavnem ne verjame. (2)
Lahko bi bil na končnem cilju. Ogradi so daljši, kot sem jih imel v spominu, še posebej, ker sem na njihov greben prišel precej nižje od neoznačene poti. Uživam v prostranosti, čeprav veje ruševja ponekod že dobro zakrivajo pot. Tudi sosednjemu Debelemu vrhu se vse bolj bližam. Kratkih hlač, ki jih je Ana pred leti pozabila na vrhu, ni več. Bolj kot vrh me zanima sestop na Lazovški preval. Slišim glasove. V bližini ne vidim nobenega. Zvoki verjetno prihajajo sem od Krstenice. Razen, če me ne spremljajo škrati… Pozornost na teren tik pod nogami enakomerno delim z opazovanjem čudovite okolice. Sestop po grebenčku se mi zdi nekaj povsem novega, celo najslikovitejši del današnje poti. Vseh pet čutil je potešenih za danes. Mi sploh še kaj manjka? Če bi le znal vklopiti kakšno novo čutilo na poti povratka…
Vendar to ne pomeni, da je faza, iz katere se pojavljamo, to je petčutna faza naše evolucije, negativna v primerjavi s fazo našega razvoja, v katero stopamo, to je mnogočutno fazo. Zdaj preprosto ne ustreza več. Ravno tako je prišel čas, ko je postala uporaba sveč neustrezna zaradi elektrike, a zaradi prihoda elektrike moč sveč ni negativna. (1)
Z Ogradov na Lazovški preval
Brez razmisleka si slikam senco. Vem, da pomlad prihaja tudi v gore, čeprav so severna pobočja še deloma prekrita s snegom. Vem, ker se me na sedlu loteva
pomladanska utrujenost. Na travnatih Ogradih je bilo še toplo, na prevalu pa piha veter, ohlajen na zasneženih pobočjih. Grušč manjše zajede je v belem snegu še bolj rdeč. Višje na širokem in udobnem grebenu si slikam senco. Ob nejasnem obrisu leve roke se razločno vidijo ostre poteze majhnega križa. Verjetno naključje, igra senc.. ali pa mi je dalo znamenje kako vilinsko bitje! Kdo bi vedel… Škrbini se da izogniti naokoli in nižje, vendar se želim gibati na idealni liniji, najbližje grebenu. Spodaj je Planina v pomladanskem Lazu še lepša od okoliških zasneženih gora. Na vrhu bo treba poklicati Tomaža na Dur in mu povedati za te zanimive izkušnje.
Človeška izkušnja je izkušnja v gibanju, misli in obliki, v nekaterih primerih pa poskus v gibanju, misli in obliki. Največ, kar lahko naredimo, je, da o tem gibanju, misli in obliki nekaj povemo. Toda to je zelo pomembno, če lahko ljudem pomaga, da se nauče lepo se gibati, jasno misliti in oblikovati, tako kot umetniki, snov svojih življenj. (1)
Planina v čakanju pastirjev. Obleke nisem imel preveč, v sunkih jugozahodnika tudi rokavice niso bile predebele. Gledam naokoli, če bi opazil še kaj drugega razen golih gora. Šum vetra deluje pomirjujoče, ko se po dvajsetih minutah počitka ponovno približujem škrbini, rdeči zajedi, jesenskim travam, s katerih je ravnokar pobralo pomladanski sneg, pa tudi prevalu in Planini v Lazu. Vsak viharnik, vsak štor je svojstvene oblike in zanimiv. Gosta in temno zelena lazovška trava prihaja z svetlo modrino zahodnega neba v močnejši kontrast. Čeprav sem vse to enkrat že videl, vseeno občutim nekaj novega, vendar nevidnega in komaj zaznavnega. Za ogled vsake nove podrobnosti si vzamem več časa.
Naše globlje razumevanje nas vodi k drugačni vrsti moči, k moči, ki ljubi življenje v vsaki obliki, v kateri se pojavlja. To je moč, ki ne sodi o tem, s čimer se srečuje. Je moč, ki opaža smiselnost in namen najmanjših podrobnosti na Zemlji. To je avtentična moč. Ko uravnamo svoje misli, čustva in dejanja z najvišjim delom sebe, smo napolnjeni z navdušenjem, smislom in pomenom. Življenje je bogato in polno. (1)
Planina v Lazu
Noč ima svojo moč. Tudi na pastirski poti se nasmehnem ob misli, da bi lahko ob njej bili kaki
vilinci. V štrleči skali ob poti bi lahko pazili na planince, da se jim ne pripeti nesreča. In so jo zato označili z rdečim krogom… Kar ne morem se zlahka odlepiti od te skale, ki v mraku dobiva večjo moč. Oblike postajajo manj jasne, temnejše, izstopajoče. Dan enakomerno ugaša, debele smreke se zdijo še debelejše. Od belega
dneva se hitim poslavljati v lahnem četrturnem teku. Prvi krajec je že visoko na nebu, ko po
traktorcesti pridem do avta.
Petčutni človek zaznava fizični svet in zaznava sebe v njem kot osamljeno bitje. Mnogočutni človek pa dojema sebe in vesolje kot živo, zavestno, inteligentno in sočutno. Petčutni človek razume fizični svet kot dano nerazložljivost, v kateri se nerazložljivo znajdemo. Prizadevamo si, da bi ga obvladali, da bi lahko v njem preživeli. Mnogočutni človek pa razume fizični svet kot učno okolje, ki so ga skupaj ustvarile duše in si ga med seboj delijo. Učijo se iz vsega, kar se v njem dogaja. (1)
(1) Gary Zukav,
Domovanje duše
(2) Tadej Pretner,
Holistična radiestezija I.