Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pr0sOjnik

Intuicije ne moreš iskati, tudi v gorah ne. Vedno ona poišče tebe; samo začutiti jo je treba.

 

Četrtkova zgodba

ProsOjnik

Intuitivno zgrešen cilj

 

Prisank iz Kranjske GorePrisank s poti proti Solno glaviPo vsej sili. Štiri četrtke sem si po vsakokratnem torkovem sneženju zaman želel nanj. Vsakič sem tudi hotel priti na kak vrh, zato sem se zadnji četrtek odpeljal proti Poreznu, pripeljal pa na Štajersko pod Tolsti vrh in Desko. Tokrat pa me po cesti na Vršič ni odvrnilo nič. Za večjo gotovost sem precej pozornosti posvetil tudi intuiciji, vendar me je trenutno zanimal le en intuitivni odgovor – ali bo na prelazu že napovedano izboljšanje vremena. Občutki so ostajali nemi do Kranjske Gore, kjer me je pod pomirjujočo sivino oblakov vznemirila belina Prisankovih sten. Do prelaza se dvom ni hotel poleči, ravno nasprotno. Med strmenjem v goro, začarano s snegom, se mi je pogled na goro zdel podoben onemu, iz doline. Prav nič obetaven.

Intuícija –e ž (í) neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih. (1)

Simbol intuicijeNa vzporednem sedluPrvo razočaranje. »Sneg je gnil in predira se do dna; do riti. In proži se tudi.« V obleki vojaških barv se jima je smejalo, ker sta prismučala do ceste, ne da bi jima na tanki plasti snega nad gruščem zaškrtalo pod smučmi. Brez intuicije mi je postalo jasno, da s Prisankom ne bo nič. »Dva borderja sta pravkar šla na Mojstrovko.« Je bil namig? Tak vzpon se mi ni zdelo prav nič intuitivno dejanje. »Grem samo pogledat do stene, če je kdo hodil; za Mojstrovko imam še dovolj časa.« Na lahkem terenu do Solne glave nisem imel dobrega občutka. V severni steni je pogosto zabobnela spontano sprožena mešanica svežega snega in kamenja. Prepričeval sem se, da bo sneg v pobočju do Gladkega roba trši in južna pobočja pod oknom celo kopna, čeprav sem vedel, da ne bo tako. Čez Solno glavo sem prišel na drugo stran Vršiča, do njegovega dvojnika; zanimiv, celo kopen kraj. Najbolj so me pritegnile skale, podobne piramidam.

 

Ob Prisanku; blizu Solne glave
Ob Prisanku; blizu Solne glave

Simbol za pravi trenutekOknoPravi trenutek za povratek. Za Gladkim robom je svež sneg prekril prve znake pomladi. Prisluškoval sem tišini v sebi, če je že pravi trenutek povratka. Suha usta so me začela opozarjati, da nisem v najboljši kondiciji, pa sem preslišal bistven pomen. Končno sem se dovolj približal skalovju. Nad menoj je bilo mirno in tiho, le iz Razorjeve in Planjine stene sem pogosto slišal bobnenje. Kar preveč mirno je bilo tu in okno je imelo sveže snežne zavese še povsem nedotaknjene. V meni je zavpilo – obrni, obrni takoj, danes ne prideš na vrh! Je bil to klic intuiticije, strahu ali česa drugega? Je bil to pravi trenutek? S prvim korakom navzdol se mi je s srca odvalilo nekaj težkega. Ob sestopu mi je sneg spil še preostanek tekočine, zato sem pri avtu spil na dušek liter in pol čaja. Takoj se nisem mogel spomniti, zakaj ima neobičajen, a odličen okus. Okusu štirih vrečk pravega čaja in mete sem dodal sok treh pomaranč in vse skupaj sladkal s štirimi žlicami medu. Verjetno se samemu sebi nisem zdel uravnotežen, ko sem brez realnih možnosti rinil na Prisank. Na vrhu Vršiča, kamor sem šel narediti še nekaj posnetkov, mi je šepnilo - za danes imaš dovolj.

 

Žarišče moči je vselej v sedanjem trenutku. Preteklost je za vedno minila in nad nami ne more zagospodovati, razen če ji tega ne dopustimo. Prihodnost pa je le kot up in strah, neoprijemljiva in izmikajoča se. V večnem zdaj si lahko izberemo popolno svobodo in se razbremenimo. (2)

 

Južna pobočja za Gladkim robom
Južna pobočja za Gladkim robom

Na vzporednem sedluPrisank z mojstrovkeNesmiselno uveljavljanje volje pri iskanju ravnotežja. Volja pa je težila k uravnoteženju neuravnotežene ture. Pognal sem se naravnost navzdol, k cesti in še naprej, po slabih stopinjah, ki so se vlekle navzdol z Vratc. Tri četrt ure sem dihal na vsa pljuča; potem pa me je na izstopu Pripravniške izčrpanega stisnilo v želodcu. Usedel sem se za izčrpen telefonski pogovor in čakal, da se mi s pretekom časa nateče nekaj energije, nujno potrebne v sestopu. V avtu sem popil še vodo za umivanje. Med splakovanjem ust mi je postalo žal, da sem se tako brezobzirno do svojega telesa gnal v gore. Želel sem občutiti, kako deluje intuicija. Kot bi venomer hotel v žilah zaznati pretakanje krvi. Vseskozi je prisotna, a se je nima smisla razumsko zavedati. Dokler nisem našel v sebi vsaj delnega ravnotežja, sem opazil le svoj vsakokraten vdih in izdih.

 

Na križišču naših življenjskih poti se vselej pojavi nežen, subtilen glas naše intuicije, notranjega vodnika, toda pogosto se nanj ne odzovemo. Ko je že prepozno, to seveda grenko obžalujemo. (2)

Rajko L.Večerni skok v Erjavčevo kočo. Še tretjič sem srečal razpoloženo turno smučarsko družbo. »Nekje smo se že srečali.« Uniformirane alpiniste sem srečal pred letom in pol nekega ponedeljkovega večera na Kredarici. Marko? »Ne, Rajko.« Redko koga sem v gorah srečal dvakrat. Ga lahko slikam? Ko je beseda nanesla na smučarske skoke in na olimpijske igre v Sarajevu, mi je postalo nerodno. Saj nisem lovec na fotografske trofeje. Spomnil se je mojega glasu, jaz pa njegove dolgoletne skakalne kariere ne. Veseli trenutki v koči so v eni uri nekoliko uravnotežili dogodke in dopolnili vsebino dneva.

Vsaka človekova dejavnost zahteva, poleg razuma in posebnih sposobnosti tudi mnoge spretnosti in predvsem znanje. General in sodnik morata pogosto zaupati intuiciji, če hočeta uspeti. Vsakdo je lahko umetnik v svojem poklicu. (3)

 

Prisojnik od Koče na Gozdu
Prisojnik od Koče na Gozdu

Okno od Koče na GozduPonovno narisana intuicijaNa enega od vrhov, pa čeprav je to Prisank! Nobenega vznemirjenja ne čutim, ko se čez štirinajst dni ponovno vprašam, ali mi bo tokrat uspelo. Intuicijo se razumel povsem napačno, zato sem si na sredo zvečer njen simbol narisal ponovno. Med vrtenjem volana po vršiški cesti se odločim - če bo prečna pot do Gladkega roba kopna, grem, sicer se odpeljem naprej ali nazaj in predvsem nekam drugam. No! S parkirišča se zazrem v pobočje. Polovica poti do roba je kopna, polovica zasnežena. Te možnosti v odločitvi ali-ali nisem predvidel. Razumske rešitve so lahko tudi nepopolne. Srčni utrip se mi poveča, ko začnem mencati, kaj bi. V tem pride do mene pobiralec parkirnine. S plačilom se vdam pozitivnim mislim, da mi bo šlo to pot. Previdno stopim na sprehajalno pot, kjer me z odločnimi koraki prehiti upokojenski par. Umaknem se jima na stezico, ki pobočje preči nekoliko nižje. Med prijetnim prerivanjem skozi borovje se mi na stari in opuščeni poti vrneta tudi mir v srce in zadovoljstvo.

 

Intuicija je naš neugasljivi duhovni svetilnik, ki osvetljuje nakazano ali izbrano pot. Ko odpreš srce, se ti odpre pot. S srcem in ne z razumom zaznaš prave odgovore na svoja vprašanja. Razum se lahko zmoti, intuicija nikdar. (2)

Na dvojniku prelaza VršičaSvobodaDvojnik prelaza Vršiča. Na tem kraju imam vsakič nenavaden občutek. V sebi sem prepričan, da bom nazaj grede tu naredil nekaj slik, zato si jih ogledam z enim samim pogledom. Privlačijo mojo notranjo pozornost te skalne piramide, bližina velike skalne gmote, ali kaj drugega? Tu je vedno nenavadno tiho in mirno. Še koraki čez grušč ne delajo hrušča. Lahka hoja preneha biti sproščujoča. Vseskozi ugibam, kakšne so razmere na drugi strani gore, koliko snega je na grebenu. Preden za robom stopim v drugačen svet iste gorske narave, se še enkrat ozrem na prehod. Danes mi vse deluje spodbudno in počutim se čedalje bolj svoboden.

Jalovec in Mangrt, v ozadju še Viš in Montaž
Jalovec in Mangrt, v ozadju še Viš in Montaž

Okno Pr0sojnIk. Po večinoma kopnem robu zlahka dobivam višino, dokler ne zagledam belega okna. Zaradi njega in mogočnih skalnih skladov, ki se nad njim potegnejo v dolg greben, se mi sedaj zdi primernejše daljše in mogočnejše ime Prisojnik. V imenu Prisank pogrešam črko »O«, ki bi označevala kakšno od njegovih dveh oken. Dva »o« za dve okni bi v imenu gore Prosojnik dala pomen za goro, skozi katero se vidi, vendar ne bi več zvenelo tako mogočno. K sreči zadnje ozko in visoko okno bolj spominja na »i«. Preverjam, kakšni so trenutno moji občutki. Nov sneg je zabrisal mejo med skalo in starim snegom, zato mimo okna nadaljujem previdneje. Prehod na zasnežen in zračen greben ni bil zahteven in čedalje bolj sem prepričan v uspeh. Zdi se mi, da me ničesar ne more več ustaviti do vrha gore, ko sem zagledal oster rob opasti novega snega, ki je izmenično visel zdaj na gorenjsko, zdaj na primorsko stran gore, prekrivajoč stare snežne vesine. A že s prvim korakom proti tem mostovom iz snega se mi je zunanji strah, da bo to zame danes preveč, začel topiti okoli toplote notranje prepričanosti.

 

Most v središču Intuicije pa je hkrati most spremembe, edine stalnice v vesolju, most med sedanjostjo in prihodnostjo. (2)

Na grebenuGreben svobodeLovljenje občutkov svobode na grebenu. Večkrat je lažje, kot je videti od daleč, in tudi danes je tako. S ceste pod menoj je slišati in videti avtobus, vršiške koče se zdijo na dosegu roke, ko se prvi opasti izognem po severni strani gore. Občutek postane med zasajanjem cepina v trdi sneg spet dober. Sta intuicija in občutek v medsebojni povezavi? O občutkih se ne razmišlja, ampak se jim le sledi… Ko mi zmanjka občutka in premišljujem, kje moram zaviti z grebena, sledim markaciji, ki jo zagledam na skalah nad seboj. Po grebenu, ki daje občutek svobode, kjer imam v snegu kljub težjim korakom občutek lebdenja v prostoru, kjer na vprašanje uma – ali je padec možen – dobim odgovor: zaupaj svojemu občutku in intuiciji, le ne premišljuj o njima; po tem grebenu uživam še kar nekaj časa. Vmes manjšo napetost odpravim z natikanjem derez. Le nekaj mi manjka na teh višinah in tokrat še ne pomislim, da so to kavke.

Ljudje smo bitja svobodne volje, ki najlažje odprto izražamo svoje zmožnosti in darove, kadar živimo v ozračju popolne svetlobe, svobode, nenavezanosti in neodvisnosti. (2)

 

Skalnat pomol nad spodnjim grabnom
Skalnat pomol nad spodnjim grabnom

 Razor in TriglavOdkopana talna oznakaIskanje poti z vrha. Na vrhu, obkroženem z majhnimi belimi oblački, sem očaran. Dodatni okraski zimsko belih vrhov nad pomladansko zelenimi dolinami Soče in Save plavajo vsepovsod nad Julijci. Nekaj igrivega je v njihovi ljubki majhnosti; ne zastirajo pogleda na sosednje vrhove in zdi se, da to ni slučaj. V sestopu svojo gaz zapustim pri jeklenici, ob kateri se začnem spuščati v južno pobočje. Pot nižje zavije povsem v levo in žal mi je, da sem zemljevid pustil v avtu. Občutka nimam dobrega, zato grem nazaj, do križišča, odkopat skalo z napisi. Če naj verjamem talnim oznakam, sem šel v pravo smer. Ponovno sledim svojim stopinjam in pozorno opazujem, kje bom s poti proti škrbini zavil na desno, proti Vršiču. Za robom se znajdem nad zasneženim pobočjem, ki se nagiba na drugo stran gore. Komu mar za markirano pot, če njene slike ne najdem v svojem spominu.

 

Kadarkoli nas zalije sirup dvoma, se na križišču poti vprašamo: Katera izmed njih ima srce? Pot, po kateri potujemo z največ ljubezni, je vselej prava pot. (2)

JalovecGlavaNa prepihu gorskih energij. Potka postane dobro uhojena, ko se odločim, da se po isti poti še drugič vzpnem do razpotja z grebensko potjo. Po kratkem prečenju skal slučajno zasučem glavo in kar zasmeji se mi, ko opazim raven in dolg snežni jezik, ki se poševno spušča v levo. Nič ni slučajno… intuicija? Markacij ne vidim, a komu mar zanje. Občutek je danes važnejši. Po skoraj neprekinjenih snežnih jezikih sem hitro pod goro. Spotoma na snegu poberem korenino, ki ji domišljija vdahne novo obliko. Pohitrim hojo. Utrujenost ni vezana samo na prehojeno pot, ampak tudi na pretečen čas. Dodobra je glavo očistila vsakovrstnih misli. Notranja pozornost se mi spet izostruje. Bližam se prelazovem dvojniku in skalnim skulpturam. Iz doline močneje potegne večerni veter in piramide se zdijo v hladu mraka skrivnostnejše. Nikakor ne najdem ustreznega položaja za slikanje toplih občutkov. Dnevni čas je potekel. Z vsakim korakom sem bližje pravemu sedlu, tistemu s cesto. Poleg osredotočenosti začne popuščati tudi mišična napetost, ki omogoča premikanje nog.

Najprej je treba prenehati z govoričenjem nižjega uma, z analiziranjem, tehtanjem, dvomi, spomini in predvidevanji, obžalovanjem in krivdo, zmedo in strahom. Ko ustavimo tokove teh energij, zmoremo prisluhniti gosti pomenski tišini, v kateri se rojevajo besede našega notranjega vodnika. V srcu te tišine se zlahka povežemo s svojimi avtentičnimi občutki. Prepoznamo njih pristnost in jih sprejmemo za svoje. Naposled notranji klepet zamenja notranja modrost. (2)

 KoreninaVsakovrstni planinski čaji. Danes se mi čaj v avtu ne zdi tako zelo dober, kot zadnjič. Namesto pomarančnega soka sem vanj stresel kar prah pomarančnega okusa. Zgoščenemu telesu je prijal enako. Kaj vse danes v slovenskih kočah prodajajo pod imenom čaj. V sosednji državi sem vedno dobil pravega, iz listov grma čajevca. Do nedavnega si pri nas dobil vsaj zeliščnega, sedaj pa mi povečini natočijo zajemalko vroče pobarvane in umetno aromatizirane vode sadnega okusa. Ne vem, kakšnega imajo v Erjavčevi koči, ampak ta hip mi še najbolj prija dobra turška kava.

Vsakdo se kdaj zaprede v lepljive mreže odvisnosti, navezanosti in drugih okov, ki omejujejo naše naravno stanje svobode. Včasih smo odvisni zgolj od skodelice jutranje kave, ki nas prebudi, drugi spet trpijo zaradi… (2)



(1) Slovar slovenskega knjižnega jezika
(2) Marjetka Jeršek, KanDeLar
(3) Maks Fabiani, Akma

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti