Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Točno opoldne

četrtek, 2. junij 2005, ob 00:00, Miha Pavšek, ogledov: 2065

V začetku tedna smo le dočakali temperaturno olajšanje - mesec ljubezni se je v zadnjem tednu le odločil nadoknaditi toplotni primanjkljaj prvih dveh dekad. Ravno še pravi čas, da jo mahnemo na enega naših "opoldancev".

Minule vikend so ponekod padli tudi majski temperaturni rekordi. Že v nedeljo z 32,5 °C v Novi Gorici (prejšnji rekord 32,3) in Postojni (29,6 °C, prej 28,0). V ponedeljek pa z 32,4 °C še v Celju (prej 32,0) in v Murski Soboti (31,8 °C, prej 31,4). Le za nekaj desetink stopinje Celzija pa so zaostali Ljubljana, Novo mesto in celo Kredarica. Očitno je to pot sonce precej resno vzelo svoj sobotni praznik, namreč 28. maj – svetovni dan sonca. V tolažbo nam je lahko dejstvo, da je bilo ponekod v zahodni in jugozahodni Evropi še precej bolj vroče – v Nemčiji do 35, v Španiji pa celo prek 38 stopinj Celzija. Naslednji dnevi, natančneje vključno s soboto bodo, vsaj tu v notranjosti bolj prijetni glede na prvi vročinski val pred tednom dni, bo pa iz dneva v dan v zraku vse več vlage. Kot kaže, nas bo dosegla nova osvežitev iz sobote na nedeljo. Vse načrte usmerite torej na prvi dan vikenda, nekaj krajšega ali manjšega pa naj ostane za nedeljo, ki nam bo namenila nekaj suhih in morda tudi sončnih uric.

V začetku prihodnjega tedna (še) ne bomo imeli opravka z vročino, saj bodo najvišje dnevne temperature zraka prijetnih 20° C. Pred nami je torej vremensko »polovično« obetaven vikend. Ravno pravšnji za tistega, ki je za kakšno »rabo« in ne čepi le tam, kjer »var"je dom in babo«! Tokrat vas vabimo na razgledno turo v Zahodne Karavanke, natančneje na Trupejevo poldne (1931 m). Mejni vrh je idealen razglednik za opazovanje bližnjih in nekoliko bolj oddaljenih gora, dolin in kotlin. Ob tem ste se gotovo vprašali, odkod tako nenavadno ime vrha. Nič lažjega, na južni strani, torej na avstrijskem Koroškem je v podnožju gore vrsta samotnih kmetij, med njimi tudi tista, v kateri domuje Trupej. Za domačine je sonce opoldne prav nad našim današnjim ciljem - in to je vse! V gorah je večina na prvi pogled zapletenih stvari dejansko precej bolj enostavnih in logičnih, kot se nam zdijo na prvi pogled od tu - iz doline. Če torej pri Trupejevih opazujete dnevno pot sonca boste ugotovili, da se zgodi to okrog 13. ure oziroma opoldne. Naše ure oziroma poletni čas so še vedno uro pred »sončnim«.

Ko smo že pri imenih gora, podoben primer imamo tudi na naši strani Karavank. Kaj pa so drugega Martuljške in Rateške ponce (ime ponca je le okrajšava za poldnica) kakor gore, nad katerimi je opoldansko sonce, drugo je le stojišče, namreč v vaseh Zgornjesavske doline. Na Trupejevo poldne se bomo odpravili s Srednjega Vrha, slikovitega naselja na prisojni pobočni polici in edinega, ki leži na severni strani Zgornjesavske doline, skoraj 200 višinskih metrov nad njenim dnom. Na vzhodnem koncu vasi teče potok Jerman, ki ga prekinjajo na njegovi poti do izliva v Savo Dolinko kar trije slapovi. Nad Smolejevo domačijo bomo zavili desno po kolovozu, ki nas pripelje do potoka in mu sledi še kakšno dobro uro hoda. Nato zavije dolina v desno, kmalu pa se nam z leve priključi gozdna cesta, ki pripelje sem vse od mejnega prehoda Korensko sedlo (ta podatek si zapomnite predvsem ljubitelji gorskega kolesarjenja). Povirni del doline Jermanovega potoka se imenuje Železnica. Morda so nekdaj tod našli ali celo kopali železovo rudo ali pa je to le še spomin na nekdanjo železniško progo Jesenice ­ Kranjska Gora, ki je potekala po dolini in so jo takrat, v začetku šestdesetih let naši vrli snovalci »svetle prihodnosti« enostavno ukinili.

V zatrepu Železnice nas bo pričakala lovska koča, ki je tam za to, da si ob njej privoščimo malico. Kdor pa si že neučakano želi širnega razgleda mu preostane do vrha, ki štrli tik nad ruševjem in se odtod že vidi, le še pol ure hoda. S Trupejevega poldna je slikovit razgled na večji del slovenskega etničnega ozemlja na avstrijskem Koroškem. Proti zahodu je Ziljska dolina, bližje je mogočni Dobráč (2166 m) s TV­oddajnikom, pod nami pa Beljaška sovodenj in večina koroških ledeniških jezer. Ogledamo si lahko še zahodni del Roža, podolja s številnimi slovenskimi vasmi ter večji del Celovške kotline. Je že tako, da najprej pogledamo k sosedu, če pa se je kdo med potjo do vrha pozabil obrniti, naj opozorimo, da so mu bile že ves čas »tik za ritjo« divje Martuljške gore. Njihova senčna stran s še pošteno zasneženimi krnicami je prav te dni najlepša in če dobro poslušate, se sliši na to stran celo bučanje tamkajšnjih voda, natančneje Martuljških slapov. Vrnili se bomo po grebenu in proti zahodu sledili nekdanji vojaški stezi vse do Blekove planine, kjer bomo sestopili na gozdno cesto. Po približno dveh kilometrih se pri lovski koči pod cesto usmerimo zopet levo navzdol, kjer nas bo lovska pot po uri hoje mimo kmetije Jurež pripeljala spet nazaj na Srednji Vrh. Tako, ostane nam le še zadnji pogled na martuljške mogotce, morda nas bodo to pot prepričali, da se podamo na katerega od njih že v letošnjem letu. Za tak podvig pa bo potrebno še nekaj »treninga«, kaj se pa zamudimo?

eXTReMe Tracker