Sistem poimenovanja oblakov smo dobili šele v začetku 19. stoletja. Najbolj odgovoren za to je bil gotovo Anglež Luke Howard.
»Binkoštna« Zofka je za nami, deževje - vključno s koncem tedna - pa na srečo in veselje vseh v naravi gibanja željnih tudi. Ob zadnjem poslabšanju vremena ni bilo prehladno, saj je ostal sneg večinoma nad 2000 metri oziroma se je v višinah ohladilo, ko je bila glavnina padavin že za nami. Zato so bili nekoliko nižje ležeči vrhovi danes zjutraj le poprhani, a je snežni poprh izginil takoj, ko je posijalo »ljubezensko« sonce. Spomladansko deževje zaenkrat kar dobro nadomešča letošnji snežni primanjkljaj, kar je dobro za večino »naravnih« in kmetijskih pridelkov. Videti pa je, da bomo ušli tudi morebitni pozebi, ki je v drugi polovici maja precej bolj redka. Sorazmerno hladno vreme, aprilske temperature so bile le malo nad dolgoletnimi povprečnimi vrednostmi, se nadaljuje in na dlani je, da bosta tudi prvi dve dekadi maja podpovprečni. Na to kaže tudi sneg v visokogorju, saj ga pobira zelo počasi.
Kljub letošnji skromni maksimalni višini snega na Kredarici, 26. aprila so izmerili le 240 centimetrov (povprečni vsakoletni maksimum je namreč nekaj centimetrov pod štirimi metri!) je njegova trenutna višina še vedno 180 centimetrov, od tega je bilo danes zjutraj kar 30 cm novega! In letošnje poletje bo vroče, vsaj tako so nam napovedali za dva in več mesecev vnaprej. Pa jim po nekaj tedenskem »svežem« vremenu še verjamete? Včasih se je kljub vsemu le dobro sproti ozreti v nebo, kar še posebej velja v gorah. Če smo pred okrog 2000 leti že precej vedeli o nekaterih ozvezdjih, pa je bilo povsem drugače s poimenovanjem oblakov, ki smo ga dobili šele v začetku 19. stoletja. Najbolj odgovoren za to je bil gotovo Anglež Luke Howard (1772 - 1864), zato se ga je prijel vzdevek boter oblakov. Njegova nomenklatura je bila v primerjavi z drugimi dotedanjimi precej bolj enostavna, saj je opisoval v njej oblake tako kot jih vidimo s tal.
Temeljni so štirje tipi. Puhasti kumulusi, znanilci lepega vremena (besedica pomeni kopičenje) so podobni nakopičeni gmoti pire krompirja. Kot nekakšna oblačna odeja ali prevleka čez večji del neba so videti stratusi ali slojasti oblaki. Bolj ali manj štrenasti so cirusi, katerih izvor je povezan s kodrastimi lasmi. In včasih imamo visoko zgoraj, kjer domujejo res opravka z razpihanimi oblačnimi prameni, pogosto vlaknatimi, perjastimi ali koprenastimi prosojnimi oblaki. Zadnji pa so nimbusi ali na kratko kar deženosni oblaki.
Howard jih je razdelil tako, da bi lahko kar najenostavneje poimenovali prehodne različice, njegovo klasifikacijo oblakov pa so proti koncu 19. stoletja še nekoliko nadgradili. Glede na nadmorsko višino oziroma višinski pas, v katerem nastajajo oblaki ločimo štiri temeljne skupine. Visoke oblake najdemo v višini od 6 do 13 kilometrov, srednje med 2 in 6 kilometri, nizki pa segajo od tal do 2 kilometrov visoko.
Seveda ne smemo pozabiti še na oblake navpičnega razvoja, kamor spadajo nevihtni kumulonimbusi. Tudi to pot pišemo o oblakih, pa saj bi lahko vsak teden, tako raznovrstni in zanimivi so še posebej v gorah. Če jih gledamo od strani (ne postrani!) ali pa smo celo v njih oziroma krajše - v megli. Potemtakem ni megla nič drugega kot »oblak«, ki se dotika tal. Vedno in povsod pa delujejo na nas pomirjujoče in blažilno, le navzgor se moramo ozreti, seveda ob pravem času in na pravem mestu. In tako je tudi ta konec tedna spet čas za klic gora, pa naj z njim oziroma s »še toplo« knjigo Tineta Miheliča z enakim naslovom tudi zaključimo današnjo popotnico: »O, še kako me osrečuje slast, ki jo občutim na vrhu gore, potem ko sem moral dati vse od sebe ali pa še več. Vendar pa imam najlepše spomine na ture, na katerih se ni nič zgodilo, ko je bilo vse skupaj eno samo veselje, radoživost in užitek ... Na takih poteh sem začutil, da sem se povsem zbližal z goro in našel to, kar sem iskal: svet večne lepote«. Naj se tudi vam ta konec tedna kje tam zgoraj med iskanjem večne lepote »nič ne zgodi«.
.