V Cvetju v jeseni je Tavčar zapisal: Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike ...
Blegoš (1562 m)
Tavčarjev plešec
V Cvetju v jeseni je Tavčar zapisal: "Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Ratitovec."
Blegoš res ni velikan, zato pa ga, kot pravi Ivan Tavčar, obdaja ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, niti ne divjih prepadov. Kljub svoji skromnosti poplača truda polno pot, katero mora planinec prehoditi do njegove travnate strehe. Konec 19. stoletja, ko sta se na goro vzpenjala Tavčar in Meta, sta za vzpon porabila precej več časa, vložila pa tudi veliko več truda kot ga je potrebno danes.
Z jeklenimi konjički se namreč pripeljemo do najvišje ležeče vasi pod Blegošem, Gornje Žetine, in nadaljujemo še en kilometer po gozdni cesti do sedla Črni Kal med Blegošem in Koprivnikom. Proti vrhu vodijo tri poti in običajno vzpon poteka po gozdu, kar naravnost navzgor. Pot je zato tudi nekoliko bolj strma, ko pa dosežemo vršne travnike, se pa tudi srčni utrip zniža. Po polovici vzpona nas markacije peljejo mimo bunkerjev nekdanje Rupnikove linije. Nahajamo se namreč v svetu, kjer je nekdaj tekla meja z Italijo. Gradnja linije je bila začrtana na relaciji Žirovnica – Ratitovec – Blegoš – Žirovski vrh – Cerknica – Slivnica – Črni vrh – Kamenjak – Plase. Novembra leta 1938 je bil za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo določen general Leon Rupnik (1880 – 1946), po katerem je jugoslovanski obrambni sistem ob Rapalski meji tudi dobil ime. Obrambna črta Rupnikove linije ni nikoli služila svojemu namenu, utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene.
Vršne travnike dosežemo po približno eni uri hoje, ko nas čaka le še prijeten sprehod po mehkem terenu do vrha Blegoša.
Če pa niste ravno pri volji, da bi "grizli kolena", se pa proti vrhu lahko podate tudi po makadamski cesti na levi strani imenovani "Prva Ravan". Po makadamu, ki je fantastičen za gorsko kolesarjenje, se boste vzpenjali približno 40 do 45 minut, ko vas bodo markacije usmerile desno, na gozdno stezo, na kateri boste tudi naleteli na vojaške bunkerje. Po tej poti boste na vrhu v uri in pol. Upam, da vam sapa ne bo delala prevelikih problemov in da boste lahko opazovali Blegoševo zanimivo vegetacijo, kajti travniki so še v začetku maja polni gosposkih zvončkov, videli pa boste tudi cele platoje belega žafrana. Veste zakaj je žafran bel? Baje je zaradi višine izgubil ves pigment.
Na vrhu Blegoša imate občutek, da ste na strehi med Poljansko in Selško dolino. Pogled se razprostira vse od Grintovca in Kočne, do Storžiča. Vidite Rjavino, in njenega soseda, slovenskega očaka, Triglav, ki kipi proti nebu in nas vabi na obisk. Tik pred vami pa je pogorje Ratitovca, malo bolj na levi Soriška planina, potem pa vam pogled potuje po bohinjskem hribovju: Črna Prst, Konjski vrh, Matajurski vrh, Raskovec, Rodica... In seveda, streljaj stran od Blegoša, mejnik med Gorenjsko in Primorsko, Porezen. Le vidljivost mora biti dobra!
Z vrha se spustimo 200 višinskih metrov do Koče pod Blegošem. Pot je strma, kamnita, zato previdnost ni odveč. Od koče nadaljujemo pot po makadamski cesti, dolgi tri kilometre, do sedla Črni Kal, kjer nas čaka jekleni prijatelj, da nas odpelje domov.