Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorski pridelek

četrtek, 12. maj 2005, ob 00:00, Miha Pavšek, ogledov: 1424

Niste vedeli, da lahko v gorah poleg žuljev pridelamo tudi kaj drugega? Natančneje pridelajo kar gore same, če znamo gledati in videti, pa smo nagrajeni že z nebesno razsežnostjo gorskih razgledov.

Gorski pridelek


Letošnji maj, natančneje njegova prva dekada in najmanj celotna prva polovica meseca nista nič kaj naklonjena za ta del leta tako značilnim ljubezenskim »pretresom«. Vsaj ne tistim na prostem, s tem pa jo je zagodlo vreme tudi vsem miganja željnim. Pač, morda pa bomo morali biti v prihodnjih dneh prav zaradi hladu kaj bolj aktivni, s čimer se bomo s kar najmanj pretresi pretolkli do toplejših dni. Po spodbudnem začetku, ko je med prazniki spomladansko zelenje izbruhnilo vse tja do sredogorja, pa se je zavoljo podpovprečnih temperatur in zadnje dni že kar pravega mraza vse skupaj hitro upočasnilo in umirilo. Žal današnji suša in toplota ne bosta zdržali do konca tedna, z nekaj sreče pa bo notranjost Slovenije sušna še vsaj večji del sobote. To pot se ob prehodu vremenske fronte ne bo tako močno ohladilo (a še dovolj, da bo nedelja plohasta ...), a kaj, ko to še ne bo zadnji tovrstni prehod v naslednjem tednu dni. Že v prvi polovici prihodnjega tedna se nam obeta še ena hladna in mokra »oplazitev«.

Pa kaj bi se pritoževali, saj smo v času ledenjakov, ki jih gotovo že pomnite iz prejšnjih let. Z današnjim dnem se namreč začenja »sveta« ledena trojica Pankracij, Servacij in Bonifacij! To pot so malce pohiteli, medtem, ko Zofka še čaka na svojih pet polulanih minut. Kot kaže jih bo dočakala iz sobote na nedeljo in le upamo lahko, da jih ne kaj dosti več kot pet. Letos goduje Zofija, ravno na binkoštno nedeljo. Mraz se je končno le nekoliko unesel, le jutra so še naprej kar »strupena«. O prvomajski vročini pa zaenkrat ne duha ne sluha in vprašanje je, kdaj bodo šli lahko otroci spet bosi iz hiše. Na Koroškem je namreč nekdaj veljalo, da se zgodi to kmalu po Zofijinem godu. Potrudimo se, da si bomo tudi ta konec tedna polepšali z eno od rekreativnih dejavnosti, pri katerih imamo možnosti za opazovanje narave. Smo namreč v dneh, ko so v glavni vlogi oblaki. Puhasti, koprenasti, kosmičasti, kopasti, slojasti, težki, vlaknasti, gobasti in raznih drugih oblik in značilnosti.

Spomladanski oblaki so videti kot pajčolan, koprena, spet drugič so bolj podobni klobuku ali kapi, ogromnim kopam z nakovalom na njihovem vrhu ali pa imamo opravka z nedolžnimi ovčicami, ki napovedujejo skorajšnje poslabšanje. Kako sploh nastanejo te najrazličnejše nebesne stalnice našega vsakdana in nenazadnje objekti naše gorniške zvedavosti? Večina na bolj ali manj podoben način zaradi dviganja od neposredne okolice toplejšega in s tem lažjega zraka ali pa zaradi prisilnega dviga. Pri zadnjem jih prisili k dvigu geografska ovira, najpogosteje so to posamezne vzpetine ali gorski masivi. Ko dvigajoče se zračne gmote dosežejo višino, na kateri je temperatura rosišča, postanejo do tedaj nevidne molekule vode zaradi »utekočinjenja«, natančneje izločanja vodnih kapljic, vidne. Ker so zelo majhne, jih lahko sestavlja pravo vodno kapljico tudi več kot milijon. Če je zrak na tej nadmorski višini dovolj mrzel, bodo drobne kapljice zmrznile. Prav cirusi, najvišji oblaki, ki jih lahko vidimo s prostim očesom, so sestavljeni iz ledenih kristalčkov.

Če pogledamo proti soncu, kadar so na nebu, lahko opazimo halo, svetel kolobar okrog Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu. Kaj je torej tisto, kar razlikuje posamezne vrste oblakov? Zdaj smo pa tam, kjer postane vse skupaj malce bolj zapleteno. V mislih imamo vzorce zraka na različni višini, z različno stopnjo nasičenosti, potem pa so tu še veter, hladna in topla fronta in druge spremenljivke. Kopasti oblaki so lahko posledica močnega segrevanja tal ali pa, v primeru hladne fronte, klinastega podrivanja hladnega zraka pod toplega, kar povzroči hiter dvig v višave rosišču naproti. Pri topli fronti pa imamo opravka z spodrivanjem spodaj ležečih hladnejših zračnih gmot, na katere se narivajo toplejše, preden jih povsem ne izrinejo. Najintenzivnejše dogajanje je ravno na stičnem območju obeh zračnih gmot, kjer nastane plastovita stratusna oblačnost. Ta ne prekrije le večine neba, temveč je znana tudi po svoji padavinski vztrajnosti. Zdaj, ko vemo, zakaj nastanejo oblaki, moramo spoznati le še kam jih žene, na kateri nadmorski višini je njihova baza in kje ter kdaj bodo odvrgli svoj (ne )prijetni »tovor«. In najti primeren cilj za tokratno miganje!

eXTReMe Tracker