Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

S prijatelji in z zatiči

...ali po naše, s frendi in jebami. Gospod Toporišič, legenda našega knjižnega jezika bi se ob teh domačih izrazih seveda jezil, a naj mi bo v tem primeru pogledano skozi prste.

S prijatelji in z zatiči

...ali po naše, s frendi in jebami. Gospod Toporišič, legenda našega knjižnega jezika bi se ob teh domačih izrazih seveda jezil, a naj mi bo v tem primeru pogledano skozi prste. Poudarek je drugje, na vsebini: na plezanju smeri, ki niso opremljene; torej takšnih smeri, kjer moramo o varovanju razmišljati in ga - deloma ali v celoti - nameščati sproti, med plezanjem. V naših alpskih stenah smo to seveda počeli že od nekdaj, največ s pomočjo kladiva in klinov. Le kdo si je nekoč drznil zamišljati alpinista brez teh simbolnih rekvizitov? Plezališč v pravem pomenu besede še ni bilo, klinov v stenah Julijcev in Kamniških pa seveda premalo, da bi se v resnejše zadeve podajali brez večjega ali manjšega kupa “kovačije”. Metulji in zatiči so se z razvojem prostega in športnega plezanja izpopolnili in postali zares uporabni, a v naših velikih stenah so ponavadi še vedno le spremljava kladiva in jeseničanov.

Spodaj na jugu, v Paklenici je bilo nekoliko drugače. A tudi tam je v začetku osemdesetih let preplezana smer Utopija dolgo veljala za pravo atrakcijo. Ponujala je za tiste čase dokaj resno plezanje brez svedrovcev ali navadnih klinov: samo z metulji, zatiči in podobnimi pripomočki, ki jih po uporabi pospraviš za sabo. Čisto plezanje, torej. Angleži bi o tem imeli povedati marsikaj zanimivega. Njihov “trad climbing”, tradicionalno plezanje ne pozna svedrov niti kladiva, etika je hudo stroga, pri težavnosti pa ni na ta račun nobenih popustov... Pri nas in v bližnji okolici je opremljenje smeri – tudi zaradi naravnih pogojev – šlo po drugi poti in v glavnem sledilo zgledom francoske šole. Utopija je tako ostala ena redkih izjem, Paklenica pa je z leti postala raj športnega plezanja: ne le v pobočjih kanjona, tudi v stenah Anića Kuka so iz leta v leto nastajale nove smeri, lažje in težje, predvsem pa lepe in varne, zavarovane s trdnimi svedrovci. Čisti užitek ! Vzameš plezalnike, magnezijo, par kompletov in greš.... Nekaj smeri v veliki steni pa še vedno vabi plezalce, naj s seboj ne vzamejo le kompletov, pač pa tudi metulje in zatiče.


V Utopiji leta 1983

* * *

Z Miho se počasi prestopava s skale na skalo na melišču pod severno steno Anića Kuka. Nič se nama ne mudi in tudi v steni goto
vo ne bova hitela. Za smer sva bila pravzaprav že napol dogovorjena z Zokijem, a se potem nekako nisva našla. Nič zato, se bova naslednjič, imava tudi še neke neporavnane poletne račune z Malim Mangartom. Le v to nisem čisto prepričan, če Miha ve, v kaj se podaja. Nekaj malega sem mu sicer povedal: v Vražji smeri se kljub prvomajskim praznikom ni bati gneče , pa nekaj več opreme bo treba vzeti s seboj.... “Tamle je previsna poč, ključ smeri...” pokažem na zarezo v obliki razpotegnjenega S desno od velikega bršljana v steni. Ni videti prav prijazna. Morda slučajno, ampak oba hkrati pričneva iskati sekret papir po žepih... Izza grma potem študiram steno: desno po črni skali potekata lepi in lepo opremljeni zadevi Show must go on in Dinko; levo čez bohotno zelenje vijuga Sabolekova Čarovnica, kjer kakih petnajst metrov čisto zares plezaš po debelih koreninah bršljana. Prosto ali tehnično, po izbiri... Po sredi pa teče linija najine smeri. Težko bi bila lepša: zaporedje poči si sledi od tal do vrha, in izpod vstopa je videti kot prava diretissima čez osrednji del stene.

Ključni raztežaj si vnaprej izgovorim zase. Zanima me namreč, če ga bom še zmogel, tako kot pred triindvajsetimi leti. Z Janezom Skoksonom sva se takrat kar namučila za prvi prosti vzpon. Kdo ve, koliko ponavljalcev je šlo čeznjo od takrat? Miha, ki je medtem že naskočil prvi raztežaj odgovarja, da verjetno nobeden: skala se mu zdi prav deviška, in prenekatera lesena kajla prvih plezalcev še tiči v prvi previsni poči. Zoran Bešlin in Peter Ščetinin sta za takratno tehniko – včasih je bila smer ocenjena z A3 - očitno uporabila dober material.
Začetni raztežaj se mi zdi težji kot prvič. Sam sebe opravičujem. da sem bil takrat res v veliki formi, pa da danes še nisem ogret, a okoren plezalski občutek začetnih metrov se prelevi v nadležno tremo pred ključnim mestom, ki me čaka zgoraj. Splazim se mimo Mihe na stojišču in se kar tako, malo na pamet preko kratkega kamina zagozdim v izpodjeden začetek previsne poči. Off width – pri nas takšno reč redko srečaš, če pa greš na primer v Yosemite, te lokalci radi prvi dan “za spoznavanje z granitom” napotijo v bližnjo 5.9 s takšno oznako in se zraven skrivnostno hahljajo... In ko se z dolgo faco vrneš, se ti režijo na glas, saj jim sploh ni treba vprašati kako je bilo.


Peti raztežaj

Tudi tale pakleniška poč seveda ne bo poceni, a nekaj mi le uspe takoj: prvi veliki metulj se vsede v previsno poč. Štirico je treba potisniti globoko, da se opre v navzveno odprto špranjo. Nato spodaj počivam in diham. Še enkrat se zgodba ponovi, sežem za dlan, dve naprej navzgor po odurno spolzki skali, nato pa me prevzame beden občutek, da me bo poč izpljunila in krčevito se spustim nazaj na počivališče. Miha me od spodaj spodbuja, češ, saj bo šlo. Eh, mogoče, ampak tako kot sem začel ne prav daleč... Bi se morda malo razgledal? Desno pod izpodjedenim robom plošče opazim majhen zobček, a glej čudo, omogoči mi dokaj velik premik navzgor. Naslednji frend se zagozdi v poči, takoj za njim pa moja pest. Stisni - če bo šlo kdaj, bo šlo zdaj...! Poč je kar pravih dimenzij za gvozdenje, jamming, le obupno gladka je, in preznojena pest kar leze, leze navzdol z mano vred, ker noge spet ne najdejo nič. Moram biti precej smešen v tej pozi… Džem pa kar ne prime, marmelada hudičeva, kako primerno ime so iznašli za to tehniko, še vedno počasi lezem navzdol in kot kaže spet ne bo nič... A nazadnje pest v poči doseže svoj namen, droben skalni zobec v sicer fino polirani plati na desni pa omogoči plezalniku majhno oporo, dovolj za ponoven odriv navzgor. Še tretjega metulja na hitro zarinem v gladko razpoko, ga spotoma pomaknem navzgor, pa kasneje še enkrat, ko se na čudežen način spet zbašem nekoliko naprej. Bilo bi dobro za psiho, ko bi imel vsaj še enega, a zdaj že dosežem v poči zagozden kamen. Uff, mnogo bolje, me že zajema evforija, čeprav še nisem čez.. Še malo... In potem po desetih metrih spet prvi normalen oprimek. Juhu ! Kdo je tu normalen....? Briga me, vesel sem kot zverina, in zdelan takisto... “Miha, varujem ...!”
Soplezalec ne rabi treh poskusov. Stari maček obvlada tudi poči, čeprav je sicer bolj doma na minimalcih športnih smeri. A iz njegovih kratkih in jedrnatih izjav je mogoče sklepati, da tudi njemu ni prav lahko. Hja, kdo pa je že kdaj užival v off-width počeh, ki takole visijo ven? Če spustim kamenček s stojišča, pade precej stran od vstopa... Miha leze skoraj brez oddiha, jaz na hitro pritisnem nekaj fotk in že sva skupaj. “Prasica...!”, pravi. Zagotavljam mu, da bo plezanje v nadaljevanju tudi lepo. Takšno je vsaj ostalo v mojem spominu: še vedno precej previsno, a z dobrimi oprimki in nekaj solidnimi starimi klini, še kako dobrodošlimi na ključnih mestih. Za ostalo pa poskrbijo frendi in jebe, ki jih v pravilnih počeh ni težko uporabiti. Proti koncu raztežaja me sicer spet zmanjkuje, a je počitek zgoraj na naslednjem štantu potem toliko lepši. “Ajde stari, plezaj...”

Potem sediva pod vrhom Anića Kuka, zdelana in opraskana. Bila je borba, za razliko od čistega uživanja v Nostalgiji prejšnji dan. Zadovoljstvo je veliko, a drugačno - nekako bolj prvinsko. Plezaš nekje, koder se morda že leta ni nihče dotaknil oprimkov. Kako bi sicer ujede zložile gnezdo iz vej na stojišču tretjega raztežaja? Morda so bili celo beloglavi jastrebi, gospodarji zračnega prostora nad Paklenico... Upam, da jih nisva odvrnila od njihovega bivališča, saj je v steni dovolj prostora za vse - tako kot je dovolj prostora za popolnoma opremljene smeri in tiste druge, ki naj kljub napredku tehnike ostanejo takšne kot so. Ni treba, da jih je veliko in nikdar ne bodo hudo oblegane, saj zahtevajo drugačen, a vsekakor resen pristop. Dovolj varne jih narediš šele sam, s svojim znanjem, izkušnjami in iznajdljivostjo. In prav to je tisto, kar odpira poti in premaguje ključna mesta tudi v velikih stenah drugod po svetu.


Vražjo smer (6c, 300 m) sva 1. maja 2005 v 5 urah in pol ponovila Miha Lampreht in Pavle Kozjek.

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

3 komentarjev na članku "S prijatelji in z zatiči"

Branko Ivanek,

Kak sta se te spravla v krigle? Res sta vražja!!!


Pavle Kozjek,

Bravo, upam da bo šel še kdo preverit ! Tud ocena se bo z več ponovitvami uskladila: men je bla tista široka poka kar goveja (že dolgo nisem bil v Yosemitih, pa še tam sem rajši plezal finger cracke... :)

Pavle


Matjaž Jeran,

Smo šli preverit,

noro lepa smer, čestitam za prvi prosti vzpon, davnega 83!

Sicer pa mislim, da o nekem epskem Off-widu nima smisla govorit, vseskozi lahko udobno zatikaš pest. Sicer pa je v Yosemitih za tak raztežaj primerna ocena 6!

Toplo priporočam vsem ljubiteljem prave plezarije.

Priroroča se Camalote: 0.5, 1, 2, 3, 4, 4.5 in set jebic.

Pa fajn se mejte v eni izmed tope treh pakleniških lepotičk.

Matjaž

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti