Ali se je dogodivščina zgodila zares ali za hec, ni pomembno. Bistveno je, da smo se v resnici dobro zabavali. Kot v basni, v kateri gredo na skupno turo petelin, koza in svinja.
Četrtkova zgodba
Kraljevska špica
V troje gre lahko lažje
Ali se je dogodivščina zgodila zares ali za hec, ni tako pomembno. Bistveno je, da smo se v resnici prav dobro zabavali. Kot v basni, v kateri gredo na skupno turo petelin, koza in svinja. (Umetnost je uživati v prijaznosti koze, s humorjem prenesti kritičnost petelina, in srečati merjasca.)
Svinjsko neodločen pri določanju cilja. »Naslednji teden sem v Bovcu sam, pa se lahko v četrtek dogovoriva za skupno turo.« V tednu, ki je minil, kot bi mignil, je gore prekril nov sneg in niti danes ne vem, kam bi si želel iti z njim v aprilskem vremenu z napovedanimi popoldanskimi plohami. Po telefonu neodločno mencam, ko je treba predlagati cilj. »Takrat sem imel v mislih plezarijo. Ali naj raje preloživa najino turo?« Po vsej sili silim višje, okoli Vršiča. (Svinja natančno ve, kaj hoče, toda boji se zapletov.) Goličica? V telefonski slušalki se za trenutek sliši le ptičje petje. »Če vstrajaš…« Naivno sem mislil, da je Vršič že odprt, pa je zaradi nevarnosti snežnih plazov še vedno zaprt. No! Mrzlično raztegujem harmonike zemljevidov in pogled zapičim v Monte Re, Kraljevsko špico, ki leži (v resnici stoji in ne leži) na italijanski strani Predela. Kličem. »Pot je dolgočasna. Če hočeš…« Prav, odhajam. (Svinja je naivna, zaupljiva in nebogljena. Uboga neumnica!) »Na turo vedno vzamem s seboj Ireno. Spotoma pojdi še ponjo, bo vsak čas pripravljena.« (Petelini so pametni, ostri, spretni, natančni, organizirani, in odločni v svojih odločitvah; koze so za navidezno podrejenostjo v sebi zelo odločne.)
V zraku niso samo vremenske spremembe. Z Ireno, ki me je na parkirišču čakala že pripravljena, med vožnjo iščeva kakšno dodatno možnost za današnje razmere. Čeprav sem radio že ugasnil, se znova zasliši nežno melodijo. Nekaj je v zraku; v avtu po telefonskih frekvencah zavibrira predlog za prečenja. V Rablju je Vlado zelo prepričljiv: »Na Bovškem je bistveno manj snega. S Predela je videti ta gora v celoti zasnežena, zgoraj je veliko snega in ne bomo prišli na vrh. In v knjigi so omenjene celo strme trave. Gremo kam drugam.« (Ognjen petelin je silovit, visoko motiviran in avtoritativen, včasih pretirano dramatičen in včasih nervozen. Fanatično vztraja pri svojih stališčih in se ravna po osebnih odkritjih in izvedljivostnih študijah.) Sprva nočem popuščati, potem pa vidim, da se moram začeti preoblačiti in prepustim jima iskanje kakšne alternative. (Svinja ne vztraja trmasto pri svojem, temveč premisli, ali je njeno početje upravičeno in spodobno.) Medtem najdeta nov predlog - Predelske glave. Višinska razlika 500 m se mi zdi premalo. »Saj lahko gremo naprej, po vrhovih.« Da bomo hodili manj časa, kot ga bom porabil za vožnjo? Vprašam Ireno, kaj misli ona. (Koze včasih zadržujejo čustva v sebi. Nekatere so prilagodljive in sigurnih nog, ko nastane potreba.) Pravi, da se naj odločiva sama. Pa vrzimo kovanec. »Ne, kamor boš rekel.« Prav. V tem primeru gremo sem gor.
Raztresena svinja. Vlado že sedi za volanom. (Petelin je odločen in natančen v sprejemanju odločitev, pogosto pove svoje mišljenje.) »Teh sto metrov višje se lahko pelješ z nama. A če boš kaj pozabil, te ne bom še enkrat peljal dol.« Na hitro sem vzel vse, kar sem videl, da potrebujem. Zgoraj si obuvamo čevlje. Ojej, gamaše so ostale spodaj v avtu! »Te vseeno peljem?« Pričakoval sem slabo voljo zaradi dodatne zamude, ne pa prisrčnega smeha, ko sem tekel ponje in še po fotoaparat. Skupaj je minila cela ura, odkar smo se dobili pri cerkvi. Vlado me ponovno poskuša prepričati, da se premislim in odločim za Predelske glave. (Petelini se radi pregovarjajo in razpravljajo in dokazujejo svoje znanje.) Irena ne reče ne bev ne mev in le čaka, da nekam gremo. (Koze niso nasilne, zato pa imajo izredno pasivno vztrajnost. Lahko so v zelo dobrih odnosih tudi s petelinom.) Raztresenost me mine takoj - ne, ne; gremo sem gor! (Merjasci so z dušo in srcem pri vsaki stvari, ki se jo lotijo.)
Vršič, V. Grintavec, Skutnik, Visoka špica, Hlebec, Razor in ... No! Predelskih glav se ne vidi več!
Svinja komaj dohaja zgovornega petelina. Le na začetku smo videli nekaj rdečih pack. »Ali si videla kakšno markacijo?« »Že dlje časa ne.« Po dobri poti sledim Ireni na desno čez grapo, ki se konča s skokom v kamnolom. Nadaljevanje poti ni najboljše. V orientaciji nisem nič boljši, zato iz žepa potegnem plonk listek, fotokopijo zemljevida tega območja. (Za prašiče ni ne leve ne desne, prav tako ni umika.) Treba bo nazaj na greben… Kljub Vladovim groznim in barvitim opisom snežnih razmer je v zračnem in svetlem gozdu snega bistveno manj. (Petelini so prepričani, da imajo vedno prav in ponavadi je to tudi res.) Nenavadno prijeten je ta borov gozd, za gorski svet prav nič značilen. Zabrni telefon in v brezskrbnem čebljanju se dobro razpoloženje seli iz domačega kraja, tako da pozabimo na tujsko tarifo. Vladu so besede tekle dobro, da sem ga komaj lovil, sape in kondicije ima nedvomno več od mene. (Petelini so lahko hitri, razboriti in izredno klepetavi.) Irena, ki je ob nama težje prihajala do besede, pa je še močneje pognala v breg. (Koze so včasih nerodne v govoru, ampak vedno vnete za tisto, kar delajo in v kar verjamejo.) Nekaj časa sem prsne mišice lahko uporabljal le za močnejšo ventilacijo pljuč.
V kraljestvu kamna. Do kote 1494, ki jo imenujejo tudi Mala kraljevska špica (čeprav sploh ni špičasta), je snega malo. Razgled na Predelske glave je vsaj toliko zanimiv kot na Viševo skupino. Če hočeta - še lahko obrnemo in gremo vseeno tja gor, se pošalim. (Prašiči se včasih zdijo neotesani in veseljaški.) Na tej višini nas preseneti predvsem kamnolom. Nižje smo čutili njegovo bližino zgolj po mrežasti ograji. So postavili to žico, da ne bi kakšne živali, na primer prasci, petelini in ovce, zgrmele v prepad? Bor se tu je umaknil redkem bukovem gozdu in markacije so postale še redkejše. Nov spomladanski sneg je prekril staro jesensko listje in v pobočju skril sledove poti. Navzgor rinemo po lažjem terenu, dokler nam ne postane jasno, da smo izven poti. Vlado ima vse dobro organizirano – s seboj ima zemljevid in višinomer, za kompas pa je zadolžil Ireno. Bo določil pravo smer? (Petelin ima odlične organizacijske sposobnosti in plemenite namene.) Pri iskanju naslednje rdeče packe se zarinem v svojo smer, potem pa pridemo vkup na pravem mestu te uboge gmajne. (Zemeljski merjasec je vztrajen.)
Pridna in delovna ovca. Bukovje začenja izpodrivati ruševje. Slab znak, čeprav še ne vem, zakaj. Višinomer neusmiljeno kaže prenizko. O grozno strmih in nevarnih travnatih vesinah, ki jih je Vlado citiral iz opisa poti, zaenkrat ni ne duha ne sluha. Temu Vladu, ki se ne piše Kreslin, se zna dobro kresati pod nogami, a mu danes že od vsega začetka smrdi tlaka snega. (Petelin je sanjar in pomislili bi, da je lenuh. V resnici pa je velik delavec, ki se predaja svojim nalogam.) Ga bo gazil Iztok Gazibara, se je šalil že pri avtu… Če bi šel sam, ga bi moral vso pot, tako pa mi izdatno pomaga Irena. Njen kitajski znak se imenuje tudi ovca, ampak dostikrat pred nama vztrajno in trmasto mlelje sneg kot koza. (Ognjena koza je bolj gotova vase, z več poguma sledi svojim intuicijam in je samoiniciativna. Element ognja ji daje energijo.) Le njena stopala so žal majhna in tudi veliko lažja je od naju (zato so šli najini čevlji še globlje), pa tudi na zunaj ni nič podobna ovčki…
Poleg Gamsove matere (Madri dei Camosci) ima Viševa skupina tudi Divjo kozo (Cima di Riofreddo)
V družbi je lahko tudi zabavno. Višji sneg nam spet ustavlja korak in z njim tudi besedo. Da se v lahko družbi tudi zabavam, sem jima prej že dokazoval. Zopet poskušam s šalami, povečini sicer na tuj račun, preglasiti monotono nabiranje metrov. (Svinja je vesel družabnik in večkrat se prepušča strastem.) »S to hitrostjo bi do vrha potrebovali deset ur.« Smo v 60 minutah naredili le 120 m višinske razlike? Bore 2 metra na minuto? Kot bi bil pokvarjen višinomer; seveda mu verjamem, le nekdo provocira, da danes nikakor ne pridemo gor. Naj se Vlado le pazi, zarečenega kruha se največ poje! Gremo, dokler gre, obrnemo pa šele ob šestih, sem trdno odločen. (Svinja skuša problem rešiti včasih nagonsko.) Čez čas se pošalim: obrnemo ob šestih - na vrhu! Z ruševja, ki daje novemu snegu dovolj trdno oporo, da ne spolzi po pobočju, je pogled na hiše Rablja pod nami še samotnejši. Vlado se je za kratek čas spozabil in šel gazit naprej. (Vsi petelini slovijo po svoji delavnosti.) Spet ju moram loviti po bregu...
Kjer je doma ruševec, divji petelin. Blizu roba ugibamo, če lahko na levi splezamo nanj skozi borovje. Ne zdi se mi obetaven, a se ponudim, da grem pogledat. »Ja, ti kar pojdi!« reče Vlado z nasmeškom na ustih. Ugotovim, da poti tam ni. Ker morata naprej gaziti onadva; se mu kotički ustnic spet približajo skupaj. (Merjasci prenašajo napore z močno voljo.) »Ali je bližje vrh ali tisti oblak?« Meni se zdi oblak. In že se za kratek čas v rahli sodri oblačimo v anorake. Pri ponovnem slačenju sem neroden in nespreten, onadva sta v tem rutinirano hitra in Vlado močneje potegne naprej. (Petelin ni boječ, prav nasprotno. Če mu zraste greben, je zelo pogumen in zna žrtvovati tudi svoje življenje. In zato je dober bojevnik.) V dobri gazi se ju je dalo ujeti in končno me spet prijazno spustita naprej. Dokler nisem do pasu obtičal v snegu, sem lahko spet prvi ril po snežnih poteh v lahkem labirintu borovja; strmih travnatih vesin pa očitno ne bo. Lahko da je bil opis poti narejen po spominu. Zaslišim odločen Vladov »Danes ne bomo prišli na vrh…« Irena kot vedno izkoristi vsako priložnost, da se prebije naprej, v tlako snega. (Kozo lahko navežemo, vendar pa zna potem vleči za vrv.)
Svinje rade rinejo naprej. Z grebena ju potegne navzdol, vrh strme grape. Na vsak način rineta vanjo. Celo pot sta pravzaprav ogledovala grape sosednjih gora, tiste ki sta jih že pohodila in še kakšno na novo odkrito. Mene niso letos te grape niti najmanj zanimale. Raje občutim greben, četudi poraščen z borovjem. Izkoristim priliko, da spet pridem na čelo, da sem spet gazibara. Ker sem se višje spet zaril do pasu, je Irena prva zagledala vrh. »Izgleda še daleč.« Tudi meni se zdi precej dlje od pol ure, Vlado pa edini pravi, da do vrha le ni tako daleč. Vseeno je, če ne pridem, ampak do šeste grem dalje. (Merjasci so lahko leni in nenatančni, a se tudi z vso silo prizadevajo za dane naloge, ki jih zanesljivo izpeljejo do konca.) Pogledam na uro – časa imam še 25 minut. Stopim na 25 desetin metrov dolg ruševnat greben z 52 m višinske razlike in poženem korak. Sprva je kazalo, kot da na vrh ne bosta šla. (Koze se težko čemu odrečejo, petelini pa imajo bojevniški duh.) Točno ob šestih smo vsi okronani, stoječ ob kroni na vrhu.
Še ena žival nas je vseskozi spremljala - Jerebica
Na vrhu kar krulim od zadovoljstva. Mislil sem, da bosta na vrhu zadovoljna. »40 let hodim v gore in ti povem, da je današnji izlet popolnoma zgrešen!« Zanimiva misel. Verjamem, da pozna lepe stezice še lepših prečenj, in mu priznam, da je današnja tura bolj po mojem okusu. Moje četrtkove ture so preprostejše vendar ne povsem predvidljive. Kot na primer to, da je Vlado le prigazil na vrh. Irena je v izjavah previdnejša. (Rojeni pesimisti, celo sramežljivi, so koze zelo simpatične osebe, ki imajo rade umetnost in naravo in se radi razvajajo. So zelo kreativne, kulturne in lepih manir in zelo pozitivno vplivajo na druge.) Čestitam jima za potrpežljivost, za prenašanje popoldanskih ploh mojih besed… pa tudi za vrh. »V spodnjem delu bomo že v temi, takoj moramo iti.« (Petelini so zapovedovalni, nestrpni, pa tudi pogumni, redoljubni in imajo čut za varovalnost.) Vlado, ne še, oddati moram telefonsko poročilo. Kako se imamo? Odlično! Zadovoljen sem na vrhu, onadva pa bosta verjetno jutri. Po nekaj dneh je vsak zadovoljen z opravljeno turo. Tudi v slušalki slišim napoved za bližajočo se temo. Sončni zahod je v gorah vseeno lažje napovedovati kot vreme. Pred koncem telefonske zveze se še pošalim: verjetno še ne veste, da me noč ponavadi ne ujame, kadar v nahrbtniku nimam baterijske svetilke. (Svinji dajejo njene lastnosti priložnosti kot komiku, klovnu ali pevcu.) Naša gaz občasno izgine na mestih, kjer smo hodili po vejah borovja. K sreči je pot dovolj strma, ko našo gaz dodatno preorjemo. Če sem prvi del sestopa do kote 1494 časovno ocenil dobro, sem zato drugi del dobro zgrešil. Bolje, kot da bi zgrešil slabo. S tempom smučarskega vijuganja v cikcaku poti smo precej hitrejši in zato pri avtu cele četrt ure pred sončnim zahodom.
Na koncu pri koritu vsi zadovoljni. Izleta še ni konec. Ob pijači pri avtu še klepetamo do poznega mraka. Vse slabe ocene za današnjo izbiro cilja sem že pozabil in dam se prepričati za večerjo v Bovcu. (Merjasci le redko kuhajo zamero in so zabavni in dobrodušni ter bodo spregledali napake drugih za ceno usklajenosti družbe v kateri so.) Na vožnji preko Predela se mi zdi, da je neizraziti odločnosti in navidezno nemočnemu vztrajanju pripomogla tudi drugačna glasba, ki sem si jo med pripravljanjem gorske opreme vrtel na sredo zvečer. Namesto običajnih umirjenih ženskih vokalov sem navil blues Roberta Lucasa in Johna Lee Hookerja. Dolgo v noč se hranimo (uživamo v hrani in pijači) in se ponovno smejimo nekaterim dogodkom. (Merjasec je lahko zajeten zaradi preobilne hrane in pijače.) Govorimo tudi o jutrišnji otvoritvi razstave na Reki. (Vsekakor se petelini s svojo živopisnostjo in protislovnostjo ne pustijo spregledati in lažje naredijo dober ali slab vtis, kot nobenega.) In Vlado ima o Ireni veliko pohvalnih besed. (Razen tega, da koze vedno vstanejo z levo nogo, so lahko očarljivi spremljevalci.)
Oran Tar. Saj vem. Ni šlo za cilj, za goro. Vsak si po svoje predstavlja, kaj bi želel na poti doživeti in zato temu primerno izbira cilje. Vsem se je godilo malo drugače, kot smo predvidevali. Dobra sta bila, ni kaj! Mogoče pa bomo šli še kdaj skupaj. (Petelin in merjasec imata nekaj skupnih interesov, sta brez globljega osebnostnega razumevanja, vendar občasno sodelujeta po potrebi.) Ne mogoče – gotovo! Pa tudi energetski ključ Oran Tar bom ob priliki vzel s seboj.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Viri:
Majda Planinšek, Kitajski horoskop
Kwok Man-ho, Kitajski horoskop
Reid Lori, Kitajski horoskop
Svetovni splet
Besedilo in fotografije: Iztok Snoj
"Desne" fotografije: Vladimir Habjan