Trikrat zaporedoma sem se namenil na veliko goro nad Vršičem, a sem vsakokrat stal na drugem Velikem vrhu. Nekaj skupnih podrobnosti je bilo pa manj očitnih.
Četrtkova zgodba
Trije Veliki vrhovi
Po občutku v treh četrtkih
Trikrat zaporedoma sem se namenil na veliko goro nad Vršičem, a sem vsakokrat stal na drugem Velikem vrhu. Nekaj skupnih podrobnosti je bilo pa manj očitnih.
V tretje gre rado. Na vožnji proti Vršiču me je na tretjem zaporednem odcepu za Begunje premagalo in zavil sem na lokalno cesto. Ko sem se peljal mimo tovarne, ki so jo zapuščali še zadnji delavci, sem bil še okoren v razmišljanju, potem pa mi je ozka in vijugasta cestica v Dragi razgibala lene možgane. Jasno, nisem pomnil, da bi bil kdaj na Begunjščici. Zadovoljen in pravkar podprt (ali obratno: pravkar podprt in zato zadovoljen) sem jo mahnil proti gori, na katero sem se lani odpravljal že dvakrat. Pred natanko letom dni smerokaza za Debelo jelko niti nisem bil opazil, čeprav je bil dvakrat večji od ostalih štirih. Takrat sem bil pozoren zgolj na svežo gaz v novo zapadlem snegu. Glavno je, da sem danes prepričan v uspeh.
Duh je tisto prvo, vse povzročujoče v človeku. S pojmom duh razumemo običajno: misli, predstave, ideje, domišljijo, prepričanje, nazor, mnenja, z eno besedo – mišljenje, vaše mišljenje. … Čeprav samo po sebi utemeljeno prepričanje (vednost iz spoznanja) in sugerirano prepričanje (vera, nevednost, domneva) izvirata iz različnih virov, pomenita vendar v svojem učinku isto: sta vsemogočni in po svojem smislu oblikujeta življenje. (m)
Padlo drevo. Med hojo gledam navzgor, katero drevo bo največje, najvišje in najdebelejše. V tem pridem do ogromnega in zelenega starega drevesa, ki je ležalo čez neznatno potko. Že vso je poraščeno in še vedno mogočno. Stlačim se v njegovo sredo, kjer so mu za pot izžagali prehod. Po desetih letih (kot so mi kasneje povedali domačini) se mi zdi še vedno živo. In res! Na njem rastejo manjša drevesca, grmovje in mahovje. Le koliko energije se je uskladiščilo v letih njegove rasti. Nekaj se je mora pretakati vzdolž debla - kot bi ta hip tekla tudi skozi mene. Spomnim se še enega razloga, zakaj sem danes zavil k Begunjščici. Prejšnji četrtek sva se s Tino na Triglavu pogovarjala o njeni mami Svetlani, ki je lani padla na tej gori in se smrtno ponesrečila. Že visoko nad Roblekom, na grebenu, si med potjo poskušam predstavljati kraj, kjer bi se lahko zgodil tisti tako nesrečni slučaj. In prav je, da se spomnim tudi vseh mam, ki so nas naučile hoditi v gore.
Tudi v novorojenčku deluje čisto določen življenjski nazor, katerega kakovost je rezultat razvojne stopnje njegovega prejšnjega življenja in katerega posledica je življenje otroka. Na ta otrokov življenjski nazor neposredno vpliva seveda tudi mati. (m)
Tisti neznaten, komaj zaznaven, a dober občutek, ki mu gre zaupati… Z vrha jo mahnem na drugo stran gore, v brezskrben sprehod po lahkem travnatem hrbtu, na katerem premišljujem, kaj sedaj počnejo domači. Na robu, kjer se je treba spustiti k Prevalu, me malo stisne v ozki in navidezno nezahtevni škrbini. Tu se mi noga ne sme zatakniti, da se ne prevrnem naprej, v smrtonosne prevale po grapi. Pa še skale so dobro namazane z zemljo. V polovični svetlobi večernega mraka postanem dvojno previden, potem pa me nižje v gozdu kljub prižgani svetilki preseneti spolzkost zamazanega ledu. Zgornji del grabna pod Prevalom prehodim na slepo, dokler šum vode ne postane močnejši. Slap mi z bučanjem sporoča, da si bom nujno moral poiskati pot. Lazenje po levem bregu me pripelje do spoznanja, da veliko moči nimam več za nadaljevanje te blodnje. Sprostim se in nogam pustim, da sledijo občutku. Malo višje prebredejo vodo in se zagrizejo v desni breg. Vodi jih prepričanost in gotovost. Na dobri poti skozi Medvodje, ko se med ogromnimi balvani in skalami spuščam tudi s pomočjo klinov in jeklenic, ugotovim, kako pomembno je bilo najti to pot. V brezskrbnih korakih po Dragi imam občutek, da nisem sam, da tudi pri iskanju poti v grapi nisem bil sam.
Vsakomur, ki premišljuje, je jasno, da sila, ki je vse, kar biva, ustvarila in ki nenehno vse ustvarja, mora biti. Tej sili bomo dali ime prasila. Njen izvor je za nas skrivnost. Nje same ne moremo nikjer videti, le njene učinke opazimo vsepovsod. Ker je prasila vzrok in izvor vsega, kar je in biva, skriva v sebi najvišjo inteligenco in torej najvišjo duhovno moč, največjo vednost, popolnost, vsemogočnost. Je resnica, ki se sama ohranja in ki je ne more nič uničiti. Različne religije imenujejo to silo bog. (m)
Prežagana Debela jelka
Narava ima vselej prav. Ko se naslednji četrtek ponovno peljem proti Vršiču in njegovi veliki gori, pomislim, da bi se tudi tokrat ob izbiri današnjega cilja raje prepustil občutku. Zato se na koncu gozdne ceste v dolini Mlinci sprašujem, kakšen občutek me je pripeljal v bližino Kepe, zavito v oblake. Usedem se nazaj v prijetno topel avto, tako primerno obrnjen v smeri doline. Malo še ogledujem zemljevid in opazim, da je v smeri Kranjske Gore svetleje. Nemudoma vžgem avto - še imam čas za drugo vršiško goro, Mojstrovko! Na prelazu je primorska stran svetlejša, bolj odprta, Grebenec me že vabi, torej… debelo pogledam, ko ni v prtljažniku čevljev! Ostali so pod Kepo. Po dobri uri in pol zavzete vožnje sem drugič na tistem koncu gozdne ceste. Preveč sem se prepuščal vplivu vremena... Kadar ob lepem vremenu opazim vsako podrobnost narave, poslabšanje vremena naenkrat postane pomemben detajl. A sedaj me mrzel in vlažen veter nič več ne moti, ko jo uberem po strmi potki, mehko posuti z jelovimi in smrekovimi iglicami. Takšno je bilo vabilo za meni še neznani in v oblakih skriti del gorskih kotičkov.
Vse vidno, vse materialno, vse z našimi petimi čuti zaznavno se nam zaradi tega zdi kot pravo, obstoječe in resnično, vendar predstavlja le odsev idej prasile. Potemtakem vse materialno v resnici ne obstaja, vse duhovno pa je edino resnično, obstoječe in delujoče. (m)
Veliki Kurjek. Za Kepo sem prepozen, Dovške Babe me pa ne mika jagati. Na karti so me pritegnila imena: bližnji greben Kurjekov, Kurji vrh nad Martuljkom in natanko nad menoj - Visoki Kurjek. Belina novega snega močno bode v očeh. Pred leti je v tem delu Karavank izgubil življenje eden mojih boljših profesorjev, Rajko. Dober trenutek, da se spomnim nanj, da spoznam gorsko področje, ki ga je imel rad, ga velikokrat obiskoval in v katerem je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. V oknu pod oblaki je za hip v smeri Vršiča videti lepše vreme, a sem tu, na meni neznanih poteh, zadovoljen. Zadnja strmina na Gubno, od koder se občasno vidi Visoki Kurjek, je samo še rutina v motoričnem postavljanju nog. Ni bila volja tista, ki me je pripeljala na vrh, ampak prepričanje.
Volja in prepričanje se spopadata med seboj. Čim bolj se človek trudi, da bi dosegel zaželeno, tem prej zmaga njegovo obratno delujoče prepričanje. … Le prepričanje ima ustvarjalno moč, da se manifestira samostojno po svojem smislu. (m)
Okno v drug svet
V tretje ne gre rado. Nova sreda, novo pripravljanje opreme za turo na veliko goro nad Vršičem. Pa je v četrtek dopoldan poslabšanje vremena Zahodne Julijce že zavilo v oblake. Na vožnji proti severu me potegne še bolj na vzhod, na Štajersko. Tokrat me je sredina želja po Prisojniku na četrtek odpeljala od njega najdlje, skozi Podvolovljek in proti vzhodnim grebenom Ojstrice. Gozdno cesto proti Podvežaku so danes gozdarji zaprli, da jim je služila njenemu prvotnemu namenu. Tudi proti Ravnam zaradi snežnih zametov z avtom ne gre bistveno dlje. Primoran sem v pristnejši stik z naravo. Višino bi rad pridobival hitreje, a se položna peš cesta proti Vodolam precej vleče. Ob njej stoji znak – v naravo hodite čisti, iz nje očiščeni! Prepričanje, da bom danes na enem od vrhov, me je peljalo proti Dleskovški planoti.
Želja se mu izpolni enostavno kot darilo. Če je bolan, bolezen izgine zaradi pravilnega duhovnega obnašanja kar sama od sebe, brez zavestnega sodelovanja. In je zdrav. Pri poslovnih zadevah pravilno ukrepa, ne da bi se karkoli trudil. Pri umetniškem ustvarjanju pridejo prave misli same od sebe. In tako naprej. Iz tega vidimo, da se želja ne uresniči neposredno s človekovim hotenjem, ampak neposredno z notranjim prepričanjem, ki mu je sleherno človekovo hotenje nepotrebno. Prepričanje samodejno uresniči zaželeno. (m)
Ključ do preobrazbe. Pred leti sem se poleti čez dolgo in ozko planino zlahka sprehodil, danes pa je ojužnjen sneg nizko začel mehčati mojo voljo. V kotanjah ga je ostalo dovolj, obvoze oziroma obhode iščem po kopnem brezpotju smrekovega gozda. Ne vem še, kakšen vpliv bo imel danes ključ Tae Morei, če bo sploh imel kakšnega. Moti me hrup. Ustavim se, da ugotovim, od kod prihaja, pa je okolica povsem tiha; niti ptičev ni slišati. Tisti hrup zaslišim v sebi. Če se ga hočem rešiti, se moram znebiti predvsem svojih hrupnih misli. Utišati poskušam svoj preglasen ego s prevelikimi potrebami in premočnimi željami, da bi ujel neznatne namige o pomembnejših življenjskih stvareh. Monotono ugrezanje nog pa zaenkrat ubija le fizično moč.
Toda znanje in vera sta nasprotna pojma. Čim bolj razvit je človek, tem manj lahko veruje, tem večja je njegova potreba po spoznanju. Po spoznanju hrepeni, želi postati poučen in prepričan. Na mesto vere stopi povsem samoutemeljeno prepričanje, na mesto nevednosti vednost, ki izvira iz spoznanja. (m)
Tretji Veliki vrh. Trije avtomobili so bili parkirani spodaj. Verjetno so šli čez Ravne, tu ni svežih sledi. Pozoren postajam le na teren, na sneg med borovjem, dolinskim mislim pa pustim, da počasi zdrsnejo iz glave. Stoj! To ni prometni znak, ampak na drog je pritrjena spominska plošča. Leta 1950 je na tem mestu Mimo pokopal plaz. Naokoli ni vesin ali strmih sten; zgolj nekaj metrov pobočja je snegu zadoščalo, da je splazil! V mislih sem še pri Ojstrici, ko pred menoj zraste nova gora - z borovjem prekrit Veliki vrh. Poskušam jo ignorirati. Na Pragu se z desne poznajo sledi današnjih stopinj in vidim, da nisem edini, ki se je odpovedal Ojstrici in se prepustil čaru Velikega vrha. Ta bo danes zame pravi!
S spoznanjem se v človeku volja prasile izrazi kot želja. Prav tako, kot prej nezavedno, si zdaj želja v človeku zavestno prizadeva za izpolnitev. Izpolnitev njegovih želja pomeni hkrati njegovo zavestno srečo in njegovo zadovoljstvo. Zato pazi človek strogo na to, da se vse njegove želje izpolnijo. (m)
Tudi glasu vetra je treba prisluhniti. Jugozahodnik, ki je bil v dolini še topel, se je na teh višinah precej ohladil. Velik kup kamenja na vrhu daje v močnem vetru rahlo zavetje. Namesto skromnega možica so zgradili veliko piramido. Lahko bi se vrnil drugje, ker je bilo dobro pohojeno na drugo stran gore. Veter mi nekaj tuli okoli ušes. Iz žepa potegnem zemljevid, na katerem hočem preveriti to možnost sestopa po alternativni poti. V tem mi veter razprši še zadnji dvom, kje naj se vračam, ko mi s karte odtrga skrajno in zatrgano gubo od tega področja. V samoti se v neznanih razmerah raje vračam po znanih poteh.
Spoznanje resnice pa je v spoznanju zakonov življenja. Kolikor človek zavestno prodre v vladanje duhovnih zakonov nad vsem dogajanjem, toliko spozna tudi njihovo harmonično in želje izpolnjujoče delovanje ter postane sposoben, da vedno bolj izključuje svoje človeško hotenje, ki poraja prav nezaželeno. (m)
Ojstrica in Grintovci
Včasih so rezultati le navidezno drugačni od pričakovanj. Tudi, če bi hotel, ne bi mogel ubežati spominu, da bodo Janeza pokopali jutri. Cel teden je bila to najglasnejša novica. Je bil tudi razlog, da sem si s seboj vzel vilinski ključ Tae Morei? Me je zdaj na Pavla spomnil simbol? Slovensko ime Vstajenje sem tako rekoč spregledal, ko sem bral njegovo razlago. Vzel sem ga z drugačnimi pričakovanji, a sem občutil predvsem utrujenost, ki me je presenetila kljub majhni višinski razliki. Vprašanje je tudi, koliko moči so mi pobrala nova spoznanja. Verjetno bom šel naslednji četrtek zopet v gore, po nove izkušnje in spoznanja, obudit stare in delat nove spomine.
V življenju nikoli ne moremo natančno vedeti, kaj bo. Zato tudi ne smemo skrbeti, kako in kdaj se bo kaj zgodilo. In tako se zgodi to, kar si želimo. (m)
(m) Martin Kojc,
Učbenik življenja; 1935