Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čari Triglava

Vzpon na čarobno goro je že sam po sebi doživetje, nekaj pa so k dogodivščini dodali tudi drugi ljubitelji carja gorá.

 

Četrtkova zgodba

Čari Triglava

Ko se prepustiš toku dogodkov

 

Vzpon na čarobno goro je že sam po sebi doživetje, nekaj pa so k dogodivščini dodali tudi drugi ljubitelji carja gorá.

VršičNenavaden četrtek. Na vršiških ridah sva srečala prve tri pare nog, potem pa so se ti pari začeli hitro množiti; na koncu je bilo teh nog kakih 180 od 30 psov in približno toliko njihovih vodnikov. Sami lepo vzgojeni in šolani psi s prijaznimi lastniki. Sreča, da nimam psa, jim ne bi bil v ponos… Oče je začel, kjer je ta pasja družba končevala – na odcepu pešpoti pod Kočo na Gozdu, mene pa je avto zapeljal navzgor, na najnižjo točko, imenovano prelaz. Pohodne palice, ki se včasih med hojo zlahka zložijo, se na parkirišču niso in niso dale raztegniti. Na pomoč sem brez uspeha poklical celo vojsko, ko je nekaj starešin mimo na sprehodni vaji pripeljala vojakinje z Erjavčeve koče. Spodnja teleskopa sta popustila jezo šele v primežu avtomobilskih klešč. Ampak zakaj bi bile palice name jezne; jim nisem očistil notranjih cevi?

Prisank in Triglav; vmes vrh RazorjaČuden Razor. Vzpon na Malo Mojstrovko 10. marca, na dan mučenikov, pri 10 stopinjah pod ničlo ni bilo mučno niti posebno moško dejanje. Sem si nadejal kak Čudež, Erah Anu, ko sem si doma sličico tega starega keltskega simbola zataknil v denarnico? Med čakanjem na sončni zahod, ki vsak četrtek zamuja nekaj minut dlje, sem slikal Prisank in Razor.

Naslednji dan sem slike že kazal Gustiju. »Kaj ne vidiš, da to ni Razor, ampak Triglav? Z vrha bi moral videti celo Kredarico.« Butelj, nisem ga prepoznal! Kaj sem pa gledal? Mi bo sedaj sploh kdo verjel, da sem bil zares na Mali Mojstrovki? Ta moja izjava bi se lahko uporabila za tehten dokaz, da sem si vse skupaj izmislil in si sliko sposodil pri prijatelju. Po skrbnem pregledu povečane slike sva za čokatim in možatim Prisankom, za obsežnim in mogočnim Prisojnikom, le videla Razorjev vrh. Ah, vidi se tudi Kredarica! Naslednji četrtek bi šla tja gor, sem mu predlagal. »Če me ne boš gonil, tako kot sem lani jaz tebe, bom zmogel,« sem dodal.

 

Nad streho Pastirskega stanu
Nad streho Pastirskega stanu

Vztrajno in počasi z vso to težoIznenadena na polnem parkirišču. Ker to ni polovična tura in zahteva celega Iztoka, sem vstal dve uri prej, kot za v službo. Pred sedmo zjutraj na koncu Krme ne dobiva več praznega parkirnega prostora. V takih primerih je v avtu dobro imeti sopotnika, kateremu naprtiš zamudo in lopato za kopanje parkirnega mesta v snegu, četudi ni bil nič kriv. Še dva avta sta pripeljala mimo gor in takoj dol, ko sva si zadrgovala gamaše. Potežkam nahrbtnik. Zvečer sem vanj v nekaj minutah zložil vso opremo, potem pa sem jo pol ure prekladal ven in notri, računajoč, kako se znebiti ubogega kilograma teže. Težo sem zbil na sedem, eno od ljudskih števil.

 

Vse naokoli že poznamo. Glej blizu!Neobičajno počasen tempo. Gusti bi hodil hitreje, pa skrbno ustavljam vsak najin korak. Pomagam si z gostim govorjenjem, da se ne bi preveč zavzeto gnala navkreber. Letos je moj cilj priti, in ne kako hitro priti. Za seboj zaslišiva kašljanje. Mogočno in bobneče pokašljevanje, ki ga ne zmorem ne zdrav ne bolan, je znak, da naju bo nekdo kmalu dohitel. Trojica moških iz drugega zapoznelega avta z očmi strelja natanko pred njihov naslednji korak; najvarneje se jim je s poti umakniti. Četrta, ženska, jim sledi malo težje in zdi se, da si ne sme privoščiti napačnega vdiha, kaj šele izdiha. Se jo hočejo za prihodnjo turo znebiti? Na zadnji strmini do stana še vedno ustavljam najin korak.

 

Pogled za zasledovalci? Veliki Draški vrh, Tosc in Vernar
Pogled za zasledovalci? Veliki Draški vrh, Tosc in Vernar

Družba pred kočo je že razgreta od soncaNepričakovano hitra. Pri Pastircih počiva tovarišija, razgreta od prvega sonca. »Sedaj bo pa matranje,« slišim izkušeno planinko. Napor je nekaj drugega kot trpljenje, popravim, medtem ko se odpravljajo dalje. Vse kaže, da mi bo na današnji turi jezik tekel hitreje od nog. Med glasnim premišljevanjem o Malem Draškem vrhu se mi beseda zatakne v grlu. Za nama je prigonila ženska iz prvega zapoznelega avta in očitno pustila moža daleč za seboj. Videti je, da ga niti ne misli čakati. Majhen moški egoizem mi prišepne – še dobro, da sam nimam take žene. Gotovo bi jo veselo, brez mene mahala po gorah; če bi me zgrabilo v križu, bi mi potem manjkalo kar dvoje… Pred stanom zamenjamo stojišča, midva pa začneva umirjeno dohitevati trojico trpečih. »Vama pa ne gre slabo.« Kako sem lani utemeljeval ta odločno miren tempo? »Ker sva moška v krizi srednjih let,« se spomni prijatelj. Gospe sta obdržali usta odprta - no, popoldan na Kredarici sta mi bili besedno spet povsem konkurenčni. Dobra in zabavna družba vedno dobro dene!

 

Eden od huskykevPasje podrobnosti. Med hojo merim, računam in štejem, koliko korakov je potrebnih za današnjo turo. Glede derez je imel Janez prav. Za celoten vzpon in sestop bom potreboval približno 30.000 korakov in škoda bi bilo, da jih tistih nekaj ključnih korakov ne bi zmogel zaradi dveh kilogramov železja, ki bi ga pustil doma. Na podih pod Ržjo srečavava prve povratnike. Husky je prvi; zadovoljno se valja po snegu, potem še po govnu, ker ga ne vidi lastnik. Izza ovinka priteče še drugi pes, pravzaprav psica. Verjetno tega moj sopotnik še ni vedel, a danes vsako srečanje izkoristim za prijeten počitek s klepetom o navidezno pomembnih rečeh. Vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese. pravi slovenski pregovor. Lastnik obeh psov ima okoli pasu širok in močan trak. Pravi, da sta ga psa navzgor vlekla, vendar ne na najstrmejših delih; to je nevarno. Morda je v mojih očeh opazil iskrico navdušenja, ker je še dodal, da je z njima zelo, zelo veliko dela. Nad Kalvarijo mi zmanjkuje zraka, tudi po pasje kratka in hitra sapa mi ne pomaga več. Verjetno se je tudi kri preveč zgostila in popijem zadnje požirke zeliščnega zavretka. Izlet, na katerem v odprti koči točijo mrzlo pivo in topel čaj, je strašno udoben. Na klopcah pred domom je veliko smučarjev, ki se navidezno dolgočasijo, verjetno pa čakajo le na kakšno kost, ki bi jo lahko glodali.

 

Na grebenu med Malim in Velikim
Na grebenu med Malim in Velikim

Najini prvi koraki proti vrhuNavidezno brezbrižna publika. Menda je šel danes na vrh en sam. Janeza sem po telefonu preslišal, da je z njim Nejc. Jasno - če je upokojen, kje pa če biti drugje, kot doma? Ali se pa žena še ni povsem navadila, da bi bil vseskozi pri njej doma. Gartnerja sta človeka, ki sta veliko let živela s to goro. Kmalu za nama pride moževa žena, sama kakopak, in naroči kavi in čaj. Janez naročeno prinese nama. »Ne, to je vse zame,« se oglasi žena. Janez se začudi. »A niste skupaj?« Kje pa, takrat še nismo bili. Gusti me že sedmič vpraša, če danes resno mislim iti na vrh. Je to znak, da se moram že pripravljati za vrh? Pozna mojo kondicijo, ve da sem to zimo delal izlete z največ tisoč metrov višinske razlike, ve da poznam goro, celo razmere so idealne; ne ve pa, da sem si naredil idealen načrt, in pozabil je, da tudi gora dobro pozna mene. Gora ni nora, ona ve, da grem gor! Smučarji pa, kot da nas treh ne opazijo…

 

S Tino na vrhuJe ključna lepa oprema? Ničesar ne puščam v koči. No, razen kevlarskih palic. Če danes ne zmorem z nahrbtnikom, bolje da sploh ne grem. Ženinega moža še vedno ni na spregled, ko se z moževo ženo dogovorim, da bova skupaj osvojila vrh. Dobro se bova dopolnjevala – navzgor bo ona pazila na moje noge, navzdol jaz na njene. Z Gustijem bi šel počasneje, a me je zagrabila evforija. Nad največjo strmino Malega za hip tehta, če bi obrnila (prav, pa dajva, ji rečem), potem pa nama je spet steklo kot po… masleno zmehčanemu snegu? »Dereza!« jo slišim na Velikem. Ne gleda v svoje noge in sklepam, da nima več težav, zato stopim naslednji korak. »Vaša dereza!« Nenavadno, kako se mi je snela na golih skalah, da tega nisem občutil, nenavadno, kako je obstala na tistem mestu in ni odletela v globino. Po golih skalah pripraskava na revno zasnežen vrh. Morda bo zaradi teh dereznih raz na stopih poletnim planincem manj drselo. S Štajercem, ki je pri stolpu že dlje, smo odlične volje. Koliko opreme ima šele on! Samovarovalni komplet, odličen plezalni cepin, čelado in še bogatejše založen nahrbtnik. Pred uradnimi, posamičnimi posnetki naredimo nekaj skupinskih, neuradnih.

 

Zadnja strmina; v ozadju Bohinjske gore in Krn
Zadnja strmina; v ozadju Bohinjske gore in Krn

Kje sta Kredarica in Krma?Saj ni bilo tako nerazumljivo. Sestop zahteva manjšo porabo energije a večjo pozornost. Prečnica na Malem je bila navzgor grede sitna. V stopinjah po ojužnenem snegu praskava do skal, ki niso dajale gotove podpore, cepin pa tudi ni dobro služil svojemu namenu. Šlo nama je korak za korakom, vse pod budnim očesom za daljnogledom mrtvo hladnega moža (kot sem izvedel kasneje). Pod steno si čestitava in se predstaviva. Lahko bi se tikala, pravi Tina. V zmagoslavje visoko dvignem roke. Nisem vedel, kako naporna bo kratka strmina do koče, kjer bom porabil še zadnje ostanke kisika v krvi. Pri koči Tini ponovno čestitam. Razumljiva postane tista njena solo hoja, tista močna privlačnost vrha Triglava. Tudi Doretu je treba čestitati. Verjetno potrpežljivo čaka, da bo enega izmed nas, planinskih avanturistov, enkrat minilo hlastanje za novimi in novimi gorskimi podvigi, da bomo znali videti še kaj drugega kot vrtoglavo visoke vrhove. Pomislim še na Ano v dolini, ki se tudi nikdar ne vpleta v izbiro mojih četrtkovih dogodivščin in tudi verjetno čaka, kdaj bo pa mene minilo!

 

Zvon najlepšega glasuVsi naenkrat oživljeni. Gusti ni vedel, da imam tudi danes s seboj simbola Erah Anu in Mon Teroa. Že tretjič mu dopovedujem, da se vračava šele deset čez peto in nič prej. Vzel sem si dve uri časa, da se mi s pitjem in jedjo nateče kanček energije. V tem času se z druščino, ki bo prespala na skupnih ležiščih, zabavamo ob namigovanjih, ki jih je po najinem odhodu na vrh sprožila pred kočo sedeča in nenadoma oživljena smučarska družba. Planinsko domišljijo jim razvnemajo sočna namigovanja; sprašujejo, če sva obiskala tudi Staničevo zavetišče itd. Kakšne podrobnosti na koncu pridejo na dan – da je šlo Tini za menoj lažje tudi zato, ker je gledala v povsem enake čevlje, kot jih ima Dore... Ob uri moram prijatelja celo spomniti na čas za povratek. Za slovo grem zvonit in zvonilo mi je tudi v glavi, ko sem z njo po nerodnem trknil v zvon. Čaka naju dolg, gotov sestop.


Ob osmi zvečer stoji sredi Krme počez na cesti kamper, pred katerim si nemški par kuha večerjo. »Ali želita mimo?«, vprašata po angleško... Poskušala sta obrniti na malo širšem delu, a sta obtičala zagozdena v snegu. Prednji del vozila jima pomagava zriniti v smeri vožnje navzdol. Zjutraj jima ne bo treba iskati pomoč, šla bosta lahko, šla, naravnost na Kredarico!

Erah AnuV čudeže ne verjamem, oni vendar se dogajajo

Po definiciji je čudež tisto, kar se našemu razumu zdi tako nemogoče, da smo prepričani, da ne more obstajati. Čudeži naj bi bili nenavadni pojavi, ki bistveno odstopajo od naših ustaljenih miselnih predstav o naravi resničnosti. Zanje ne moremo najti ustrezne razlage na podlagi svojega znanja o naravnih zakonitostih. Beseda čudež odslikava vse pridobljene omejitve našega uma.
(Marjetka Jeršek, KanDeLar Dve)


Besedilo in fotografije: Iztok Snoj
Fotografije na desni: Avguštin Starič

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti