Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tam, kjer je tesno in buči

sreda, 23. marec 2005, ob 00:00, Miha Pavšek, ogledov: 1957

Kako je zadnje dni spet vse lepše, ko je svetli del dneva »premagal« temnega in toplota mraz. Za praznični konec tedna pa se bo, po stari navadi spet skisalo...

Tam, kjer je tesno in buči


V nedeljo nekaj čez poldne, ko je stopilo Sonce v ozvezdje Ovna, smo zakorakali še v astronomsko pomlad. Kdor tega ne vidi, mora pač vsaj slišati, saj je jutranje ptičje petje v zadnjem tednu naravnost hrupno, vsaj v primerjavi s preteklimi, ko je zima opletala z repom. Nekaj dni bo vreme še zdržalo, za konec tokrat za velikonočni ponedeljek podaljšanega vikenda, pa bo precej bolj spremenljivo, podobno aprilskemu, le da z nekaj manj toplote. Razen na prisojah je površje še precej hladno, morda potrebuje prst v teh dneh bolj kot toploto nekaj moče, ki pa jo bomo gotovo tudi deležni. Za kakšne večje podvige, v mislih imamo visokogorske, torej ni prav dobrih obetov (čeprav je sneg zdaj že prav dobro uležan in predelan), še vedno pa nam ostajajo številni griči, hribi in gore pod gozdom. Če le ne bo preveč pirhov, šunke in potice!

Zadnje dni marca in v začetku aprila, ko je taljenje snega na višku, zaživijo v vsej svoji lepoti tudi številni vodni pojavi in z njimi povezane oblike površja. Ker drevje še ni olistalo, so zdaj precej bolj svetle tudi tiste naravne znamenitosti, ki so v »zeleni« polovici leta kljub višjemu soncu precej bolj temačne. Zato se bomo za praznični konec tedna odpravili na potep v Blejski vintgar, znamenito sotesko na reki Radovni med Podhomom in Blejsko Dobravo. Obe naselji sta tudi najprimernejši kot izhodišči za ogled te enkratne zavarovane naravne znamenitosti, vanju se lahko pripeljemo z avtom oziroma avtobusom, z nekaj dodatne hoje pa tudi z vlakom. Od železniške postaje v Žirovnici je prek mostu zajezitvenega jezera za HE Moste do vstopa v sotesko namreč le slaba ura hoda. Če na Jesenicah prestopimo na sicer manj pogost vlak proti Bohinjski Bistrici, pa izstopimo kar na železniški postaji v enem od obeh že omenjenih izhodiščnih naselij.

Predlagamo vam, da se odpravite skozi Blejski vintgar z zgornjega konca, torej s Podhoma. Naj nam ne bo že na začetku odveč plačati vstopnino za dobro vzdrževano in opremljeno pot skozi zahteven svet, za kar so zaslužni člani turističnega društva iz Gorij, saj je znesek nekajkrat nižji kot je poletna parkirnina ob Bohinjskem jezeru ali približno za polovico kino vstopnice. Tamkajšnja predstava pa bo gotovo bolj zanimiva, kot tista v kinu. Na dober kilometer in pol dolgi poti skozi 200 in več metrov globoko sotesko se moramo stalno izogibati skalnim previsom, pod katerimi vodi pot. Ta bo ob bučni podpori voda na trenutke lepša in bolj napeta, kot so še tako dobro »zmontirani« in računalniško obdelani prizori iz nekaterih filmskih uspešnic. Na vsej poti skozi razširitve in zožitve, na kateri se prebijamo mimo brzic, slapov in tolmunov, bogatih s postrvmi, zdaj na enem, zdaj na drugem bregu, se nam bo postopoma »odvijal film« o rojstvu tega prvovrstnega naravnega spomenika. Za razlago nastanka Blejskega vintgarja potrebujemo nekaj domišljije, morda celo kanček fantazije.

Ko je pred več deset tisoč leti bohinjski ledenik zajezil manjšega triglavskega, ki je prihajal po dolini Radovne, je nastalo ob taljenju ledenih mas za njegovim bočnim nasipom v Gorjanskem kotu manjše jezero. Jezernica je začela odtekati na najnižjem delu obrobja med hriboma Hom in Boršt proti Savi Dolinki, katere rečno korito je bilo še nekoliko nižje kot je danes. Odtekajoča voda se je tako tisočletja vrezovala v odporne sklade apnenca in izoblikovala čudovito sotesko ali vintgar. Različno strmi in široki deli so nastali kot posledica sprememb v poteku kamninskih pasov, ki prečkajo območje soteske. Najlepšega med slapovi, imenovanega Vintgarski šum, bomo spoznali prav na spodnjem koncu naše poti skozi sotesko, ki pa jo lahko še malo potegnemo. Vsem, ki se vam bo zahotelo še razgleda proti Karavankam, Blejskemu in Gorjanskemu kotu, Kašariji in Deželi priporočamo, da zavijete na spodnjem koncu soteske na desno in skočite še do cerkvice sv. Katarine nad Zasipom, odličnega razgledišča za prej omenjene dele »Avsenikove« dežele. Zdaj veste kaj, poleg glasbenih sestavin seveda, je še potrebno, za nastanek svetovnih »zgornjekranjskih« uspešnic - na Roblek in Golico pa skočimo kdaj drugič!

Gorniški pozdrav, Miha


eXTReMe Tracker