Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Glava Kumleha Pišenskega

Za gore, ki bodo stale tam še tisočletja, je napovedano slabo vreme; medtem bo v CD redek glasbeni dogodek s Stradivarko Stefana Milenkoviča. Odločitev je preprosta, ko se prepustim četrtkovi navadi.

 

Četrtkova zgodba

Glava Kumleha Pišenskega

Ne z glavo skozi zid, ampak s srcem v naravo

 

Za gore, ki bodo stale tam še tisočletja, je napovedano slabo vreme; medtem bo v CD redek glasbeni dogodek s Stradivarko Stefana Milenkoviča. Odločitev je preprosta, ko se prepustim četrtkovi navadi.

Kumlehi, zadaj Vitranc in Kranjska GoraJe kdo že slišal za vas Chrainow? Ko enkrat pozimi prehodiš Vitrančev greben od jeza na Pišnici, ga vedno opaziš že v Gozdu Martuljku. O naslednji slovenski vasi sem si doma v Krajevnem leksikonu Slovenije prebral tudi tole: »Prvotno Borovsko ves (v novejšem KLS celo Borovška ves; op. I.S.) so naselili najbrže v 11. stoletju Slovenci s Koroške. V 12. stol. je bila z okolico last Ortenburžanov. Ti so v 14. stol. postavili cerkev Marija Na belem produ… Prvič se omenja leta 1326 kot Chrainow… Zanimivi so… naravni rezervat Male Pišnice z zavarovanim orjaškim macesnom z obsegom 422 cm.« To drevo si bom šel enkrat ogledat. Kje bi našel o njem kakšno informacijo?

Najstarejše drevo na Slovenskem naj bi bil evropski macesen, ki je debel 133 cm (merjeno v višini 1,3 m od tal) in visok 28 m. Raste pod Slemenovo špico nad Malo Pišnico, na nadmorski višini 1418 m. Prof. Franjo Sgerm je presodil, da je ta macesen star vsaj 1032 let… Zelo velika, debela in stara drevesa so še posebno zanimiva in deležna našega občudovanja in pozornosti. (1)

Mihov dom, zadaj Špik in Škrlatica (Suhi plaz)Skoraj bi mi hlače krojile izlet. Manjši dvig temperature je trdo sneženo, a soljeno podlago spremenil v kašo, ki je avtomobilska kolesa ustavila pri Mihovem domu. Prisojnik in Razor imata vsak svoj oblak, le Martuljkovi skupini jim zanje še ni mar. Nase navlečem vso športno opremo, ki jo imam v pripravljeni torbi, pred obuvanjem pa ugotovim - hej, pa saj nimam gornjih pohodnih hlač! Na Vremščici sem imel najtoplejše, tu pa bom gazil v mestnih bombažnih hlačah, ki predvsem dobro pijejo mokroto? Pa kaj. Stopim preveč odločno in predvsem predaleč, ko zagledam Kočo na Gozdu. Sem pa res bukov - nekje sem spregledal odcep pešpoti med svetlo siva, gladka in gola drevesa.

Zaradi razširjenosti in vloge, ki jo ima pri nas, bukev imenujemo mati gozda. Je dominantna drevesna vrsta srednjeevropskih mešanih gozdov… sicer pa bukev ne dosega posebno visoke starosti… prenese veliko sence… bukov les je rdečkast, trd, široko uporaben. Bukev s številnim odpadlim listjem ohranja ali celo popravlja gozdna tla… v družino bukovk spadajo: bukev, dob, graden (vrsta hrasta), puhasti hrast, cer, črničevje, oplutnik in pravi kostanj. (1)

Stara in nenavadna smreka ob poti
Stara in nenavadna smreka ob poti

<i>Pasji</i> BorPrijazen Bor v bukovem gozdu. Nazadnje je nekdo hodil navkreber, ugotavljam na gazi, potem pa človeške stopinje zamenjajo živalske, verjetno pasje. Na začetku je moral hoditi pred gospodarjem, kasneje pa za njim… se že vračata! Borovcem je zelo pri srcu razgledišče nad Mihovim domom. Domačin v sivo belem gozdu žari od zadovoljstva. Ju lahko slikam? Sedaj bom pa kar vsakega slikal? Ne vsakega, ampak edinega. Brez teh navdušenih obiskovalcev Visokega Mavrinca danes ne bi lahkotno poplesaval po ozki in sveži gazi. »Na Kumlehovo glavo sedaj še ne gre, se zgoraj, v borovju, preveč predira«. Z imeni pri domačinih nikdar ne veš. Na starih zemljevidih je Mavrinec označen kot Špica v Sedelcih.

 

Črni bor je izrazito svetloljuben. Visok je do 20 m, redko do 50 m; deblo je pokončno; krošnja gosta… je prvovrstna pionirska drevesna vrsta… Les je trd in zato cenjen. Raste dokaj počasi in dočaka visoko starost, do 500 let. (1)

Med skalo in smrekamiSebi lažemo lažje kot drugim. Danes sem spet na pravi gozdni turi, kjer čutim varnost pred snežnimi plazovi, zaznam teren pod nogami in občudujem naravo. S seboj sem pozabil vzeti na poskus staro keltski znak Avela Em, Narava, zato sem ga ob poti po spominu narisal v sneg. Ozrem se naokoli, ker dobim občutek, da me nekdo opazuje. Pa so le bukova drevesa. Višje se pod svežim snegom še vidijo stari sledovi. Če stopam natančno po njih, se udira razumno. Vprašanje je le, če je razumno tudi moje početje. Rad bi prišel višje, da bi naredil kako dobro fotko Mavrinca, od zgoraj. Ali samo poskušam priti na vrh? Stara smreka me v imenu Narave ustavi s svojo nenavadno obliko, starostjo in še nečem drugim. Po krajšem postanku rinem naprej, vse do redkejšega gozda višje v strmini, ko zaorjem do pasu. Ozrem se na Mavrinec, ki sploh ni tako globoko pod menoj. Slikaj ga, obrni, da se ne slikaš za vedno; ali da tisti izgovor o slikanju ne postane laž.

Kamorkoli boste šli, povsod bo dovolj ljudi, ki vam bodo lagali, in čim bolj osveščeni boste, tem jasneje vam bo, da si lažete tudi sami. Nikar torej ne pričakujte od drugih, da vam bodo govorili resnico, ko pa lažejo tudi sebi. Le sebi morate zaupati in se sami odločiti, ali naj verjamete temu, kar vam kdo reče, ali ne. (2. dogovor: Ničesar ne jemlji osebno.) (2)

 

Športna klopca na Špici v Sedelcih
Športna klopca na Špici v Sedelcih

Visoki Mavrinec ali Špica v SedelcihTole je pa taka športna klopca, neprimerljiva s kako kolegico iz tivolskega parka. Zelo primeren komentar, ki sem ga dobil naslednji dan, med razkazovanjem njenih slik. Z menoj se med naletavanjem snega spuščajo še oblaki, da zagrnejo okoliške stene. Razgled je ob lepem vremenu zelo balkonski. Doma v tako slabem vremenu ne bi stal na nobenem balkonu in bi jo jadrno smuknil v toplo stanovanje. Tu je prijetno. Gorá ni videti, se jih pa zaradi velike bližine močno čuti; privlačnost njihove neizmerne mase deluje nevidno. Čas je za javljanje. Kaj naj opišem, besedno naslikam, če ničesar ne vidim? Pogledal bom vase, poiskal doživetja iz gozda, po katerem sem hodil.

 

Kozmos, poln velikih skrivnostnih vibracij, energij, duhov? Z vsem, kar je, se lahko povežeš in ljubiš in se daš ljubiti… Vsako drevo, vsaka rožica, vsak oblak je tvoja žlahta. Kar poglej, koliko ljubic in ljubimcev je okrog tebe. Dokler je s teboj vsaj en kamen, ne moreš reči, da si sam. (Tomo Križnar) (1)

Športna klopca s pogledom na Martuljkovo skupino in Škrlatico Športna klopca s pogledom na Krnico, Kriško steno in RazorTo je že obsedenost, pravi Ana, ko v nedeljo opoldne že v drugo pripravljam opremo za kranjskogorske doline. Obseden si s četrtkovimi izleti v gore, javljanjem in pisanjem tudi. Ali je to samo njena domneva, ali je celo to res? Danes ni četrtek, si mislim, a ne rečem ničesar. Na parkirišču potežkam nahrbtnik, izločim vse nepotrebno, kot na primer daljnogled in sončna očala. Da me bo čim manj tlačil v sneg. Tudi danes so zadnje stopinje št. 43 obrnjene navzgor. Računam, da me bo nekdo lahko slikal, a do klopce ne srečam nobenega. Domnevno je sestopil proti Eriki. Mate od prejšnjikrat je letos vpisan štirinajstič. Pravljično lepo je tu, a mene vleče naprej, na Kumlehovo glavo.

Zanimivo, kako deluje človeški um. Ljudje čutimo močno potrebo po tem, da vse utemeljimo, pojasnimo in razumemo, in sicer samo zato, da bi se čutili varne. Na milijone vprašanj je, ki potrebujejo odgovore, saj je toliko reči, na katere zdravi razum ne more odgovoriti. In pri tem sploh ni pomembno, ali je odgovor pravilen; že odgovor sam nam daje občutek varnosti. In prav zaradi tega se tako radi zatekamo k domnevam. (3. dogovor: Ničesar ne domnevaj.) (2)

 

Spodaj Visoki Mavrinec ali Špica v Sedelcih
Spodaj Visoki Mavrinec ali Špica v Sedelcih

Po sveži sledi na stari gazi. Rad porabljam čas za slikanje, za veliko posnetkov, čeprav je ponavadi prva slika najboljša. Tista stara in nenavadna smreka mi na stežaj odpira vrata v svet Kumlehov. Žival, verjetno gams, je šla po mojih že zamedênih stopinjah. (Se napiše zmêdenih?) Večkrat je hotela zaviti z grebena, pa se je zaradi visokega snega vsakič vrnila na lovsko pot. Na mestu, kjer sem obrnil pred tremi dnevi, odvežem z nahrbtnika krplje. Pred tremi leti so me v Karnijskih Alpah kar dobro vznemirile sveže medvedje stopinje. Kakšno predstavo bodo o mojih velikih pokrpljanih sledeh imele živali?

 

Gozd nima samo svoje poezije in glasbe, ampak tudi svojo mistiko. V njem je polno bajk, seveda samo za nedolžna otroška srca, ki se odpravljajo v gozd s hrepenenjem po sreči in ne z lovskim srcem, ki grabi za plenom in dobičkom. Velja pravilo: so podrli prvo drevo, se je začela civilizacija, in če bo padlo tudi zadnje drevo, bo konec civilizacije. (Anton Trstenjak) (1)

V škrbiniNad škrbinoZ nožnimi teptalkami čez borovje. Poti sledim bolj po občutku kot po spominu, povečini pa grem tam, koder mislim, da se mi bo manj udiralo. Z vsakim korakom do kolen poteptam in potlačim za dobre štiri čevlje snega; štiri na en mah. Vreme se še izboljšuje. V škrbini sem dvakrat presenečen. Da sem jo tako dobro zadel in da se je ne da prečiti. Ni govora, da bom obrnil; ne še. Gledam borovje, po katerem bi se potegnil navzgor, in ugibam, ali naj krplje snamem ali ne. Roke v tenkih rokavicah postanejo ledeno mrzle, ko se sneg z vej usipa po njih in drugod, tudi za vrat. Če bi le imel v njih več moči. V misli se mi vrine vrnitev, a še prej moram dati vse od sebe, do mesta, kjer bi se lahko dodatno oblekel. Na vejah je obvisela vsa preostala energija in med natikanjem drugega od treh parov rokavic sem v rahli omotici. Borovcem se zahvalim za pomoč, za ponujeno roko, potem pa se spet posvetim počasnemu teptanju snega.

Če se prenaprezate, izčrpavate svoje telo in delate sebi v škodo, pa še dlje traja, preden dosežete cilj. Če pa ne daste vsega od sebe, se čutite prikrajšane in krive, se obsojate in obžalujete svoja dejanja. Zatorej storite natanko toliko, kolikor največ zmorete – in sicer vselej in povsod, v slehernem položaju. Vseeno je, ali ste bolni in utrujeni: če vedno storite vse, kar je v vaši moči, se nikdar ne obsojate. In če se ne obsojate, vas ne mučijo občutki krivde, si ne očitate tega in onega in se ne kaznujete. (4. dogovor: Vselej daj vse od sebe) (2)

 

Dvodimenzionalna Kumlehova glava, zadaj Vršič
Dvodimenzionalna Kumlehova glava, zadaj Vršič

 Mojstrovke, Jalovec…Borovje me še vztrajno vleče na vrh. Med naporom je tako prijetno ukvarjati se le z enim korakom; ves čas, stop za stopinjo. Občasno se mi bela podlaga zlije z zrakom v eno – ta difuzna svetloba je znak, da postajam pozen. Pogled na uro odloči – najkasneje ob petih obrnem navzdol. Pojma nimam, zakaj danes kasnim, ko mi ne bi bilo treba. Nočem še v drugo ostati brez vrha. Pod ožarjenim grebenom tudi brez pogleda na uro vem, da sem že čez svoj časovni limit. Iz borovja pod nogami pa prihajala ideja, naj še ne odneham. Dvajset čez peto sem na ploščati, dvodimenzionalni glavi, kjer je zelo malo prostora. Med novim lepim gorskim sončnim zahodom se večkrat ozrem še navzdol, po gozdu, po njegovih drevesih in po poti pod njimi.

 

Ali veš, da drevesa govorijo? Da, govorijo. Pogovarjajo se drugo z drugim, pogovarjajo se s teboj, če jim le prisluhneš… veliko sem se naučil od dreves: o vremenu, o živalih, o Velikem duhu. (Hodeči bik, Indijanec) (1)

Za trenutek ujeto sonceNa koncu se vsuje še plaz besed. Navzgor grede sem se velikokrat ozrl na Špico, če bi ozrl kakšnega zapoznelega ljubitelja gora, sedaj pa sem v stopinjah proti varnemu gozdu pozoren izključno na 30 cm terena pod naslednjim korakom. Morda je šlo v gozdu tudi zaradi dobre gazi prijetno hitro. Na cesti zavijem proti Koči na Gozdu. Spomnim se navedbe iz odličnega Bojanovega priročnika: »Naš tempo naj bo tak, da se ne bomo nikoli tako utrudili, da ne bi bili na koncu ture še vedno sposobni narediti vsaj še eno uro v breg, ne da bi se pri tem izčrpali.« Pet minut hoje navzgor bom torej še zmogel! Tema v okenskih šipah postavlja na laž obratovalni čas, izpisan le z imeni dni, od četrtka do nedelje. Naj bom jezen in se komu pritožim? Ob pol sedmih poštopam prvi avto, ki pripelje po cesti navzdol. Nerodno mi je, ko ugotovim, da jih je znotraj že pet. To so na izletu moji prvi sogovorniki in opažam, da se iz mene vsuje plaz lepih in navdušenih besed o današnjem izletu.

Z besedo izražate svojo stvariteljsko moč. Z besedo vse prikličete v razvidnost. V besedi se kaže vaš namen, ne glede na to, kateri jezik govorite. V besedi se kažejo vaše sanje, vaša občutja, to, kar v resnici ste. Beseda ni le zvok ali zapisan simbol. Beseda je sila; je moč, ki jo morate izraziti in posredovati drugim, misliti in tako ustvarjati dogodke v svojem življenju. Imate dar govora. Katero drugo bitje na tem planetu ga še ima? (1. dogovor: Bodi brezgrajen v besedah.) (2)

(1) Lado Eleršek, Knjiga o gozdu. O njegovem pomenu, lepoti, podrobnostih in sestavi.
(2) Don Miguel Ruiz, Štirje dogovori. Tolteške modrosti

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti