Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vražji ženski

torek, 8. marec 2005, ob 00:00, Miha Pavšek, ogledov: 3260

Nič ne kaže, da bi dišalo po pomladi. Sonce pa je že tisto pravo, med ženskami še posebej čislano!

Vražji ženski


Sneg povsod okrog nas! Še dobro da je tu sonce, katerega moč je v teh dneh že precej bolj konkretna in tudi občutna. Še posebej pa so ga vesele predstavnice nežnejšega spola, ki se jim prav danes nekateri bolj, drugi spet manj priklanjajo, podobno pa je tudi z njihovim vsakodnevnim spoštovanjem. Dan žena pač ni več »moderen« praznik, vse bolj pa ga nadomeščajo valentinovo, gregorjevo in materinski dan. Pustimo zdrahe okrog današnjega dne raje pri miru in se v nadaljevanju spet osredotočimo na dekletom in ženam tako ljube sončne žarke. Teh bo še nekaj danes in jutri dopoldne ter v četrtek popoldne, potem pa se bo nebo za nekaj časa spet zaprlo. Prav vikend bo vremensko spet razgiban, predvsem pa nič kaj v skladu z ljudskim poimenovanjem marca, namreč sušec. Letos bi si bolj zaslužil ime snežec, mrzlec, morda tudi mokrec!

Letos smo tako ali tako že navajeni, da je vreme nekoliko nenavadno. Kakšen dan le še počakajmo in bo že bolj jasno, kdaj in kje bomo kidali padavine z vedrom ali pa spet z lopato. Današnjo popotnico bomo navkljub prej omenjenim zdraham okrog današnjega dne posvetili dvema izjemnima članicama skalašev, sicer predstavnicama polpretekle gorniške zgodovine. To sta bili Pavla Jesihova in Mira Marko Debelakova—Deržaj. Obe veljata za najvidnejši predstavnici začetkov slovenskega alpinizma. Pavla Jesihova (1901-1976) je začela plezati leta 1926 v Triglavski severni steni in tam je bil tudi njen veliki finale: med 26. in 30. junijem 1945 sta skupaj z Jožo Čopom preplezala znameniti Čopov steber. Vzpon je v svojem romanu Stena literarno obdelal tudi pisatelj Tone Svetina. Nesrečni padec leta 1933 v severni steni Velike Mojstrovke je sicer zaustavil njeno strmo alpinistično pot, zato je podvig v Čopovem stebru še toliko bolj občudovanja vreden.

Sicer pa je Pavla Jesihova največkrat plezala nad Martuljkom, pod Škrlatico in seveda v zatrepu Vrat v Steni, kjer ima kar štiri prvenstvene smeri. V glavnem je plezala kot prva v navezi. Posebnost pri razvoju slovenskega alpinizma je prav ta, da so se v njem enakopravno in enakovredno s plezalci uveljavile tudi ženske. Po številu in kakovosti najtežjih prvenstvenih vzponov je Jesihova še danes prvakinja naših Julijskih Alp. Smeri, danes jim pravimo kar "skalaške", pa so še vedno svojevrsten izziv za dobrega plezalca in preskus njegovih sposobnosti. Po vojni je bila oskrbnica v Erjavčevi koči na Vršiču in v Triglavskem domu na Kredarici. Kasneje se je nekoliko umaknila v osamljenost in živela ter delovala bolj samorastniško. Njen bogat alpinistični opus je eden od temeljnih kamnov razvoja slovenskega prvenstvenega in ekspedicijskga alpinizma nasploh. Bila je tudi planinska pisateljica. Njeni prispevki so kratki, jedrnati, skoraj brezosebni. V tem se zelo razlikuje od Mire Marko Debelakove-Deržaj in njenih literarno bleščečih in zgovornih ter pisanih pripovedi. Mira Marko Debelakova-Deržaj (1904-1948) ni bila le izvrstna alpinistka, z znanjem in vztrajnostjo se je lotila tudi znanstvene plati alpinizma.

Mira Marko je veliko časa in sposobnosti posvetila preučevanju naših gora in njihove zgodovine. S svojim prevajalskim opusom je prispevala k predstavitvi naših gora in slovenskega planinstva v tujini. Takoj po ustanovitvi Turistovskega kluba Skala (1921) se je, čeprav takrat šele sedemnajstletno dekle, pridružila klubu. Plezala je največ v Vzhodnih Julijcih, nekoliko manj v Kamniških Alpah, veliko pa je bila tudi v tujini. Plezalna tehnika v tem času je bila slaba, zato se je izpopolnjevala pri tujih alpinistih in s pomočjo tuje literature. Vse izkušnje in prevajalsko ter plezalno znanje je koristno uporabila pri priravi knjige Plezalna tehnika, ki je izšla leta 1933. Leta 1926 je s Stankom Tominškom preplezala severno steno Špika, kar je bil še dolgo zatem eden najpomembnejših podvigov slovenskih alpinistov. K alpinistično-znanstvenemu delu jo je usmerjal HenrikTuma, k literarnemu pa Julius Kugy. Bila je tudi izvrstna predavateljica, pogosto je predavala tudi v tujini. Za obe predstavnici bi lahko dejali, da sta bili »vražji ženski« prav v vseh pogledih! Tudi vi pazite svoja vražja dekleta in žene ter jih crkljajte in razvajajte, in to ne le na današnji ali kakšen podoben dan, temveč čim bolj pogosto, lahko tudi s kakšno »vražjim« turo ali izletom, to pot še snežnim!.

Gorniški pozdrav, Miha

eXTReMe Tracker