V gorah je zapadlo pol metra svežega snega. To je priložnost za lažji izlet, na katerem bi se rad tesneje povezal z naravo, se uskladil z njenimi ritmi in našel pod do njene blagodejne, zdravilne energije.
Četrtkova zgodba
Izlet v neznano
poskus v približevanju h kraljestvu narave
V gorah je zapadlo pol metra svežega snega. To je priložnost za lažji izlet, na katerem bi se rad tesneje povezal z naravo, se uskladil z njenimi ritmi in našel pot do njene blagodejne, zdravilne energije.
Vlak. Kje se začne izlet? Ko se doma usedem v avto ali ko pod hribom stopim iz njega? Listam še po knjigi starih keltskih simbolov. Ojla, pozen sem že, danes bom začel izlet na kolesu! V Tivoli pripelje popoldanski vlak poln uradnikov, delavcev, dijakov in študentov. Doma sem se spraševal, kako naj se oblečem za ta vlak. Na obrazih jim piše, da niso vajeni moje oprave v smeri Primorske. Prav imajo; samo še cepin in dereze bi vzel, pa bi lahko enak šel na Grintovec. Prijazen nasmeh. Zanj se verjetno že vračam z gora. Sonce, ki je v Ljubljani še sijalo, v Borovnici izgine in pri Postojni privlačujejo nase pogled le nizki in mokri oblaki.
Vreme. Hrib ima kar štiri železniške postaje in vsaka ima svojo markirano pot na vrh. Ne čakam na Vreme in sestopim na predhodni postaji. V teh krajih vreme tudi nastaja. Danes oblačno, sivo megleno. Pomanjkanje barv me ne moti, bom raje pozoren na drobne malenkosti, na obliko dreves in grmov, na impulze širokih planjav, na zemljo pod stopinjo v snegu. Seveda sem si želel raje lepo vreme in sončne razglede po beli okolici. Sestopam k Reki. Snežinke postajajo vse pogostejše. »Čimbolj sneži, tembolj se zdi, da pada sneg«, je rekel medved Pu.
Avela Em. Doma sem si na hitro prerisoval Pustolovščino, pa se mi njen pomen za to priložnost ni zdel primeren. V žepu nosim Avela Em; Narava je prava ikonca. Če bi me kdo vprašal, ali ti starodavni keltski simboli delujejo, ali vanje verjamem, mu zares ne bi mogel odgovoriti. Zato poskušam in opazujem. Opazujem kaj? V meglenem sneženju ni ničesar videti, zasnežena okolica pa uduši vsakršen zvok. Česa tokrat ne smem opaziti in na kaj moram biti pozoren? Kot bi šel na izlet v neznano. Brez velikih višin in izrazitih oblik, z očem nevidnim bistvom je za nekatere ta svet le ničvreden kos zemlje.
Piš. Zasnežen kolovoz, ki je speljan po dolgem, položnem grebenu in se je začel pri spodnjem odcepu za Gornje Ležeče, prečka gornjo cesto za Dolenje Ležeče. Višje pridem na dobro shojeno glavno pot. Čedalje pogosteje hodijo v naravo, ob vsakih vremenskih pogojih, tudi po tem nižinskem delu Slovenske planinske poti. Morda bodo enkrat tu postavljene vetrne elektrarne. Še pod daljnovodi ni prijetno hoditi. Po javnomnenjskih raziskavah je tri četrtine vprašanih "za" gradnjo takih ogromnih vetrnic. Zakaj jih ne bi raje gradili ob avtocestah? Kot pravi pregovor - ne da se nalivati čaja proti vetru. Na vrhu betonskega bloka ga nalivam v smeri Grmade.
Ž.P. Sestopam s koščka prijetne narave, ki je tako blizu prometnih poti. Premikam noge in pustim, da me teža telesa vleče po poti navzdol. Ko občutim veliko težo Zemlje, ki tišči v moje podplate, primem znak na papirčku v žepu. Postaja Košana. Železničar mi pripoveduje o posebnostih njegovega osamljenega dela, o težki prometni nesreči na tem železniškem prehodu, pa o zamrznjenem vaškem vodovodu. Vlak. Na 40 let stari gomulki v toplem vagonu že drema nekaj od dela utrujenih ljudi, ko se v Pivki prisedeta dva mladeniča v črni obleki s kravato. To sta vendar… mormona! Eden je iz Ohia, drugi iz Utaha. V Sloveniji jih je na misiji štiriindvajset in po celem svetu kar 60.000. Za dve leti se javijo v misijonarstvo, preden doma zaživijo običajno mormonsko življenje. »Kako ste rekli, da ste bili na Vremščici?« Je bil moj izlet ob njunem poslanstvu le zapravljanje časa? Ne. Moja naloga je drugačna od njune. Čeprav še ne vem natančno, kakšna to je.
Narava:
Avela Em nam pomaga, da se tesneje povežemo z naravo, uskladimo z njenimi ritmi in najdemo pot do njene blagodejne, zdravilne energije, ki nas osvežuje, krepi, osrečuje in hrani… V njem diha zeleno srce gozdov, šumijo zlata žitna polja in razpenjeni valovi morja, sončni žarki plešejo na gladinah srebrnih jezer, čez skale in gore bučijo mogočni slapovi in v neokrnjeni čistosti se razcvetajo cvetovi ter zorijo plodovi matere narave, ki v popolnem ravnovesju daje varno zavetje živalim, rastlinam, ljudem, vilam, škratom in vsem drugim bitjem, ki prebivamo v njenem naročju. (Marjetka Jeršek, Slovar vilinskih simbolov - KanDeLar dve)