Ljubiteljem zime so se zdaj, na pragu pomladi, nepričakovano in na stežaj odprla vrata v neskončno belino, kar velja čim prej izkoristiti!
Katarina in Jaka
Zadnje tedne je videti, kot da hoče zima nadoknaditi vse tisto, kar je na svojem začetku zanemarila - najprej sneg in zdaj še mraz. Sonce ima na srečo že toliko moči, da prileze temperatura mrazu navkljub tudi ob takih dneh vsaj čez dan do ledišča ali celo kako stopinjo nad njim. Vse lepo in prav, a kaj, ko smo meteorološko prav danes zakorakali v pomlad. Jutra, ki smo jim priča nas v resnici bolj spominjajo na »globoki zamrzovalnik«, pa tudi srednjeročni vremenski obeti še zdaleč ne kličejo teloha in trobentic. Še več, v petek se nam obeta nova snežna pošiljka, pa tudi za konec tedna bo še »nemirno«. Kakorkoli že, zaključek mariborskih in ljubljanskih šolskih počitnic bo nedvomno zimski!
Razmeram primerno bi veljalo ta konec tedna izkoristiti ne prav pogosto primerno zasnežene griče in hribčke, za bele gore bo namreč letos očitno še dovolj časa. Eden takih je Katarina, kot rečejo ljubkovalno Ljubljančani cerkvici sv. Katarine blizu Topola pri Medvodah. Ponavadi se do tega naselja pripeljejo z jeklenim konjičkom, saj je od tam na bližnje vzpetine kot so Grmada, Jaka, Rog in Jeterbenk največ slabo uro hoda, vzponi pa so v višinskem smislu res minimalni. V mrzlih dneh se je treba pred pohodniškimi podvigi dobro okrepčati, k čemer sodi prava domača klobasa, bomo zašpilali tokrat eno tudi mi in se lotili omenjenih vzpetin z njihovega severnega podnožja, natančneje iz Žlebov. Do tja nas pripelje kar nekaj krajevnih cest, bodisi mimo motela Medno in Seničice ali pa iz Preske pri Medvodah. Zaselek Pristava, kjer zmanjka asfalta bo naše izhodišče in kraj vrnitve, čeprav 400 metrov nad morjem ni ideti prav obetavna nadmorska višina. Sprva jo mahnemo levo proti Cvajnarju, medtem pa pri zadnjih hišah že zagledamo poznogotsko cerkvico sv. Marjete, mimo katere vodi naša pot.
»Marjetina« cerkev je priljubljena izletniška točka domačinov in okoličanov, saj se nam ponuja iznad obdajajočega obzidja prekrasen razgled na nižinski del Gorenjske in njeno gorato scensko ozadje Karavank in Grintovcev. Nad tem biserom, ki je bil zadnjič obnovljen že pred davnimi 28 leti (stolp stoji ločeno od cerkve) bomo malce zagrizli v kolena, saj so severna pobočja Jetrbenka (774 m), na katerem so vidni sledovi Trdnega gradu, precej strma. Po slabi uri hoda pridemo prek prvih, zdaj na debelo pobeljenih košenic na osrednji rob prej omenjenih vzpetin, kjer se nam odpre pogled proti Ljubljani, Krimu, Trnovskemu gozdu in še kam. Če ste med bolj zagretimi, si privoščite 10 minutni skok na vrh, sicer pa lahko nadaljujete po slemenu proti Rogu (798 m) ali pa naredite vmes še ovinek mimo že omenjene Katarine in »primete« Rog z zadnjega konca. Z vsakim naslednjim vrhom so panorame še bolj zanimive, jasno pa je že tudi, kam naprej. Na sosednjega »Jakata«!
Jaka je priljubljeno ime za vzpetino, vrh katere stoji cerkev sv. Jakoba (istoimenska stoji tudi nedaleč od tod, pod vzhodnim robom-podaljškom Jetrbenka) in je prepoznavna daleč naokoli. Odkar ima cerkev zunanjo osvetlitev, je tudi priljubljen večerni ali celo nočni cilj. In če je lučem v pomoč še Luna, potem ni več dvoma, da ima Jaka vse več obiskovalcev tudi v temnem delu dni. Konec koncev je Ljubljana prav blizu (ponoči boste to še posebej dobro in hitro opazili!), sicer pa lahko prisopihate sem gor po 2 do 3 urah hoje tudi z nekaterih končnih postaj avtobusov mestnega potniškega prometa (Podutik, Gunclje, Medvode,...). Gor res ne boste sami, razen če se ne boste odločili za bolj eksotično uro obiska. Tako, le še na severno stran, prek vršne strmali jo mahnemo in dalje do kmetije Mamovec. Mimo nje vodi zanesljiva cesta, ki nas po nekaj kilometrih spet pripelje na naše izhodišče. No seveda, ne prav naravnost, na koncu nas čaka še krajša »desna« prečnica. Pravo malo, sicer le okrog triurno romanje je tako pri koncu (prav Sv. Jakob je med drugim tudi zavetnik romarjev!), a vse skupaj povsem dovolj, da napolnimo baterije za naslednje delovne dni.
Gorniški pozdrav, Miha