Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dolina Tolminke

nedelja, 25. maj 1997, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 4042

Maj 1997: Z obiskom teh krajev si bomo izpolnili dan in napolnili dušo. Če smo se odpravili v te kraje, seveda nikakor ne pozabimo kupiti domačega sira!

REKREACIJA

Dolina Tolminke


So kraji, kjer imamo občutek, da se je ustavil čas. Vse je tako, kot da se ni spremenilo že stoletja. Pojdimo še mi tja, a tudi po našem obisku naj ostane tako kot je bilo.

Dolina Tolminke nas vabi s svojo odmaknjenostjo, samoto, tišino in mnogimi naravnimi lepotami ter kulturnimi znamenitostmi. Ob imenu sicer najprej pomislimo na korita Tolminke - tj. izjemno naravno dediščino v okolici Tolmina, vendar se tu skriva še mnogo več. Tolminka, gorska reka, ki izvira 690 m visoko v Krnskem pogorju nad najnižje ležečo planino na Tolminskem - Pologom, se kmalu zareže v globoko sotesko. Sprva se prebija skozi čelno moreno nekdanjega ledenika, nato skozi tesno in navpično skalno reber, kjer dolbe okoli 200 m dolga, 60 m globoka in od 5 do 10 m široka korita. Malo nad Zatolminom se korita končajo, reka pa se pri Tolminu združi s Sočo. Tolminka teče v skočnikih in brzicah ter zastaja v tolmunih značilne zelenomodre barve. Del korit si je moč ogledati, če se odpravimo po označeni poti iz Tolmina čez Zatolmin ali čez Loče. Do tja in nazaj ne bomo porabili več kot eno uro. Ogledamo si lahko še Hudičev most z izvirom tople vode in korita Zadlaščice (posebno lepa so veličastna razširjena korita Tolminke in Zadlaščice ob njunem sotočju) ter nekaj višje 600 m dolgo Dantejevo jamo, kakor so na novo poimenovali Zadlaško jamo.


Foto: Vladimir Habjan

Če se odpravimo po stari makadamski cesti nad koritami Tolminke naprej po dolini v smeri severa, se dolina nekoliko razširi. Do tja bomo preizkusili svoje vozniške sposobnosti na vijugasti in izpostavljeni cesti visoko nad koriti Tolminke. Takoj nam pade v oči spominska cerkev sv. Duha na Javorci (571 m), ki je postavljena sredi senožeti nad planino Polog. Zgradili so jo leta 1916 v spomin avstrijskim vojakom padlim na Soški fronti. Zgradba je zanimiva, spodaj kamnita, zgoraj lesena. Oprema in dekoracije v notranjosti so secesijske. V lesene plošče ob stenah so vžgana imena padlih vojakov, na zunanji strani pa so grbi avstrijskih mest. Cerkev je postavljena na razgledno mesto, pogled nam objame vso dolino, ki je obkrožena s Spodnjimi Bohinjskimi gorami in Krnsko skupino. Prav nad cerkvijo se dvigajo strmali Stadorjev in Rdečega roba imenovane Slemenske peči, v katere so izdolbeni dobro vidni stari vojaški prehodi. Od ceste je do cerkve slabe pol ure vzpona. Nad Javorco so za obisk primerne Krnske planine, Sleme, Medrja, Laška seč, Črča, Na dolgi Črči in Javorca, do katerih nas vodijo označene in neoznačene poti. Nekaj naprej po dolini se nahaja nad planino Polog v ostenjih Osojnice samo jamarjem dostopna Pološka jama, ki je z rovi dolgimi 12 km in doslej izmerjeno globino 705 m najdaljši gorski jamski sistem v Sloveniji. Pod jamo ob poti je zanimiv okoli 8 m dolg 10 m visok in 7 m širok ledeniški balvan. Na desni strani doline lahko obiščemo še planino Na prodih, zanimivo po tem, da se do nje pride z vozičkom na žičnici, napeljani čez strugo Tolminke.

Če nadaljujemo po poti naprej, se dolina spet zoži, dvigne in obrne v levo proti severozahodu. Cesta preide v širok kamnit kolovoz in nas od Pologa po uri hoje privede v tisti kraj, zaradi katerega smo se pravzaprav odpravili sem. Pobočja Bohinjskih gora in Krnske skupine namreč zaprejo dolino, ki se s strmimi skalnimi pobočji dvigne, še prej pa se zravna na višini 700 m, kjer stoji idilična planina pod Osojnico z dvema lovskima kočama. Vzemimo si čas in se zazrimo v ta samotni prvobitni gorski svet odmaknjen od vsakdanjosti in časovne dinamike. Tu so izviri Tolminke, kjer voda prihaja na plan na obeh straneh hudourniške struge. Ogledamo si lahko tudi naravno znamenitost - gube apnenca, to so okoli meter debeli skladi apnenca, ki so nagubani v loku. Vsa pot od Tolmina do sem je lahka in označena, naprej pa se nadaljuje do planine Dobrenjščice in še dalje proti Bohinjskim ter Krnskim goram. Vendar, da se ne bomo samo sprehajali, vam predlagamo krožno turo. Na Pologu poiščimo pri tabli, ki označuje osrednje območje Triglavskega narodnega parka neoznačeno stezico, ki nas popelje po strmem gozdnem pobočju proti Vrhu Lipnika. Pod vršnim skalnim delom pot zavije v desno v smeri severa. Po 2 do 3 urah vzpona dosežemo razgledno, še živo planino Lašca. Smo na robu Krnskih gora, pogled pa nam objame tudi ves "skalni zid" do Bohinjskega konca. Baje so se tu pastirji pogovarjali s planine na planino kar s klici. Po izdatnem počitku se vrnemo v dolino po mulatjeri, po kateri gonijo živino na poletno pašo. Pot nas vodi mimo planine Na zgornjih prodih (izvir!). Pot je nezahtevna, a ni označena, vendar je ni težko slediti. Za pomoč nam bodo zemljevidi Krnsko pogorje in Kobarid (1:25.000) in Julijci (zahodni ali vzhodni, 1:50.000). Z obiskom teh krajev si bomo izpolnili dan in napolnili dušo. Če smo se odpravili v te kraje, seveda nikakor ne pozabimo kupiti domačega sira!


Planika. Foto: Zoran Gaborovič. Dodano iz arhiva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker