Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ob meji z Avstrijo

sreda, 25. junij 1997, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 2246

Junij 1997: Predeli ob meji so bili dolgo časa zaprti za obisk turistov, zdaj pa samevajo, steze se zaraščajo. Tudi redke planine večinoma niso več žive. Vendar je svet v glavnem lahko prehoden in prav primeren za vzpone na več kot samo en vrh.

REKREACIJA

Ob meji z Avstrijo


Visoko nad Gozd Martuljkom poteka v zahodnih Karavankah prijetna grebenska pot ob meji z Avstrijo. Če se podamo po njej, bomo preverili naš orientacijski čut, ob razglednem dnevu pa si bomo ogledali Julijce z manj znanega zornega kota.

Navadni planinci s svojimi cilji večinoma ne sežejo dlje kot do Golice ali morda dvatisočaka Kepe. Proti zahodu naprej ni nič več zanimivega, morda le še Peč na tromeji ali Srednji vrh, kamor pa se lahko pripeljemo tudi z avtom. Vendar obstajajo tu manj znani, večinoma sredogorski vrhovi, ki nam ponujajo prijetne planinske ture, kjer lahko po lovskih stezicah v gostih gozdovih osvojimo neobičajne vrhove. Precej vrhov je celo višjih kot je npr. Golica, pa vendarle ne dočakajo obiska. Zanimiva in zahtevna vrhova Trupejevo in Maloško poldne sta bila že predstavljena in opisana v nekaterih planinskih vodnikih, mi pa vam ponujamo prijetno grebensko prečenje od Vošce do Kamnatega vrha. Pravzaprav bomo po grebenu prehodili vso razdaljo od Gozd Martuljka do Podkorna.

Tereni nasproti severnih Julijcev pravzaprav niso kdovekaj zanimivi. Poraščeni so z gostimi gozdovi in ponekod pašniki ter prepredeni z gozdnimi cestami. Večino stezic so utrdili lovci, še prej pa graničarji. Predeli ob meji so bili dolgo časa zaprti za obisk turistov, zdaj pa samevajo, steze se zaraščajo. Tudi redke planine večinoma niso več žive. Vendar je svet v glavnem lahko prehoden in prav primeren za vzpone na več kot samo en vrh. Sicer so ponekod pobočja kar strma in skalnata, vendar se temu lahko tudi izognemo. Po gozdnih cestah, ki jih skrbno vzdržujejo gozdarji, se lahko pripeljemo kar visoko, vendar moramo priti potem tudi nazaj. Preseneča nas izjemna flora, na poti pa lahko srečamo divjega petelina, lisico ter srnjad, saj je v tej nedotaknjeni tihoti prisotnost človeka precej redka. Če smo ljubitelji gora in širokih razgledov, potem bo obisk tega grebena za nas prava poslastica. Čudovito Martuljkovo skupino imamo namreč pred nami kot na dlani, ne zaostajajo tudi razgledi na Kranjskogorske vrhove, Ponce ter daljne Zahodne Julijce z Mangrtom na čelu, na severu pa Koroške z bližnjim Dobračem. Za turo pa si moramo izbrati lep dan, saj v megli tu nimamo kaj iskati. Vse poti so namreč neoznačene, tako da smo odvisni od svojega orientacijskega čuta. Prav zato podajamo natančnejši opis kot običajno.


Foto: Vladimir Habjan

Za izhodišče nam je Gozd Matruljek (750 m) oz. planina Jurež (1035 m), ki jo dosežemo od Srednjega vrha po cesti ali od Frtaleža po označeni sprehajalni poti. V kolikor pustimo avto tu, se raje prej dogovorimo z domačini. Od kmetije nadaljujemo po širokem kolovozu navkreber, sprva po travnikih, kasneje po gozdu. Na 1400 m višine dosežemo Jureževo planino, na njenem zgornjem delu pa makadamsko cesto. Po njej krenemo v desno za ovinek, kjer pri lovski koči nadaljujemo vzpon spet sprva po travah, kasneje pa po gozdu. Vendar je le-tega kmalu konec, saj pridemo na plano, kjer že vidimo vrh našega prvega cilja. Do Vošce imamo še 100 m vzpona po travah. Pod vrhom so ostanki podrte bajte, dosegli pa smo najvišjo višino dneva, 1737 m. Razgled je obsežen in zanimiv, kasneje pa nam bo pogled na okolico večkrat oviralo bližnje drevje. Z vrha krenemo kar po grebenu v smeri jugozahoda (ne nižje, kjer gre pot). Orientacija je lahka, saj sledimo poseki in občasnim mejnim kamnom. Do travnate jase Dolič se nekoliko spustimo in spet dvignemo, naprej do Grpišce (1676 m) pa je prav blizu. Na avstrijsko stran, kjer je Grpiška planina, se pobočje strmo spušča. Nadaljujemo naprej do Nizke Bavhe (1642 m). Do tu ni bilo prehudih klancev, tokrat pa pot krene v desno na sever strmo navzdol za 150 višinskih metrov do sedla Bavhica (1531 m), kjer zasledimo na desni strani pot in avstrijske markacije (celo modre oznake na kamnih). Na sedlu ponovno odkrijemo ostanke nekdanje kolibe. Od tu se za 120 m vzpnemo na Visoko Bavho, 1650 m. To je širok in razgleden gozdnat vrh. Ponovno vidimo bližnjo Koroško. Ob mejnikih nadaljujemo naprej, greben se spet zoži in krene ponovno na sever (na levi gozdna cesta, možen sestop v dolino). Do bližnjega sedelca (1559 m) sestopimo, od tam pa se spet vzpnemo za 100 m na Kamnati vrh (1658 m). Do sem pripelje več označenih poti iz avstrijske strani. Če se ozremo nazaj, bomo videli ves greben, ki smo ga prehodili. Nadaljujemo ob meji ob poseki naprej, na levi pa vidimo strmi kamniti plaz, ki se mu ni varno preveč približevati. Sestopimo na sedlo Rekaršica, kjer je vzdrževana koča na avstrijski strani meje. Vzpnemo se še na zadnji vrh Jerebikovec (1620 m), ki pa ni več tako razgleden. Meja krene na zahod, mi pa po gozdnem hrbtu proti jugozahodu. V gostem gozdu dosežemo drčo, po kateri sestopimo do gozdne ceste. Po njej krenemo v desno 50 m, kjer najdemo prijetno stezico, po kateri sestopimo do obsežnega pašnika Medvedjek (v začetku sicer poti kar težko sledimo, kasneje pa pridemo na širok kolovoz). Po levem robu planine dosežemo gozd in cesto na Korensko sedlo.

Tura tehnično ni zahtevna, pač pa orientacijsko. Hoje je za 6 do 8 ur (odvisno od izhodišča). V kolikor imamo nekaj raziskovalnega duha, bomo na poti kar uživali. Poleg navedenega opisa si lahko preberemo še odlomke iz planinskega vodnika Karavanke avtorja Stanka Klinarja (nova izdaja bo izšla še letos), v pomoč pa nam bo planinska karta Kranjska gora,1:25.000. Ne pozabimo na kompas, pa uspešno raziskovanje!


Trupejevo poldne s Kepe. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker