Julij-avgust 1997: Vzpon na Travnik je lahko samostojna tura, lahko pa nadaljujemo še naprej do sosednjega Plaskega Vogla (2348 m), ki pa precej bolj zahteven cilj. Nanj se najlažje povzpnemo iz kotanje Konte pod Travnikom.
REKREACIJA
Na robu Trente
V letni, kopni sezoni se lahko sami ali pod vodstvom vodnika odpravimo tudi v zahtevnejši gorski svet. V brezpotjih nad dolino Soče ne bomo srečali prav veliko obiskovalcev, pač pa morda kakšno sorodno gorsko dušo.
Včasih so naš gorski svet poleg pastirjev in lovcev obiskovali samo alpinisti in planinci, ki so se gibali v glavnem po označenih poteh. Zadnja leta pa se krepi sloj gornikov, ki je nekje vmes. Lahko jim rečemo "zahtevni" gorniki ali brezpotniki. Ti so se naveličali standardnih in množično obiskovanih označenih poti. So tudi vse bolj usposobljeni in kvalitetno opremljeni, s čimer so jim zrasli tudi gorniški cilji. Tako lahko srečamo vse več gornikov tudi pozimi na zahtevnih vrhovih ter na turnih smukih, v kopni sezoni pa v trentarskih brezpotjih, v fužinskih gorah in Martuljkovi skupini. To pa so le nekateri cilji, ki obiskovalcu nudijo možnosti za brezpotne in nekoliko zahtevnejše gorske ture. Tokrat vas, brezpotniki, vabimo na rob Trente, v gore nad stransko dolino Vrsnik.
S ceste v dolini Soče krenemo proti Vasi na Skali. Ob cesti (nedavno asfaltirani skoraj do konca) poiščemo smerno tablo, ki nas po dveh urah hoje po gozdni označeni poti privede na planino Za skalo (1510 m). Planina je še kar ohranjena, čeprav ni več živa, saj je bilo zadnje leto obratovanja 1978. Bajte so postavljene na travnati ravnici, s katere je razgled proti zahodu prav izreden. Do sem lahko pridemo z Vrsnika tudi po dveh zanimivih, a neoznačenih poteh (od Lepočarja ali čez Ščanovico). Od planine se v smeri severovzhoda nahaja prelep gorski svet, prava gorska romanika za uživače. To je Travnikova (ali Travniška) dolina. To so kraji, kamor človeška noga zelo redko stopi, tu bomo srečali le gamse, kozle in svizce (tudi kače), po travnikih pa videli planike v šopkih ter rdeče in črne murke. Obstajajo želje, da bi ta svet v prihodnosti celo zaprli za obiskovalce, zato je prav, da se tu obnašamo tako, da za nami ne bo sledi.
S planine nadaljujemo sprva po neoznačeni poti, kasneje pa po brezpotju. Pot nas čez zgornje melišče in krajši žleb (kjer so lovci napeljali jeklenice) popelje v čudovito travnato pokrajino, kjer bomo sledi poti v gostih travah in grušču izgubili. Desno od Plazkega Kuka stopimo v izrazito dolino, kjer hodimo po travah, melišču in med balvani. Ko se dvignemo na manjše sedelce, se pred nami odkrije zadnji del Travnikove doline z vrhom Travnikom (2256 m), ki daje dolini tudi ime. Na desni se nam odpre manjša dolina med Čelom in Rušjem. Na vrh Travnika se lahko povzpnemo po levem grebenu preko Travniške škrbine (kar je najbolj običajen pristop) ali pa čez Škrbino, tj. sedlo med Vršaki in Travnikom, ter po desnem grebenu dosežemo vrh. V ugodnih vremenskih pogojih imamo lahko z vrha izreden razgled, odpre se nam tudi pogled na Dolino sedmerih jezer. Travnik in njegov sosed Plaski Vogel tvorita skupaj z Velikim Špičjem mogočen zid, ki pada proti dolini Trente. V teh stenah je speljano tudi nekaj plezalnih smeri. Prav pri Travniku se osrednji greben, ki poteka vse do Zasavske koče na Prehodavcih in še dlje, razcepi v dva kraka, eden se nadaljuje v isti smeri vzporedno z dolino Trente, drugi pa se z vrhovoma Vršac (2236 m) in Čelo (2228 m) usmeri proti jugu proti Velikim vratom (1924 m).
Vzpon na Travnik je lahko samostojna tura, lahko pa nadaljujemo še naprej do sosednjega Plaskega Vogla (2348 m), ki pa precej bolj zahteven cilj. Nanj se najlažje povzpnemo iz kotanje Konte pod Travnikom. Na vrh pridemo po strmih travah in skalnem skrotju (strmo razčlenjeno in krušljivo pečevje). Plaski Vogel je prvak planote Zgornje Komne, nad katero kraljuje. Čeprav je v senci bolj znanega Velikega Špičja, je s svojo lepo oblikovano piramidasto obliko in zahtevnim pristopom vsekakor prvovrsten cilj brezpotnikov. Tura do sem pa je že pravi gorniški podvig, saj moramo premagati kar 1600 višinskih metov v glavnem brezpotnega sveta (izhodišče je precej "nizko", cca. 750 m). Vzpon na Travnik je nezahtevno, vzpon na Plaski Vogel pa zelo zahtevno brezpotje. Ture se lahko lotimo le v zanesljivem vremenu, v megli je praktično neizvedljiva. Do vrha Travnika bomo hodili 5, do vrha Plaskega Vogla pa 6 ur, s tam, da moramo računati še na povratek. Najzahtevnejša na turi je orientacija, za Plaski Vogel pa potrebujemo tudi smisel za iskanje prehodov, nekaj spretnosti pri vzpenjanju po strmih travah ter obvladati lažje plezanje. Za slednji vrh vam vsekakor priporočamo varovanje oz. spremstvo vodnika.
Sestopimo lahko po isti poti, kjer smo prišli, kar je najhitreje. Da pa spoznamo še kaj novega, se lahko vrnemo čez Konte in pod Vršacem ter Čelom po planoti Zgornje Komne dosežemo Velika vrata, od tam pa po označeni poti planino Za skalo. Do tja bomo hodili po divjem kraškem in precej težko prehodnem svetu polnem ostrih škrapelj, kasneje pa ruševja. Variant prehodov je več, nekako najlažja pot pa vodi po meliščih in gamsjih stečinah pod vrhovi. Vrh Skodelice obidemo po desni, žlebovi in kotanje nas usmerijo proti zahodu, kjer na velikih ploščah poiščemo označeno pot na Velikih Vratih. Do sem bomo hodili 2 uri, do doline pa vsaj še enkrat toliko. Vse to moramo pri načrtovanju ture seveda upoštevati. Lahko sestopimo tudi po dolini med Čelom in Rušjem, kjer bomo še v eni dolini občutili pravo samoto in mir te pokrajine. Dostopna sta tudi vrhova Vršac (2236 m, z Malih Vrat) in Čelo (2228 m, z Velikih Vrat od zahoda). Vzpon nanju je zahtevno brezpotje, njun obisk pa je samostojna tura. Več o vzponih na opisane vrhove si lahko preberemo (in ogledamo skice) v Sidartinih vodnikih (pred kratkim izšle Gore nad Sočo, 111 izletov po slovenskih gorah - A.Stritar in Bohinjske gore - T.Mihelič). Zemljevidi, ki jih bomo uporabili, so: Julijske Alpe, zahodni del ali Triglavski narodni park, 1:50.000, delno pa Triglav 1:25.000, Trenta, 1:25.000 (vse PZS) ter Soča, 1:25.000 (Geodetska uprava RS).
Travniška dolina. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan