November 1997: Tik pod severno stranjo Komna leži zanimivo naravno jezerce, ki mu pravijo Mlakuža. O njem se je ohranila zanimiva pripovedka, ki pripoveduje takole: ...
REKREACIJA
Smrekovec
Ker je večina slovenskega gorskega sveta iz apnenca, je toliko bolj zanimiv potep po krajih, kjer le-tega ni. Gorski greben med Štajersko in Koroško je posledica ognjeniškega delovanja, kar ima z apnencem bolj malo skupnega.
To je sredogorsko pogorje, ki se razteza Med Raduho in Uršljo goro ali Plešivcem. Ime ima po vzhodnem vrhu Smrekovcu (1577 m). Nahaja se med Črno na Koroškem na severu, Raduho na zahodu, Ljubnim in planoto Golt na jugu ter Šoštanjem na vzhodu. Smrekovec je dolg zaobljen hrbet, ki poteka v smeri vzhod - zahod. Najvišje seže s Komnom ali Kamnom (1684 m), zahodni vrh pa je Travnik ali po domače Turnovka (1637 m). Na robovih pogorja stojita dve planinski koči. Pod Smrekovcem je Dom na Smrekovcu (1375 m), dostopen po gozdni cesti z Ljubnega (16 km) ali iz Črne na Koroškem (20 km), skromna Koča pod Travnikom (1548 m) pa stoji 100 metrov pod tem vrhom (18 km iz Ljubnega). Pogorje je prepredeno z mnogimi gozdnimi cestami, kolovozi ter označenimi in neoznačenimi stezami. Domačije segajo do 1200 m višine, v glavnem pa se ukvarjajo s spravilom lesa in živinorejo. Večina planin je opuščenih. Ves hrbet Smrekovca preči slovenska planinska pot (po starem transverzala), ki pride z Uršlje gore, naprej pa se nadaljuje proti Raduhi. Od Smrekovca do Travnika bomo hodili 3 ure. Pogorje je dostopno po več označenih poteh z Ljubnega (3 - 4 ure hoje), s Črne (prav tako 3 - 4 ure), iz Mozirja (4 ure), iz Šoštanja (4 - 5 ur), z Golt (2 uri) in z Andrejevega doma na Slemenu (2 - 3 ure). Seveda pa se lahko z avtom pripeljemo precej bližje in višje ter s tem močno skrajšamo čas hoje.
Smrekovec je edina gora celotnega gorstva Kamniško - Savinjskih Alp, ki se razlikuje po kamninah, rastju in oblikah površja. Smrekovški prelom se vleče severno od pogorja in ločuje karavanški tonalitni pas od smrekovške kamnine, ki ga sestavlja vulkanski andezit (ime po južnoameriškem gorovju). Ta je olivno zelene do sivkasto zelene barve. Le redko pride na površje, zato je tu skalni svet precejšnja redkost. Le najvišji vrh Komen se ponaša s kamnitim vrhom, na severno stran pa se spušča s prepadnimi temno zelenimi in z lišaji poraščenimi skalnimi skoki. Kamnine so neprepustne in so izoblikovale značilno grapasto pokrajino. V stiku z zrakom razpadejo v prst, zaradi takšne sestave tal pa ima Smrekovec posebno bujno floro. Značilna je intenzivna zelena pokrajina, kjer prevladuje smrekov gozd. Tu najdemo celo vrsto cvetic, ki so sicer redke. Najmanjši jeglič in gorska sretena imata markantne cvetove, prva rdeče, druga rumene. Tu najdemo še kuštravi jeglič, beli kosmatinec, kochov svišč, alpsko zvončnico in azelejo, ki ima rdeče cvetove razgrnjene po tleh v obliki blazin, mnogo je vresja, kopinščic, ozkolistnega ciprija, jeseni pa rdečih brusnic. Na jasah prevladujejo rjave preproge baloha ali volka, trave, ki je značilna za kisla tla. Vsa ta bujna flora nas vabi na obisk predvsem v spomladanskem času. Obisk Smrekovca pa je primeren prav v vseh letnih časih. V snežnih razmerah je Smrekovec znan kot odličen turnosmučarski cilj.
Foto: Vladimir Habjan
Tik pod severno stranjo Komna leži zanimivo naravno jezerce, ki mu pravijo Mlakuža. O njem se je ohranila zanimiva pripovedka, ki pripoveduje takole: Nekoč je pasel Lahov pastir čredo ovac v bližini jezerca. Čas si je preganjal s kamni, ki jih je metal v vodo. Tedaj je prišel na površje divji mož in vprašal, ali je pastir vrgel kamne njegovemu sinu na krožnik. Pastir je odvrnil, da je to storila ovca. Divji mož je besno pograbil najbližjo ovco in se z njo pogreznil v vodo. V bližini Smrekovca stoji največja lipa na Slovenskem (pri kmetu Najovniku na Ludranskem vrhu). Smrekovec je znan po tem, da so tu oglarili in vozili oglje v fužine v Črno. Po glavnem slemenu je potekala deželna meja med Koroško in Štajersko. Med drugo vojno so tu potekali hudi boji, najbolj znan je preboj XIV. divizije v hudi zimi leta 1944 čez glavni greben.
Na koncu pa se še razglejmo! Poseke na vršnem hrbtu nad širokimi gozdnimi prostranstvi nam ne glede na sredogorske višine omogočajo obsežne razglede. Na jugu vidimo gozdna hrbta Dobrovelj in Menine planine, na zahodu skalno špico Ojstrice nad Dleskovško planoto oz.Vežo, na severu Karavanke, Obir, Olševo, Peco in Uršljo goro, na vzhodu pa Pohorje in Paški Kozjak. Pri orientiranju nam bo v pomoč Atlas Slovenije, planinska karta Kamniško - Savinjskih Alp (1:50.000), lahko tudi pregledna karta Mozirja (prav tako 1:50.000). Smrekovško pogorje prištevamo med slovenske naravne znamenitosti, zato kot obiskovalci rastlinstvo samo občudujmo!
Olševa, Raduha, Peca in Smrekovec z Menine. Foto: V. H. Dodano iz arhiva .
Vladimir Habjan