Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nanos

sreda, 25. marec 1998, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 5544

Marec 1998: Celotno pobočje Nanosa preči Slovenska planinska pot (po starem transverzala), na planoto pa je iz spodnjih dolin speljanih več označenih in neoznačenih poti.

REKREACIJA

Nanos


V teh zgodnje spomladanskih dneh se bomo odpravili na Primorsko. Medtem ko so severni in vzhodni predeli Slovenije še zimski in hladni, vrhovi pa pobeljeni, pa na sončni Primorski strani že vse cveti in brsti.

Nanos imenujemo visoko planoto med Vipavsko dolino (točneje Vipavskimi Brdi) na zahodu, Goro (tj. južni rob Trnovskega gozda) na severozahodu, gozdnatim območjem Hrušice na vzhodu in Postojnsko kotlino na jugovzhodu. Doseže poprečno nadmorsko višino med 800 in 900 metri, dolga je približno 12 km in široka 6 km. Na jugozahodno stran proti Vipavski dolini planota prepada z obsežnimi stenami, na vzhodno stran pa prehaja v položnejše gozdnato območje Hrušice. Najvišje se dvigne v njenem jugovzhodnem delu s Suhim, 1313 m, in Debelim vrhom, 1301 m. Bolj znana in obiskana je Pleša, 1262 m, prav na koncu južnega roba, kjer stoji visok radiotelevizijski stolp. Nanos spada v Dinarsko gorstvo, sestavljen je iz krednih apnencev, površje pa je kamnito in kraško razčlenjeno. Poraščen je večinoma z bukovimi in smrekovimi gozdovi, le v jugozahodnem delu so obširne travnate površine. Tu raste bogata flora, med drugim zaščiteni rumeni svišč ali košutnik. Nanos je znan po večjem številu brezen in ledenih jam (kar 30 jih je), najbolj znane so Veliki Trški, Slapenski in Podraški ledenik. V njih so nekdaj sekali led in ga vozili v Trst.

Na južnem delu planote so tri zanimive cerkve. Najbolj znan je sv. Hieronim, 1019 m, iz leta 1565 na razgledni travnati ravnici jugozahodnega roba planote. Njena posebna znamenitost je rezljan pozlačen oltar. Kot pravi ustno izročilo, so tržaški mornarji v prejšnjih stoletjih vsako leto darovali cerkvi polovnjak olja, da je v njej ponoči gorela luč, po kateri so se ladje orientirale. Druga je sv. Bric pod Suhim vrhom. Manjša idilična cerkvica stoji prav sredi gozda. Na bližnji skali lahko preberemo: »Od Brica meglica, gvišna kosica«. Ker stoji precej visoko, so domačini po tamkajšnji meglici napovedovali lepo vreme. Tretja pa je sv. Nikolaj na razgledni ploščadi pod Podraško Turo. Nanos je znan po siloviti bitki, ki se je tam bila aprila 1942 leta. V bližini Abramove domačije sta se nastanili Brkinska četa in četa Šercerjevega bataljona s 53 borci, ki ju je napadel in obkolil cel polk italijanske vojske (1800 vojakov). Borci so se 8 ur bojevali z Italijani, pet je bilo ubitih, enajst so jih ujeli in devet kasneje ustrelili, ostali pa so se le uspeli prebiti iz obroča.

Celotno pobočje Nanosa preči Slovenska planinska pot (po starem transverzala), na planoto pa je iz spodnjih dolin speljanih več označenih in neoznačenih poti. Na Nanos se lahko pripeljemo tudi po več gozdnih cestah. Najboljša je iz severne strani s ceste Col – Ajdovščina. S Podnanosa pripelje po strmem svetu in mnogih serpentinah na vršno planoto zanimivo speljana makadamska cesta. Na Nanosu sta dve oskrbovani koči. Tik pod Plešo stoji Vojkova koča, 1240 m, ki jo je leta 1949 postavilo planinsko društvo Postojna. Ime nosi po narodnem heroju Janku Premrlu – Vojku (v bližini stoji njegov doprsni kip). Odprta je od začetka junija do konca septembra od srede do nedelje, sicer pa ob koncih tedna in praznikih. Druga izletniška točka je Furlanovo zavetišče pri Abramu, 900 m. Stoji na križišču cest sredi planote, 2 uri hoje od Vojkove koče. Za zavetišče skrbi PD Vipava. Ime nosi po Fricu Furlanu, ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture. Zavetišče je kmečki turizem, kjer je možno dobiti topli obrok in tudi prenočiti. Zanimivost je še manjši živalski vrt (medved in srnjad).

Nanos je ljubljenec Primorcev. Pristopi nanj so večinoma lahki in primerni tudi za otroke. Običajni vodi z Razdrtega Vzpon je v zgornjem delu zahteven, tam si pomagamo z nekaj klini in jeklenicami (1.30 ure). Sestopimo po neoznačeni stezi mimo sv. Hieronima (dobra ura). Prečenje cele planote od Podkraja mimo Abrama do Pleše, koder vodi SPP (oznake 1), nam bo vzela dobre 4 ure. Najbolj pikanten vzpon na vrh Gradiške Ture na zahodnem robu planote pa vodi po zavarovani plezalni poti iz Gradišča nad Vipavo (1.30 ure, zelo zahtevno). To je 160 metrov drznega plezanja v stilu italijanskih »ferrat«. Stene Gradiške in Podraške Ture so sicer eno največjih plezališč v Sloveniji, plezati pa je možno tudi na severnem robu planote nad Vipavsko Belo. Z vrha Gradiške Ture lahko nadaljujemo do Abrama (1 ura) ali sestopimo nazaj na izhodišče po lažji poti (dobra ura). Z Vojkove koče se lahko podamo po označenih in neoznačenih stezah vse do Predjame (4 - 5 ur). Pri orientiranju nam bo v pomoč izletniška karta Vipavska dolina – mali slovenski eden (1:50.000) in Atlas Slovenije. Še nekaj literature: Slovenska planinska pot, Pot kurirjev in vezistov, Vodnik po planinskih postojankah (vse Dobnik, PZS), 111 izletov po slovenskih gorah (Stritar) in 50 zavarovanih plezalnih poti (Mašera, oboje Sidarta). Še tole: ob razgledenem dnevu bomo lahko videli Grintovce in Kanin!


Svišč. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker