Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinska pota

sreda, 25. november 1998, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 2580

November 1998: Prve poti v naših gorah so naredili domačini (pastirji, lovci, gozdarji, oglarji in rudarji). Ko so gore začeli odkrivati raziskovalci (naravoslovci, botaniki in geologi), se je začelo načrtno označevanje poti.

REKREACIJA

Planinska pota


Ste se kdaj vprašali, kako so nastale planinske poti, ki jih je v naših gorah nadelanih cela vrsta? Kaj je pravzaprav planinska pot in kakšne markacije vse poznamo? Kako se poti razlikujejo glede na zahtevnost? Na vsa zastavljena vprašanja boste dobili odgovore v naslednjih stavkih, pridobljena spoznanja pa vam bodo pomagala, da se boste v gorskem svetu bolje znašli in boste planirali sebi primerno turo.

Prve poti v naših gorah so naredili domačini (pastirji, lovci, gozdarji, oglarji in rudarji). Ko so gore začeli odkrivati raziskovalci (naravoslovci, botaniki in geologi), se je začelo načrtno označevanje poti. V začetku so bili to le kamniti možici, kasneje markacije. Prva pot v Sloveniji je bila leta 1955 za potrebe obiskovalcev zdraviliškega turizma nadelana na Donačko goro. Največ poti v visokogorju je nastalo konec 19. in v začetku 20. stoletja kot odgovor na ponemčevanje slovenskih gora. Po drugi svetovni vojni so se markirane poti razpredle tudi po predgorju in nižini, večinoma kot vezne in krožne planinske poti. Slednje smo izumili prav Slovenci, po njih pa so se kasneje zgledovali tudi v Evropi. Danes planinska organizacija skrbi za 1099 poti v skupni dolžini prek 7000 km. Zaradi množičnega obiska gora in okoljevarstvenih problemov pa nadelava novih poti ni več v načrtu.

Kako lahko pravzaprav definiramo planinsko pot? To je ozek pas zemljišča namenjen za hojo in je posebej označen s Knafeljčevo markacijo ter smernimi tablami. Planinska pot je javna pot in je podaljšek javnih komunikacij v gorskem svetu. Obiskovalci po teh poteh hodijo na lastno odgovornost. Ločimo planinsko stezo, ki je planinski objekt in ga je zgradila ter ga vzdržuje in markira planinska organizacija od markirane javne poti (cesta, kolovoz, steza), ki so ga zgradile in ga vzdržujejo druge organizacije, markira pa ga planinska organizacija. Planinske poti so namenjene hoji s ciljem pripeljati popotnika do koče oziroma vrha. Slovenska markacija je bela pika z rdečim kolobarjem. V našo organizacijo jo je leta 1922 uvedel Alojzij Knafelc. Smerna tabla se največkrat uporablja na izhodiščih in pri kočah. Njena osnovna barva je rdeča, napisi pa so beli. Uporabljamo jo le do gozdne meje. Kaže nam pot samo v eno smer, iz nje pa razberemo: smer ali ime poti, čas hoje (v urah in minutah), nadmorsko višino, planinsko društvo, ki skrbi za pot in oznako zahtevnosti. K izjemnim oznakam prištevamo: markacijo za evropsko pešpot (E6, E7), ki ima notranjo piko rumeno, obmejno markacijo, kjer je osnovni oznaki dodan še zunanji zeleni kolobar in lomljene črte, ki jih uporabljamo nad gozdno mejo. Dodatne oznake so še smerne puščice, napisi na deblih in skalah, označbe veznih in krožnih poti (slovenska planinska pot – številka 1, geološka transverzala idr.) ter smerokazi.

Da bi zmanjšali možnost zdrsa ali padca, so na izpostavljenih mestih na planinskih poteh vgrajene varovalne naprave. To so vgrajene betonske ali lesene stopnice, ograje, lestve, brvi, mostički, klini in žične vrvi. Varovala nam omogočajo lažje in hitrejše napredovanje preko zahtevnih odsekov.
Kategorizacija poti po zahtevnosti se deli v tri skupine in velja le za poletno sezono. Namenjena je široki javnosti, da bi se gorniki že pri načrtovanju poti lahko odločili za smer vzpona in sestopa ter jo prilagodili svojemu gorniškemu znanju in fizični pripravljenosti. Kategorizacija tudi opozarja gornike, da se na pot odpravijo s primerno opremo, kar pripomore k zmanjšanju števila nesreč. Lahka pot je pot, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim gornikom, zahteva le pazljivost in telesno kondicijo. Primeri: Koča pri Savici – Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici – Kamniško sedlo. Zahtevna pot vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Varovalne naprave so namenjene varnosti gornika in za napredovanje niso nujno potrebna. Primeri: Pot čez Komarčo, Kocbekov dom na Korošici – Ojstrica. V izhodiščih teh poti nas na smernih tablah na take poti opozarja enakostranični trikotnik (znak za nevarnost), na planinskih kartah pa so označene s prekinjeno črto. Zelo zahtevna pot je tista, pri kateri je uporaba rok pri hoji oziroma plezanju nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto na taki poti potrebujemo cepin, dereze in čelado, zelo uporabno je samovarovanje. Takšna pot je primerna le za dobro izurjene in fizično pripravljene gornike, za ljudi z vrtoglavico pa ne. Priporočam spremstvo vodnika. Primeri: Tominškova pot iz Vrat na Triglav, Kremžarjeva pot na Kočno. Na smerni tabli je za take poti znak enakostranični trikotnik s klicajem (znak za splošno nevarnost), na kartah pa pikčasta črta.


Foto: V. H. Dodano iz arhiva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker