Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Samotne gorske poti

petek, 25. junij 1999, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 2326

Junij 1999: Po neoznačenih poteh in brezpotjih so včasih hodili le redki. Plezalci so jih uporabljali za dostope in sestope s plezalnih smeri, lovci za dostope do lovišč, lovskih koč in prež ...

REKREACIJA

Samotne gorske poti


Gorski svet, kjer ni markacij, stez in poti, imenujemo brezpotje. Takšnim območjem se največkrat ognemo, saj nas s svojo zahtevnostjo kar nekako odbijajo. Če pa se vendarle podamo v ta skrivnostni svet, odkrijemo neverjetno čudovite terene, tako da nam hoja po markiranih poteh naenkrat postane dolgočasna.

Sodobni gornik si zadnje desetletje išče vedno novih izzivov. Eno teh so gorska brezpotja. Kaj mislimo pravzaprav s tem? To je svet brez stez in poti, lahko pa vseeno naletimo na stare neoznačene lovske, pastirske, vojaške ali graničarske stezice, stečine (tj. stalna, komaj zaznavna steza divjih živali) ali ostanke stez, ki jim ni lahko slediti. Večinoma hodimo brez poti v gozdu, po travah, skrotju (tj. zelo razčlenjeno, krušljivo in poraščeno pečevje), meliščih in grušču. Brezpotja nas privedejo v manj znani gorski svet, v predele, kjer je prisotnost človeka bolj redka.

Po neoznačenih poteh in brezpotjih so včasih hodili le redki. Plezalci so jih uporabljali za dostope in sestope s plezalnih smeri, lovci za dostope do lovišč, lovskih koč in prež, pastirji za poti do planin in pašnih površin, vojaki in graničarji za svoja opravila. Večina teh poti pa je danes opuščenih. Alpinistom postajajo plezalni cilji vedno bolj priročna bližnja plezališča, manj pa oddaljene visoke gore. Z upadanjem števila pašnih planin v naših gorah so se mnoge včasih redno hojene pastirske poti precej zarasle. Vojna je že zdavnaj mimo, nekoč redno vzdrževane graničarske poti pa prerašča gosto ruševje. Le lovci in posamezni navdušenci ponekod vestno vzdržujejo nekatere neoznačene stezice.

Po zahtevnosti delimo neoznačene poti in brezpotja na nezahtevna, zahtevna in zelo zahtevna. V nezahtevnem svetu lahko hodimo praktično v vseh smereh, potrebujemo le nekaj smisla za orientacijo. Zahteven svet je težje prehoden teren, ki omejuje smer gibanja. Otežujejo ga strmina, reliefne oblike in poraščenost. Občasno moramo pri hoji za varnost uporabiti roke. Spet potrebujemo dober smisel za orientacijo in iskanje prehodov. Zelo zahteven svet močno omejuje smeri gibanja, smer napredovanja pa je treba skrbno izbirati. Večinoma lahko hodimo, ponekod pa je treba kak skok tudi preplezati. Na poteh lahko naletimo tudi na stare nevzdrževane varovalne naprave. Za ves brezpoten svet velja, da je v megli izredno težko najti pravo smer.

Se lahko v brezpotni svet podamo tudi mi ali je to rezervirano izključno za izurjene gornike? Velja načelo postopnosti. Na začetku si izbirajmo lažje, šele kasneje zahtevnejše cilje. Dobro je, da si pridobimo gorniške izkušnje že na markiranih poteh, in to v visokogorju. V neoznačenem svetu potrebujemo veliko gorniških znanj in veščin. Poznati moramo gorniško izrazje, da bomo lahko brali opise poti. Zelo pomembna so orientacijska znanja. Znati moramo »brati zemljevid«, si sestaviti načrt poti, uporabljati kompas in višinomer, na terenu pa najti ustrezne prehode in pravo smer vzpona ter sestopa. Hoja po brezpotnem terenu zahteva odlično tehniko gibanja, telesno in psihično pripravljenost ter gibljivost vseh sklepov na nogah. Gibanje je precej bolj raznovrstno kot pa je hoja po nadelanih poteh. Pri najzahtevnejših turah je nujno tudi znanje plezanja. Na poteh, kjer se bomo morali večkrat znajti sami in se zanesti le na svoja znanja, pa nam bo prav prišlo še poznavanje gorskega vremena, opreme in nevarnosti v gorah.

Odločitev za turo v brezpotni svet zahteva temeljito pripravo že doma. V prvi vrsti proučitev zemljevidov in branje opisov poti. Slednjih je v zadnjih letih vedno več. Poleg nekaterih planinskih vodnikov Planinske založbe nam vodniki založbe Sidarta s prijetnimi slikami in priročnimi skicami ter kratkimi, a dovolj natančnimi opisi, omogočajo tudi spoznavanje brezpotnega gorskega sveta. Vodnikom po Grintovcih, Bohinjskih gorah, gorah nad Sočo in severnim pristopom na Julijce se je konec letošnjega maja pridružil še vodnik Manj znane poti slovenskih gora. Njegova značilnost je ravno ta, da nobena pot do cilja ne vodi po markiranih poteh. Vodnik je zasnovan teritorialno in nas od Grintovcev preko Karavank vodi do najobsežnejšega neoznačenega sveta Julijskih Alp. Na samotnih poteh nam bo v pomoč tudi krajši uvodni del, kjer se seznanimo z osnovnimi potrebnimi veščinami in znanji. Ko bomo opravili »brezpotno maturo« bomo morali priznati, da hoja po neoznačenih poteh in gorskih brezpotjih omogoča izkušenim gornikom bolj ustvarjalno gorništvo, pristnejši stik z naravo in globoko doživetje gora. Pa srečno!

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker