Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Škrlatica

sobota, 25. september 1999, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 5264

September 1999: Domačini so Suhi plaz, kot so nekoč imenovali Škrlatico, dolgo časa smatrali za nedostopen vrh, saj je z vseh strani obdana s strmimi stenami.

REKREACIJA

Škrlatica


Od Triglava sem se Suhi plaz kaže kot širok, kljubovalen skalni stolp. Proti Kranjski Gori pa gleda v podobi visoko štrleče, s stolpi naježene stene in se imenuje Škrlatica, »škrlatno rdeča«. Čez njene stene in vršne roglje teko široki škrlatno rdeči pasovi, tako da je videti, kot da bi plapolali kvišku ognjeni zublji. Njena najlepša stran gleda na sever, proti Koroški. Ondod se ob jasnih dneh prikazuje nad silnim strebrovjem martuljških gora kot v zraku plavajoč grad bogov. Le malokateri jo poznajo, a vsi strme k njej prevzeti od njene veličine, se začudeno sprašujejo po njenem imenu, a redkokdaj dobe pravi odgovor.

S temi besedami je raziskovalec in poet Julijskih Alp dr.Julius Kugy v začetku našega stoletja opisal Škrlatico, drugo najvišjo goro Vzhodnih Julijcev. Prav on je bil tisti, ki je 24. avgusta 1880 leta v spremstvu vodnika Andreja Komaca in divjega lovca Matije Kravanje opravil prvi pristop na vrh z južne strani. Tega dogodka se spominjamo tudi po tem, da se je takrat Andrej Komac, bosopet in brez suknjiča, prvič ponudil Kugyju za vodnika. Eden naših najbolj nadarjenih gorskih vodnikov ga je potem več kot dvajset let uspešno vodil po gorah, njuno prvo srečanje pa je Kugy smatral kot darilo samih gora. Drugi obiskovalec Škrlatice je bil lovec Gregor Rabič iz Mojstrane, ki je leta 1883 iz Vrat priplezal na Spodnji Rokav, sestopil v krnico V kotlu ter dosegel vrh z vzhoda. Sestopil je v smeri, kjer vodi sedanja pot. Tudi severno steno je prvi preplezal Kugy v spremstvu Andreja Komaca in Janeza Kvrha. Kratek sprehod skozi zgodovino smo naredili tudi zato, ker je Kugy v prvih pristopih na Škrlatico zmagal v ostri bitki z znanim gornikom iz Beljaka Hermanom Findeneggom.

Domačini so Suhi plaz, kot so nekoč imenovali Škrlatico, dolgo časa smatrali za nedostopen vrh, saj je z vseh strani obdana s strmimi stenami. Z juga ali vzhoda je videti kot mogočna trdnjava s številnimi stolpi. Najlepša je od severozahoda (z Vršiča). Na to stran pada proti krnici Veliki Dnini njena mogočna severna stena, ki s sosednjo Rakovo špico, Rogljico in Dovškim Gamsovcem sestavlja enega naših najlepših ostenij. Pred sončnim zahodom dobe te stene značilno škrlatno barvo (tudi s pomočjo rdeče skale, za katero je značilna krušljivost), po čemer je tudi vrh dobil ime. Škrlatica se z ostrim (plezalnim) grebenom preko Visokega Rokava navezuje na Oltar, ki je v skupini Martuljških gora, stik z zahodno skupino Razorja in Prisanka pa je Kriška stena.

Škrlatica velja še danes, tako kot nekoč, za težko in naporno turo. Na vršno pobočje vodi le ena zavarovana plezalna pot, in to iz krnice Zadnji Dolek na jugovzhodni strani gore. Zadnji Dolek lahko dosežemo iz treh strani: iz doline Vrat, iz Krnice čez Kriško steno ali s Kriških podov. Iz vseh strani so ture izredno dolge in zahtevajo ves dan. Najbolj običajna je tura iz Vrat. Od Aljaževega doma se skozi bukove gozdove vzpnemo v dolinico, ki nas čez ruševnat svet privede na rob planote Na rušju pod vznožjem Dolkove špice. Tu stoji Bivak IV (10 ležišč). V severni smeri dosežemo čez razgledne travnate livade mesto, kjer se nam naš cilj prvič pokaže. Skozi prehod levo stopimo v gruščnato krnico Zadnji Dolek. Po napornih meliščih se vzpnemo do jugozahodne stene Škrlatice za katero so značilni velikanski gladki trebuhi. Tu se plezalni del šele začne. Do prehoda na desni nas povede ozka polička. Skozi zavarovan kamin dosežemo gladke plošče, čez katere nam pomaga »železje«, nad njimi pa stopimo v strmo skrotje, ki nas privede na južni greben. Za robom se nam odkrijejo vsi trije Rokavi z neštetimi stolpi. Do velikega križa na vrhu nas čaka le še lažji sprehod. Razgled je tisti, ki nam napore vzpona bogato poplača. Izreden je pogled na bližnjo divjino sosednjih martuljških gora ter nasprotno Severno Triglavsko steno. Kot pravi poznavalec Julijcev Tine Mihelič, pogled s Škrlatice celo prekaša sam razgled s Triglava, saj vidimo tudi Triglav. Višinske razlike na turi je več kot 1700 metrov, plezanje je zahtevno, za vzpon bomo porabili 5 do 6 ur, za sestop pa 4 do 5 ur, skupaj torej 9 do 11 ur. V zgodnjem poletju naj bo zaradi strmih snežišč naš spremljevalec cepin. Natančnejše opise si preberimo še v vodnikih: Julijske Alpe, Tine Mihelič, Planinska zveza Slovenije, Julijske Alpe Severni pristopi, Tine Mihelič, 111 izletov po slovenskih gorah, Andrej Stritar, obe Sidarta). Pri orientiranju nam bo v pomoč planinski zemljevid Triglav (PZS, 1:25.000).


Škrlatica z Male Mojstrovke. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker