Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gibanje na zahtevni turi

torek, 25. julij 2000, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 3224

Julij-avgust 2000: Brezpotje zahteva dobro tehniko gibanja in odlično telesno pripravljenost.

REKREACIJA

Gibanje na zahtevni turi


»Ni dovolj le organizirati turo v zahteven gorski svet, pač pa se je treba nanjo že prej dobro pripraviti« je zapisalo pet avtorjev v uvodu brošure z naslovom Gibanje v zahtevnem gorskem svetu, ki je izšla letošnjega junija. Knjižica nas seznanja z osnovami gibanja in vrvne tehnike v zahtevnem kopnem svetu, na zahtevni snežni turi in pri turnem smučanju, zadnje poglavje pa je namenjeno varnosti v gorah. Prepričani smo, da tovrstnih vzgojnih napotkov ni nikoli dovolj, zato povzemamo nekaj najpomembnejših napotkov prvega poglavja.

Za hojo in plezanje v zahtevnem kopnem svetu potrebujemo osnovno gorniško in tehnično opremo, k slednji štejemo: 2 do 3 pomožne vrvice 6 mm debeline in 3 m dolžine ter opremo za samovarovanje. Sem spadajo: čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet: zaviralna ploščica, 3 do 5.5 m dolga in 9 do 11 mm debela vrv, 1.5 m dolga in 9 mm debela pomožna vrvica ali najlonski trak za vezavo na plezalni pas (odvisno od pasu), dve patentni vponki (za samovarovanje), ena vponka z matico in rokavice. Poznati moramo osnovne vozle in vedeti, kdaj in na kakšen način se uporabljajo. S pomočjo skic ali poznavalca se naučimo narediti naslednje vozle: osmico, vpleteno osmico, varovalni, bičev, podaljševalni, prusikov in kravatni vozel.

Plezalni pas je lahko dvodelen ali kompleten. Dvodelni je udobnejši, enodelni pa je enostavnejši (za vezavo). Omot prsnega dela pasu mora biti vedno nad prsnimi bradavicami. Velikost pasu moramo prilagoditi naši velikosti. Pas povežemo tako, da ga imamo na sebi neovirano tudi takrat, ko ne plezamo. V zahtevnejšem svetu, kjer obstaja nevarnost zdrsa ali padca, je najvarnejši način gibanja v navezi. Osnovno pravilo, ki ga moramo pri tem upoštevati, je: ko smo navezani, se varujemo. Na glavno vrv se lahko navežemo na koncu ali na sredi vrvi. Na koncu vrvi vedno uporabimo vpleteno osmico, na sredo vrvi pa se navežemo s pomočjo vponke z matico (ki jo obvezno privijemo!). Da nas vodnik (ali prvi v navezi) ne »cuka« preveč, naredimo na glavni vrvi ti. »bingelj«, drugi način vezave pa je neskončna vrvica (to je pomožna vrvica zvezana s podaljševalnim vozlom), ki je s prusikovim vozlom navezana na glavno vrv.

Na zahtevnejših odsekih zavarovanih poti se varujemo s samovarovalnim kompletom. Lahko kupimo že izdelanega ali si ga naredimo sami. Zaviralno ploščico pritrdimo na pas na več načinov, upoštevati pa moramo navodila proizvajalca. Zadnja leta se je uveljavil ti. »Y« način, kjer imamo lahko sočasno vpeti obe vponki. Prepenjamo se tako, da smo vedno z eno vrvjo pripeti na jeklenici. Na vodenih turah nam vodniki izdelajo vodoravne ali navpične vrvne ograje. Način gibanja je podoben samovarovanju (na navpični ograji smo varovani s prusikovim vozlom).

Brezpotje zahteva dobro tehniko gibanja in odlično telesno pripravljenost. Tehnika hoja na različnih terenih (po gozdnatih poteh, ruševju, travnatih pobočjih, grušču in melišču, skalnih ploščah, grebenih in skrotju) se precej razlikuje. Takoj, ko za napredovanje uporabljamo tudi roke, govorimo o plezanju. Oporna mesta, na katera stopamo, so stopi, če pa se zanje prijemamo ali se z rokami opiramo nanje, so oprimki. Najosnovnejše navodilo pri tem je pravilo treh opornih točk. Ena okončina je v gibanju ali iskanju oprimka oziroma stopa, z ostalimi tremi pa se držimo oziroma stojimo. Pri gibanju v zahtevnem gorskem svetu je pomembna postopnost. Začnemo z lažjimi turami, z vse več izkušnjami pa se lotevamo tudi zahtevnejših.


V zahtevnem svetu. Na Možeh-Palec. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker