Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lobnica na Pohorju

ponedeljek, 25. september 2000, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 4087

September 2000: Pod slapom se Lobnica nekoliko umiri, nižje pa spet začne svoj povečevati strmec.

REKREACIJA

Lobnica na Pohorju


Od Kamniških in Savinjskih ali Julijskih Alp se Pohorje razlikuje predvsem po kamninski podlagi. Tu ni več svetlih skal, pač pa temen »pohorski granit«. Kamnina je paleozojska metamorfna, jedro pa je magmatskega izvora, iz tonalita. Vsi vrhovi so zaobljeni, sleme pa doseže komaj nekaj nad 1500 metrov nadmorske višine. Globoke grape, po katerih se vrstijo brzice, slapiči in skakalci, ki so s svojo belino pravo nasprotje črnemu skalovju, se zajedajo v prostrane in goste gozdove, skozi katere se le redko prikradejo sončni žarki. Takšna je tudi soteska potoka Lobnice, ki jo bomo obiskali tokrat. Cilj nam bodo Lobniški pragozd, Veliki Šumik, ki je naš največji slap na neapnenčasti podlagi in seveda struga Lobnice.

Potok Lobnica se nahaja na severni strani Pohorja. Našo pot bomo začeli na prijetni travnati ravnici pri Zlodeju ali Bajgotu, kjer je sotočje Lobnice in Černove z Jezerščico, na višini 1030 m. Do sem lahko pridemo iz več smeri, iz Ruš, Lovrenca, Zreč ali Slovenske Bistrice. Ceste so večinoma makadamske, a dobro prevozne. Da smo že v Lobniškem pragozdu nas opozori velika turistična tabla z opisom. Od leta 1967 je 57 ha tukajšnjega gozda zavarovanega kot naravni rezervat. Površina ožjega, strogo zavarovanega pragozda, kjer se še nikoli ni sekalo, je 15 ha. Na desnem bregu Lobnice prevladujejo bukve med smrekami in jelkami, na levem pa je več jelke. Pragozd je bil zaradi nepristopnosti v 18. stoletju skrivališče vojaških beguncev in tudi prvi pohorski partizani so septembra 1941 imeli tu zatočišče. V nedostopnih skalah ob Lobnici rastejo alpski srobot (Clematis alpina), nenavadni kamnokreč (Saxifraga paradoxa) in grmiček rjastega sleča (Rhododendron ferrugineum). Tabla nas opozori tudi na zanimive skalnate formacije v bližini imenovane Trije Hlebi in Ravbarske peči.

Pot ob Lobnici je markirana (in vodi vse do Ruš) in ponekod zavarovana z žičnimi vrvmi (po domače jeklenicami), zato pot je na teh in nekaterih drugih strmih mestih zahtevna. Table nam sporočajo, da je do Velikega Šumika 20 minut, do Malega pa 35. Pot nas vodi ob potoku navzdol med dvema vodama, ki se kmalu združita. Prestopimo brv in hodimo po desnem bregu, ki vodi po strmem pobočju. Lobnico kmalu vklene vedno ožja in bolj strma soteska, v strugi je vse več skal in blokov, kjer je veliko brzic in skakalcev. Nad slapom se voda speni in postane ena sam brzica. Čez široko in strmo prelomno steno se potok prelije v 24 metrov visokem slapu imenovanem Veliki Šumik. Z nekaj previdnosti si lahko ogledamo zgornji del slapa tudi od blizu.

Pod slapom se Lobnica nekoliko umiri, nižje pa spet začne svoj povečevati strmec. Vsevprek podrta drevesa in ostanki debel nam dajo vedeti, da smo res v pragozdu. Prestopimo mokre skale desnega pritoka priliva Lobnice imenovane Verna, višje nad nami pa je Vernski slap. Ob visoki vodi je kar težko priti čez. Lobnica hiti v brzicah in slapičih prek ovir. Prej široka struga se stisne v ozek kamnit žleb in v 9 m visokem slapu pada v tolmun. Čez brv prestopimo na levi breg in se ob potrganih žičnih vrveh spustimo do dna. Tu se lahko naša pot konča, vrnemo se po isti poti. Če nadaljujemo, nas steza vodi v levo višje nad strugo do bližnjega križpotja. Levi odcep nas skozi gozd pripelje do makadamske ceste v naselju Lobnica, od koder se lahko po cesti vrnemo do izhodišča (še bolje pa je, da si prevoz organiziramo že prej). Če pa zavijemo na desni odcep, se (v začetku strmo) spet spustimo do struge in nadaljujemo ob njej. Prečimo siten peščeni plaz in za kratek čas stopimo na gozdno cesto. Stezica nas vodi v vse bolj gosti podrasti tik ob vodi mimo Rebrske bajte in ostankov cele vrste žag: Marinčeve, Švajgerjeve, Cebejeve, Haričeve in Globokarjeve. Za to območje so značilne tudi nenavadno dolge drče. Nižje dosežemo gozdno cesto, ki nas pripelje do glavne makadamske ceste v območju kraja Smolnik. Po tem zadnjem delu poti se da peljati tudi s terenskim avtomobilom. Pot do avtomobila moramo predvideti seveda že prej.

Izlet lahko opravimo v vseh letnih časih, pozimi, ko je Lobnica obdana z ledenim oklepom, pa je steza nevarna za zdrs. Pot lahko zastavimo iz obeh smeri, od zgoraj dol ali od spodaj gor, vsekakor pa »se splača« videti ves tok Lobnice. Sestop do Malega Šumika z vzponom nazaj (približno 150 m višine) nam bo vzel dobro uro. Krožna tura do naselja Lobnica bo trajala prav tako eno uro, brez upoštevanja povratka po cesti. Sestop skozi vso dolino bo trajal od 2 uri, vzpon ob Lobnici pa nam »bo vzel« vsaj 3 ure, višine je dobrih 500 m. Najbližja postojanka je koča Šumik (do tja je dober km, vodijo nas smerokazi). V pomoč pri orientiranju nam bosta planinski zemljevid Pohorje 1:50.000 in Atlas Slovenije.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker