Junij 2002: Med potjo je Frischauf občudoval Suhadolnika, kako je brez palice brez posebnih težav sestopal po zahtevnem terenu. Med hojo je celo izvlekel mehur, si nabasal pipo in jo prižgal, ne da bi se količkaj ustavil ali menjal smer ...
PLANINARJENJE
Frischaufovo odkrivanje Kočne
Ste se kdaj vprašali, po katerih poteh so se prvič vzpeli na kakšno goro in kakšne poti vodijo na vrh danes? Nekatere od teh poti so hojene še danes, druge pa so že davno opuščene.
Kočna je najzahodnejši dvatisočak skupine Grintovca. Ima dva vrhova, severna Jezerska Kočna je višja (2540 m), južna Kokrska Kočna (2520 m) pa nekaj nižja. Imeni vrhov sta bili včasih zamenjani, tako jih navaja tudi Johannes Frischauf (1838–1924), gorniški navdušenec, ki je načrtno odkrival Kamniško-Savinjske Alpe. Kočna je bila med "pomembnejšimi" dvatisočaki tista, ki jo je Frischauf odkril med zadnjimi. Kot vir smo uporabili Frischaufovo knjigo Die Sannthaler Alpen (Savinjske Alpe), ki jo je izdal leta 1877 na Dunaju in kjer podaja ne samo opise, pač pa opisuje tudi svoje dogodivščine na poteh v Grintovcih (skrajšano ime za osrednji del gorovja). Knjiga si vsekakor nekoč lahko dočakala slovenski prevod, Frischauf si glede na svoje zasluge to tudi zasluži.
Prvi so sicer na vrh Kočne pristopili domačini. Med 1840 in 1850 sta bila na vrhu kmet Suhadolnik in lovec Jernik. Okoli 1860 se je v spremstvu Suhadolnika na južni vrh povzpel prvi turist. Kartografi so se nanjo povzpeli leta 1861. Prvič je Frischauf poskušal leta 1875. Za izhodišče vzpona si je izbral Jezersko. Tja je prišel sredi avgusta po uspešnem vzponu na Skuto. Na Jezerskem so mu za vodnika priporočili domačina Mavca, ki je bil star že 69 let, veljal pa je še vedno za »izbornega« (tj. kvalitetnega, dobrega) plezalca. Mavc mu je zagotovil, da bosta na vrhu v štirih urah. Severna stena Kočne, kakor se vidi z Jezerskega, pa je bila malo vabljiva in polna snežišč. Iz Makekove Kočne sta se po napornem plezanju prebila v krnico Povnova dolina. Od tam sta čez strma melišča, kjer ju je neprestano "bombardiralo" kamenje z zgornjega snežišča in čez krajšo steno priplezala na severozahodni greben, od tam pa dosegla vrh Kokrske Kočne. Do vrha sta hodila in plezala 7 ur. Frischauf je ocenil, da je po vršnem grebenu nemogoče priti na drugi, višji vrh Kočne (čeprav je Mavc trdil drugače). Frischauf je smatral, da je edini možni pristop na glavni vrh le iz dolinice Zgornji Dolec na jugovzhodni strani gore. Na vrhu sta srečala Suhadolnikovega Andreja, ki je tod že 14 dni iskal tri zalezle ovce. Ta ju je po prehodih v južnem pobočju pripeljal v Suhi dol.
Kočna z jezerske strani. Foto: V. H.
S to turo je Frischauf odprl prvi izraziti plezalni pristop v Grintovcih, ki pa ga je ocenil kot neuspešnega, saj je bil njegov namen poiskati lahko, turistično pot na Kočno, niti ni dosegel najvišjega vrha (Frischauf se tako takrat ni zavedal pomembnosti svojega alpinističnega dejanja). Naslednjega leta (1876) se je Frischauf ponovno odpravil na vrh. Za iskanje pristopa si je izbral južno in vzhodno stran, saj je ocenil severno in zahodno stran kot neprehodno. Za vzpon je nameraval pridobiti vse v okolišu Kočne poznane vodnike, a se mu je za vodnika ponudil Suhadolnikov Primož, tako da pomoči drugih ni potreboval. V začetku septembra je zvečer dospel na Suhadolnikovo kmetijo. Dovoljenje gospodinje za gospodarjev odhod je pridobil z obilno zalogo hrane (kava, vino idr.), ki jo je prinesel s seboj. In kje sta se tokrat vzpela? Krenila sta po običajni poti na Grintovec, potem pa se obrnila na levo proti dnu Dolcev in po grmičevju, drnu in grušču brez prave steze prišla do strmega skoka. Obšla sta ga po strmi grapi levo in ga obhodila po izpostavljeni polički. Frischauf omenja votlino (to je dokaz, da je vzpon res potekal po starem pastirskem prehodu skozi Dolce in ne čez Hudi graben), kjer sta počivala. Brez posebnih težav sta se vzpela skozi Dolce do obsežnih melišč in skozi strmi žleb ter vršni skok dosegla vrh Kokrske Kočne. Od tam sta nadaljevala po grebenu in po petih urah hoje in plezanja stopila na najvišji vrh – Jezersko Kočno. Tam sta ostala dve uri.
Frischauf je mislil, da se bosta vračala po isti poti (razumela pa se nista, ker Primož ni znal nemško), vendar je vodnik s severozahodnega grebena poiskal prehode v južnem pobočju Kočne in brez posebnih težav čeprav z veliko mero previdnosti sta sestopila na melišča imenovana Na Plazeh, od tam pa do Suhadolnikove kmetije. Med potjo je Frischauf občudoval Suhadolnika, kako je brez palice brez posebnih težav sestopal po zahtevnem terenu. Med hojo je celo izvlekel mehur, si nabasal pipo in jo prižgal, ne da bi se količkaj ustavil ali menjal smer. Ves sestop je Frischauf skrbno zaznamoval s križi. Kako izgledajo Frischafove poti danes? Če vzamemo matematično - le četrtina je tistega, kar je znano današnjemu obiskovalcu - to je pot od bivaka v Kočni do vrha. Vse ostalo, kjer je Frischauf takrat hodil in plezal, pa je danes čisto brezpotje ali območje plezalnih smeri.
Kočna s Srednjega vrha. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan