November 2002: Čeprav je videti blizu, se do tja vzpenjamo še kar nekaj časa. Pot nas vodi po slemenu, zadnji del je bolj strm.
PLANINARJENJE
Lepenatka in Kranjska reber
Ob začetku letošnjega leta smo izvedli kratko turnejo po zasneženih gorah. Odpravili smo se na zasnežene vrhove: Krn in Mrzli vrh, Peco in Uršljo goro, Babo in Stol ter v Fužinske gore. Pa zdaj, ob začetku mrzlih dni, nadaljujmo s to serijo. Na kaj vse moramo biti pozimi pripravljeni, smo na tem mestu pisali že večkrat. Ponovimo le nekatere novembrske značilnosti.
Dan je zelo kratek, znoči se namreč že ob štirih, na voljo imamo največ deset ur (baterijska svetilka!). Ura odhoda je tako zelo pomembna. November je znan po dolgotrajnih in najobilnejših padavinah v vsem letu. Tudi če je dan lep, nam zaradi predhodnih padavin na blatni zemlji zelo drsi. Ob daljšem sneženju so predvsem v visokogorju že možni prvi plazovi (v visokogorju septembrski sneg ni neobičajen, ponavadi se sicer ne zadrži prav dolgo, zato pa oktobrski lahko že obstane, vsaj na severnih straneh). Zaradi nizkih temperatur pomrznejo tla. To ima za posledico oteženo hojo in večjo nevarnost zdrsa. Tla so namreč tako trda, da čevelj nikakor »ne prime več«. To se recimo vidi na meliščih - v poletnih mesecih so bila še mehka, zdaj pa postanejo trda in zato težko prehodna. Moramo se kar potruditi, da se obdržimo pokonci. Na uhojenih poteh še nekako gre, težje pa je na zemlji in v travah. Tudi hoja po prvem snegu ni lahka, posebno še, če s čevljem še vedno dosežemo tla. Dokler se sneg namreč ne preobrazi in s tem potlači ali pomrzne, moramo gaziti, vendar tla še vedno čutimo in dosežemo. In tla so ponavadi pomrznjena, kar je spet nevarno za zdrs. Hoja po takšnem svetu pa je predvsem zelo naporna. Po narejeni gazi še nekako gre, huje pa je, če te ni. Če mokra tla pomrznejo in se prekrijejo s požledom ali če tanka snežna odeja pomrzne, postanejo tla prava drsalnica. Če po tej poti hodijo ljudje, sneg še bolj zbijejo v tla, zato še bolj drsi. Takšne poti so zato še bolj nevarne za zdrs. Tipična primera takšnih poti sta npr. Šmarna ali Kriška gora. Lahko pa bi jih našteli še precej. Čim je snega več, je hoja takoj lažja. Ne pozabimo na toplo obleko. Da pa ne bomo samo godrnjali, povejmo, da je tudi novembra večkrat možno uiti iz dolinske megle in se naužiti jesenskega sonca.
Za novembrski izlet smo izbrali Lepenatko (1425 m) in Kranjsko reber (1435 m). Oba veljata v snegu kot prijetna in nezahtevna cilja Rogačeve skupine. Gre za gorski hrbet med dolino Podvolovljek in Zadrečko dolino. Lepenatka, ki je od vzhoda videti kot zanimiv gol piramidast vrh, je izrazito pašna gora. To se kaže zlasti na vzhodni strani, kjer je staro pastirsko kočo nadomestila nova, pa tudi na severni, kjer se svet spusti na preval oz. planino Kal (1285 m). Tu stoji mala kočica - Bivak PD Gornji Grad. Z vrha Lepenatke je zanimiv razgled na Grintovce in na bližnjo skalno špico prvaka skupine Veliki Rogatec. Pot na vrh vodi iz Zadrečke doline skozi dolinico Mačkin kot ter mimo kmetije Vrbočnik. Tik nad naseljem Šmiklavž se z glavne ceste (5,5 km pod Črnivcem) proti severozahodu odcepi stranska v dolino Mačkin kot (odcep označuje samo lesena tabla »Izdelava vrtnih garnitur Belaj«). Po cesti se peljemo do kmetije Enci v povirju potoka Mačkovca in naprej do naslednjega razcepa, kjer zavijemo levo navzgor po gozdni cesti do kmetije Vrbočnik (4,5 km od glavne ceste). Parkiramo nekje v dolini. Za kmetijo stopimo na kolovoz, ki nas povede v gozd. Kolovozov je precej, držimo se desnega. Ta nas v ključih privede na gozdnat hrbet. Po njem nadaljujemo kratko do odcepa široke poti desno, ta pa nas proti severovzhodu kmalu privede do odprtega sveta. Za robom bomo našli obnovljeno pastirsko kočo, nad njo pa se že vidi vrh Lepenatke. Čeprav je videti blizu, se do tja vzpenjamo še kar nekaj časa. Pot nas vodi po slemenu, zadnji del je bolj strm. Zaradi odprtega sveta na grebenu ponavadi piha. Od Vrbočnika 1.30 – 2 h.
O Kranjski rebri (imenovani tudi Vrh Kašne planine) smo v Našem Stiku že pisali. To je prvi pomembnejši vrh skupine nad prelazom Črnivec. Vršna pobočja so gola in zato razgledna, ostala pa so gozdnata. Na vrh se lahko vzpnemo po gozdni cesti (začetek na Črnivcu) do sedla Kunšperk (1119 m), od tam pa po kolovozu mimo Kašne planine in po slemenu (2.30-3 h). Druga pot je markirana in se začne prav tako na Črnivcu. Pri gostilni Pri Mejašu (kažipot) stopimo v gozd. Pot vodi po vzhodnih pobočjih Loma in Plešivca skoraj brez razgledov, trikrat prečka cesto in pripelje na sedlo med Plešivcem in Kranjsko rebrijo (Na križu, 1238 m). Od tam severovzhodno po gozdnem grebenu, ki počasi preide v širok in vedno bolj razgleden vršni hrbet. 1.30-2 h. Še naši pomočniki: zemljevid Kamniško-Savinjske Alpe (Planinska založba) in Zgornja Savinjska dolina (Geodetski zavod, obe 1:50.000).
Rogatec in Lepenatka s planine Rzenik. Foto: V. H. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan