Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Očak v snežni preobleki

sobota, 25. januar 2003, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 2406

Januar 2003: Prav ste prebrali – plezajo. Gre namreč za to, da šteje vzpon na Triglav v snegu kot plezalni vzpon.

PLANINARJENJE

Očak v snežni preobleki


Prazniki so daleč za nami, upam da ste jih dobro izkoristili s prijetnimi izleti v naravo ali celo kakšno "ta pravo" hribovsko turo. Nas je pot vodila prav na vrh Slovenije, na Triglav. Razmere so bile namreč nekaj časa naravnost idealne, kar bi bilo res škoda zamuditi.

Pa poglejmo najprej, kaj bi o januarju lahko povedali s stališča vremena. Januar in februar veljata za bolj sušna meseca (letošnji se je temu sicer izneveril). Januar je zaradi celinskega (sSibirskega) anticiklona in majhne količine sončnega sevanja najhladnejši. Snežna odeja se utrjuje le tedaj, če se menjavajo sončni dnevi s hladnimi nočmi, tedaj je nad Slovenijo velikokrat temperaturna inverzija: v dolinah je hladno in pogosto megleno, v gorah pa je jasno in čez dan sončno. To je t. i. zimska suša, ki lahko traja tudi več tednov. Sneg se tali in zamrzne površinsko, snežna odeja nosi pešca le zjutraj in dopoldne. V primeru snežnih padavin, pa veter raznaša novi sneg in gradi zamete, klože in opasti, ki se lahko pod dodatno obremenitvijo speljejo v dolino kot plaz sprijetega snega. Čeprav smo šele na začetku zime, prijetno učinkuje občutek, da se dan daljša.

O Triglavu bi težko povedali kaj novega oziroma kaj takšnega kar še nismo. Dejstvo je, da je pozimi pogosto obiskana zlasti Kredarica, v zadnjih letih pa je množično oblegan tudi očak. Poleg tega, da na vrh veliko plezajo alpinisti, ni zanemarljiv tudi obisk nealpinistov. Prav ste prebrali – plezajo. Gre namreč za to, da šteje vzpon na Triglav v snegu kot plezalni vzpon. Precej sem razmišljal o tem, kako to, da se na vrh poda toliko planincev, ki prav gotovo nimajo veliko alpinističnih izkušenj. Očitno so ljudje vse bolj sposobni (tudi v gorah), problem pa vidim v tem, da se nekateri verjetno niti ne zavedajo zahtevnosti vzpona. Tu pa tiči potencialna nevarnost. Pa pustimo tole razglabljanje rajši za kdaj drugič in se posvetimo samemu vzponu. Kako do Kredarice?


Na grebenu Triglava. Foto: V. H.

Običajni pristop pozimi vodi do tja skozi dolino Krme, bohinjska različica pa gre mimo Velega polja. Izhodišče je parkirišče na koncu doline Krme. Do tja pridemo iz Mojstrane (10 km) ali z Bleda (20 km). Cesta ni nujno splužena. Krenemo po dolini, kjer poteka markirana pot. Vodi nas nekaj časa dokaj vodoravno, potem pa po gozdu v rahlem vzponu čez več stopenj (pot je lahko ledena). Pred planino Malo polje se dolina obrne v desno. Na koncu planine se v loku po žlebu čez strmo stopnjo vzpnemo do pastirske koče na planini Zgornja Krma pod vrhom z zanimivim imenom Kurica (2028 m). V koči so štiri ležišča, kjer je možno prespati. O koče nadaljujemo v loku z leve proti desni v smeri pod Arnovo glavo (1944 m). Tu sta lahko dve gazi. Prva gre strmo navzgor čez kratko skalno stopnjo in nas pripelje na pode pod Ržjo (smerna tabla). Druga vodi malo bolj naokoli, kjer gre tudi markirana pot. Po podih nadaljujemo po valoviti kraški pokrajini v severozahodni smeri. Smerokaz nam je globoki Žleb med pobočji Rži na desni in skalnate gmote Vrha Snežne konte na levi. Po Žlebu (plazovito) se vzpnemo do uravnave in v levo na široko sleme, po katerem se vzpnemo do Triglavskega doma na Kredarici. Prostor za počitek in razgledovanje ter priprava na nadaljnji vzpon.


Zadnji metri pod vrhom. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.

Od Doma se kratko spustimo do kotanje, od tam pa se vzpnemo do male uravnave. Zdaj gre zares! Po strmem snežišču splezamo do skalne zapore. Kratko zavijemo v levo in spet plezamo nekoliko navzgor v levo za rob. Tu nas čaka kratka izpostavljena prečka do naslednjega roba na levi (če so klini vidni, je precej lažje). Za robom se vzpnemo spet v levo po strmem pobočju vse do nove skalne zapore. Tam prečimo v desno do grebena. Začetni del je strm in oster, višje pa se položi in razširi. Brez težav se vzpnemo na vrh Malega Triglava in prečimo po grebenu naprej, nekoliko sestopimo. Povezava obeh vrhov je oster izpostavljen greben. Če je snega veliko, moramo včasih greben tudi "pojahati". Do vrha nas čakata dva večja grebenska skoka. Najprej se kratko vzpnemo do uravnave pred prvim skokom. Prvega preplezamo z desne v levo, drugega pa delno obhodimo po levi, v glavnem pa se z grebena ne oddaljujemo prav veliko. Za drugim skokom se greben uravna in razširi ter nas pripelje na vrh. Veličastno vzdušje! Stolpa niti ni videti, le vršna zastavica se obrača v vetru.
Pot nazaj je še zahtevnejša. Težavnost: Najzahtevnejši je spodnji del vzpona na Mali Triglav. Tam plezamo po strmih pobočjih naklonine 45 stopinj, morda celo nekoliko več. Zelo zahteven je tudi oster izpostavljen vršni greben, kjer je v vetru velika nevarnost zdrsa in padca. Upoštevajmo, da ni pomoči klinov in jeklenic, saj so večinoma prekriti s snegom! Brez derez (dvanajsterke!) nikakor na pot, zelo priporočljiva sta dva cepina. Za neizkušenega je nujno varovanje. Pa srečno pot!


Prevčev izstop Slovenske smeri v Steni. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.

Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker